Moooney Su-zu-ki

Odpadniki iz New Yorka

Kaj žene mladce in mladenke, da ne glede na medijske pritiske posegajo po zapuščini, ob kateri so rasli starši? Kinks, Velvet Underground, The Who, Stooges, Rolling Stones so le nekateri, ki so globoko zapisani v glavah newyorškega kvarteta Mooney Suzuki, čeprav polovica kvarteta po ameriških zakonih še niti polnoletna ni. Prav zato jo imamo lahko za dober primerek zagnanega mladostniškega pogleda v preteklost, ki pa je fantje ne oživljajo ali celo podoživljajo, temveč jo jemljejo le za platformo lastnega glasbenega izražanja. Mladostniška viharnost in energičnost sta prepričali družinico, zbrano v zavetju rockovske založbe Estrus, da je medse sprejela te v črno odete mladeniče s temnimi očali. Njim pa se je po strašno dolgi vožnji uresničilo vse, kar so bile še dan prej samo sanje. Spoznajte jih na njihovem začetku!

Za začetek nam povejte, kako ste nastali.

Sam (S, pevec in kitarist): V ploščarnah na Mannhattnu sem izobesil letak, na katerem je pisalo, da iščem glasbenike. Tyler in John sta telefonirala.

Pred tem se sploh niste poznali?

S: Poznal sem Willa, a sem prijateljeval z njegovim starejšim bratom. Bil je moj cimer in je pred Tylerjem v bendu igral kitaro. Prostor za vaje smo si delili z bendom, v katerem je takrat Will igral bobne.

Torej ste jim ukradli bobnarja?

Tyler (T, kitarist): Ja, v bistvu res.

Koliko časa torej Mooney Suzuki obstajate?

S: Z Willom nekaj več kot dve leti, preden se nam je on zadnji pridružil, pa se je postava približno leto precej menjala. Vsega skupaj torej tri leta.

T: Vendar pa takrat uradno še nismo bili Mooney Suzuki. To smo postali šele s prihodom Willa.

Torej je on “prinesel” tudi ime?

S: Ne, ime smo že imeli, vendar pa bend brez njega še ni bil tisti pravi.

Kaj naj bi sploh pomenilo vaše ime?

S: Gre za onamotopoejo. Takole se pravilno izgovarja: Mooooneeey (razvlečeno) Su-zu-ki (na hitro).

Tole pa zveni japonsko. Opazila sva, da ste Američani kar malo obsedeni z Japonci.

S: Japonci pa so obsedeni z nami. V imenu se pravzaprav skriva naša tržna strategija; ko bomo šli na Japonsko, bomo naredili velik bum.

T: Američani pa so dovolj neumni, da bodo mislili, da smo japonski bend, tako da bodo tudi oni obsedeni z nami. V vsakem primeru smo zmagovalci. (smeh)

Domnevam, da glasba ni bila strašno drugačna, tudi ko bobnar Will še ni bil z vami?

John (J, basist): Pa je bila. Precej drugačna.

Ja?

S: Strašno že ne, a je bila drugačna.

T: Nekaj časa, ko so Sam, John in Willov starejši brat igrali z drugim bobnarjem, je bil to čisto drugačen bend. Ko sem prišel v bend še jaz, smo se začeli približevati naši sedanji podobi, ko pa je uletel še Will, smo se ustalili.

Kaj si napisal na letak, s katerim si iskal bend?

T: Dobre bende.

S: Bende iz osemdesetih z založbe SST, nekaj bendov z založbe K, Velvet Underground, Can, Make-Up. Tyler na letak ne bi odgovoril, če ne bi omenil Stooges in Iggyja Popa.

T: Res je.

S: Pravzaprav je na njem pisalo: Stooges, MC5, Detroit; iščem rockerje; da skupaj vrnemo rock’n’roll na prava pota.

T: Zdaj se pa šali.

Zakaj pa si ti odgovoril na letak, John?

J: Sram me je priznati. Takrat - bil sem še v srednji šoli in živel sem v New Jerseyju - sem igral v punk rock bendu. V tisto ploščarno na Mannhattnu sem šel ravno, ko smo se s fanti iz benda hudo skregali. Videl sem letak in ugotovil, da gre za številko iz New Jerseyja. Samo zaradi številke sem poklical.

