Jaw

Tovarna kaosa in kreativnosti

Dissolve the veil

veracious time

beyond control the sun declines

beyond recall

I'm liquefied

like a stone.

(Liquefied (Like a Stone))

Če smo nastali iz kaosa, zakaj ga potem ne moremo ustvariti? Ali ste že kdaj pomislili na to? Jaw, trojica nemških dvajset-in-nekaj-letnikov, o tem ne le razmišlja, pač pa v takšnih in drugačnih kaotičnih stanjih tudi ustvarja. Konec septembra izdani prvenec No Blue Peril (Edel Records GmbH), ki je po mesecu dni naposled dosegljiv tudi pri nas, dokazuje, da se v takšnem kaosu dobro - če ne celo odlično - znajdejo.

Poezija, kaos, upor. To so stične točke lüneburškega tria Jaw, ki je sprožil kolesje ustvarjalnosti in ambiciozno pleza po stopnicah, ki vodijo v tovarno uspeha, slave in – spet – ustvarjalnosti. Po stopinjah Andyja Warhola in njegove vizije komercialne tovarne naj bi hodili poet in pevec Pascal Finkenauer, bobnar Kristian Draude ter računalniški programer Sebastian Steffens, po psevdonimu S. F. Sebastian sodeč očitno velik ljubitelj kultnega Iztrebljevalca (Blade Runner). Mladeniči so nase opozorili letos spomladi, ko je nemška glasbena televizija Viva Zwei v alternativnih oddajah nekaj minut namenila tudi njihovemu barvitemu videospotu za malo ploščo Alec is Amused. Kvalitetna elektronska glasbena osnova, več kot očitna inovativnost, ki na trenutke spominja na zlate čase Depeche Mode, značilen glas in vrhunska verbalna in vizualna kulisa so za zdaj osupnili le nemški glasbeni trg. A bodite prepričani, da bodo prevzeli tudi evropsko občinstvo. Le redko kdo se namreč lahko upre tako močni eksperimentalni energiji, in prav to je tisto, po čemer se Jaw razlikuje od drugih sodobnih elektronskih bendov.

"Vedno so me zanimale inovativne stvari," na domači spletni strani (www.jawfactory.com) pravi Sebastian, ki rad odkriva nove glasbene izdelke, posebej takšne, ki jih drugi ne poznajo ali pa niso po njihovem okusu. Biti nekaj posebnega je torej eno glavnih vodil Jaw, ki se v ustvarjanju radi zatekajo v outsiderstvo in izoliranost. Pascal Finkenauer, gonilna lirična sila skupine, se v tem odlično znajde. Ko se je namreč kot šestnajstletnik iz velikega mesta preselil v Lüneburg, nekje bogu za hrbtom na nemškem severu, je bil kot priseljenec takoj obsojen na odtujenost in nerazumljenost. Zavlekel se je v domišljijski svet, poln filmskih, fotografskih in glasbenih spominov, v njem upesnjeval duševne stiske in se tako prostovoljno podal na pot outsiderstva in miselnega boemstva. Po njegovem mnenju vsakdo v sebi nosi kaos, ki poglablja (ali pa nemara ustvarja) določen pogled na svet. Njegovi prehodi iz samospraševanja v vedno znova ponavljajoča se samodefiniranja, ki sproti zajemajo polne žlice dvoma, obvezne arogantnosti in pritiska okolja, so živi, mučni in očitni kot živo meso na globoki rani.

Zavedanje, da se lahko v vsakem trenutku zaneseš samo nase, ker je vsako bitje pač edinstveno tudi v svojih zanimanjih, željah in uresničenju, ima navsezadnje tudi dobro plat. Kot pravi Sebastian, si tako pač prisiljen, da spoznaš, kaj točno hočeš od sebe, od drugih in od življenja. Finkenauer in Steffens sta imela zraven še srečo, da sta si oba želela podobno stvar, ki sta jo začela tudi soustvarjati. Ko je namreč Pascal obiskal Sebastianov šolski glasbeni tečaj, sta oba takoj spoznala nekakšno dušo dvojčico, ki je drug drugemu olajšala samotarsko ustvarjalno delo. Poezija prvega in elektronska glasba drugega sta zliti v eno obetali prvovrstno sodobno umetnost, ki se na moč razlikuje od vseh dosedanjih glasbenih poskusov zlitja poezije in glasbe v kvalitetno pop mešanico.

V iskanju glasbene resnice sta kmalu našla podpornike, ki so s producentom Petrom Hoffmannom na čelu prisluhnili njunemu rahločutnemu glasbenemu poslanstvu. Pri produkcijski obdelavi materiala se je kreativnemu dvojcu pridružil še ritmično podkovan Kristian Draude, ki je dopolnil pomembno instrumentalno vrzel, v katero se Steffens ne namerava spuščati. Računalniško programiranje glasbe mu je pač pisano na kožo in, kot pravi sam, nima smisla časa in ustvarjalnih let zapravljati za to, da bi se učil brezhibnega igranja na glasbila. Navsezadnje je tudi računalnik glasbilo, na katerem moraš znati pritisniti pravo tipko, da iz njega iztisneš želeni zvok. In tudi to je umetnost.

Vsebinsko Jaw ne odstopajo od kaotično shizoidnih meril. Album je prežet s tesnobo, ujetostjo (they caress the fur of a lion put in chains poje Finkenauer v Liquified), z uporom proti družbenim normam (Our love hates morality), željo po ljubezni in varnosti (hug me, hug me like then v Cocoon) in z nenavadnimi simboli in metaforami, prek katerih Finkenauer spregovori o svojih neptunskih sanjarijah. Pravzaprav celoten album spominja na moraste sanje dvajsetletnika, ki si bolj kot najti svoj prostor pod svobodnim soncem želi vrniti v varno materino naročje, maternico, iz katere prihajamo v kruto resničnost, tovarno sanj in razočaranj. Nekaj podobnega skuša s svojimi abstraktnimi fotografijami, ki so za vzorec predstavljene tudi na odlično izoblikovanem ovitku albuma, povedati tudi J. F. Sebastian. Zamegljene, eterične podobe, nenavadni detajli in ranjene živali so obvezni sestavni del tovarne Jaw in njene predstave o ljudeh, ki so kljub socializiranosti še vedno samo živali, bitja, ki so se odtujila naravi, a še vedno obdržala nagone.

Prav to poskuša Pascal utelesiti na odru. Umori, perverzije, obsedenosti in druge družbene nenormalnosti, ki jih moramo v vsakdanjem življenju krotiti, se na odru spletajo v shizofrenih telesnih gibih, kričanju in obraznih grimasah, na katere občinstvo reagira različno. Tovrsten ekshibicionizem je za Finkenauerja vsekakor terapevtski, saj tudi tako svetu predstavi odsev sodobne družbe in mladih, ki v njej živijo. V iskanju popolnosti, optimalnega učinka dejanj in uresničenja idealov se vsakdo vsak dan srečuje z neuspehom in napakami, ki so seveda človeške. Anonimni duhovi - kot Jaw - se zato trudijo zavzeti alternativno mesto v uporniški družbi, ki počasi izgublja lesk, samozavest in optimizem. Jaw torej ponujajo tisto plat trpeče človečnosti, ki jo v sodobnem popu močno pogrešamo. Tovarna kaosa in kreativnosti je na stežaj odprla vrata - kot povabilo, da prestopite njen prag.

Marta Pirnar