S: Aja?

J: Letak je zvenel OK, a pomislil sem predvsem na to, da mora ta človek živeti nekje blizu mene. To je vse, pa naj se sliši še tako bedno.

T: Tudi jaz sem takrat šele začel hoditi v šolo na Mannhattan, nisem imel prijateljev, nikogar nisem poznal. Med kupovanjem po ploščarnah sem opazil letak in bil mi je všeč. Takrat sploh še nisem igral kitare, nisem imel benda, pomislil sem le na to, da imava s tipom, ki ga je napisal, enak okus in da bi se lahko družila.

Pa si letak obesil v eno ploščarno ali jih je bilo več?

S: Več jih je bilo, le Tyler in John sta ga videla v isti. Tudi prva sta poklicala. Šel sem ven, obesil letake, se vrnil - in medtem je John že pustil sporočilo na tajnici. Tyler je poklical naslednji.

Pred Mooney Suzuki ste torej večinoma že igrali v bendih?

Will (W, bobnar): Tyler ne, zanj je tole prvi bend. Drugi pa smo igrali v bendih v srednji šoli, a noben od njih ni bil uspešen. Nismo igrali z ljudmi, ki bi se glasbi posvečali v enaki meri, kot se ji zdaj mi. Mislim, da smo se glasbeno našli šele, ko smo se zbrali mi štirje. Predvsem zato, ker smo glasbo vzeli zares, o njej razmišljamo na dolgi rok, je nekaj, s čimer bi se radi ukvarjali do konca življenja.

Zdi se mi, da je tule v Ameriki zelo pomembno imeti bend že v mladih letih.

W: Govorim lahko za Sama in zase, hodila sva namreč v isto srednjo šolo. Takrat nas je srednješolski Battle Of the Bands ali BOB pripravil do tega, da smo se nanj pripravljali vse leto, s prijatelji ustanavljali bende, napisali komad ali vsaj pripravljali punk rock in heavy metal priredbe - in se končno prijavili na avdicijo za BOB. Vsi so bili tam, to je bila največja žurka na šoli.

J: Jaz tega nisem poznal. S tipi nisem ustanavljal bendov zato, ker so dobro igrali, ampak zato, ker so imeli veliko klet ali garažo, v katerih smo lahko imeli koncerte in žure. In če se je potem pojavil tip, ki je imel še večjo garažo, smo starega vrgli ven iz benda in šli z drugim zaradi večje garaže. Z vsemi prejšnjimi bendi sem imel vsega skupaj dva prava koncerta, sicer je šlo za zabave po kleteh in garažah.

Kako ste se povezali z založnikom vašega prvenca, Davom Criderjem z založbe Estrus?

W: Že v osnovi nam je všeč vse, kar Estrus izdaja; Makers, Teengenerate, Quadrajets ... Veliki fani te založbe smo, že od začetkov. Nikoli pa si nismo mislili, da bi se lahko Estrus zanimala za nas.

S: Še posebej zato, ker smo jim vsakih šest mesecev poslali posnetke, odgovora pa ni bilo od nikoder. Tako smo domnevali, da jih ne zanimamo.

W: Potem smo igrali z nekaj bendi, ki izdajajo pri Estrus; s Quadrajets, z Insomniacs smo igrali celo večkrat in z njimi smo se sprijateljili. Nato je njihov bobnar Mike med pogovori z Davom začel omenjati, da je v New Yorku en res dober bend.

S: Potem nam je Dave poslal razglednico v slogu: “Slišal sem za vas, če boste kdaj v Bellinghamu ali okolici, me obvestite, rad bi vas videl v živo.”

T: Ponoreli smo in rekli smo si: “Pojdimo! Urediti si moramo koncert!”

V Bellinghamu?

T: V Bellinghamu. Bellingham je od New Yorka oddaljen “samo” 8000 kilometrov - na drugem koncu države je.

Ja, vem.

J: Ampak smo šli. Odpeljali smo se na ta koncert.

Samo za ta koncert?

S: Samo za en koncert. Čeprav nismo vedeli, ali bo Dave sploh prišel na koncert. Poslal sem mu elektronsko pošto: “Ali se spomniš, da si rekel, naj te obvestimo, če bomo v mestu? No, koncert imamo tam in tam, takrat in takrat.” On pa je odgovoril: “Hvala, da si me spomnil.” (smeh)

S: Ne na primer: “Ok, se že veselim vašega koncerta.”

T: Ampak smo šli, za nas je bilo tudi to dovolj.

Pa je potem prišel na koncert?

S: Ja, prišel nas je pogledat.

W: To je bil eden naših najboljših koncertov.

S: Ni bil tako dober.

T: Odličen je bil.

W: Tudi Davu se je zdel odličen.

T: Všeč mu je bil, vse se je uspešno končalo, zjutraj smo šli skupaj na zajtrk in takrat je rekel, da moramo kaj narediti skupaj, da smo super. Takrat so se mi uresničile vse moje sanje.

J: Drugo je zgodovina.

Ste bili pred koncertom živčni?

T: Seveda, jaz sem bil še med koncertom tako živčen, da sem zapustil svoje telo in sem ga opazoval, kako igra. Zame je bila to ena od “tistih” izkušenj.

J: Jaz nisem imel časa, da bi bil živčen. Bil sem tam in potem so od mene zahtevali osebno. Povedal sem jim, da je nimam, ampak da ne bom pil, ker igram, oni pa so mi zatežili, da brez osebne sploh ne morem biti tam.

T: V državi Washington so zakoni glede starosti obiskovalcev nočnih lokalov zelo strogi.

J: Noter sem se le nekako pritihotapil, potem pa me je skoraj kap, ko sem videl policijo, kako preverja osebne. Skril sem se v zaodrje, a so se odpravili tudi tja, zato sem pobegnil še od tam, poiskal sem zasilni izhod in ušel iz kluba; ko so odšli, sem se moral spet pritihotapiti nazaj. Uspelo mi je, ravno prav, da sem zgrabil bas in zdirjal na oder.

S: Policija se je v klubu pojavila 5 minut pred našim nastopom. Lahko bi se zgodilo, da bi se pripeljali čez vso državo, potem pa bi oblasti zaprle klub, ker je bila v njem mladoletna oseba, ali pa nam enostavno ne bi dovolili igrati, ker John zaradi mladosti sploh ne bi smel biti v klubu. Čisto blizu smo bili temu, da bi se tja pripeljali zastonj.

Kdaj se je vse to dogajalo?

S: Avgusta lani.

V tem času ste že prišli do studia in snemanja plošče za Estrus.

Vsi: Ja.

Ali ste takrat že imeli demo posnetke?

S: Imeli smo CD in malo ploščo, ki smo jo dva meseca pred tem izdali pri Telstar Records.

Če primerjate snemanje demo posnetkov in snemanje prvenca s Timom Kerrom, kakšne so razlike pri delu v studiu?

T: Še štiri mini diske boš potreboval, če hočeš, da ti zadeve podrobno razložimo. Razlike so ogromne.

S: Prej nikoli nismo delali s producentom. Vedno smo snemali pri kom, ki je imel snemalno tehniko in jo je znal uporabljati. Plačali smo za to, da je prižgal stroje. Zdaj delamo s Timom, ki je v resnici ustvarjalen sodelavec. Mentalno nas odpelje v druge sfere, očitno je, da posel pozna, da je to že počel prej, zato lahko od tega, njegovih izkušenj in odnosa, veliko pidobimo.

J: Je pobudnik, v dobrem pomenu te besede; malo nas podreza in zgodijo se enkratne reči.

Kako so torej potekala vaša snemanja pred tole izkušnjo s Timom Kerrom?

S: Prej smo šli v studio vedno s kupčkom referenčnih cedejev, Timu pa ga ni bilo treba prinesti, saj nas je videl na koncertu in je že vedel, kakšen kupček bi to bil, in to bolje od nas samih. Vedno pravi: “Dajmo tole posneti takole, ker boste samo tako dobili zvok, ki ga hočete!” Velikokrat smo pri poslušanju posnetega navdušeni.

T: Tim ima precej manj analitičen pristop od drugih, s katerimi smo delali do zdaj. Ne zdi se mu pomembno, da bo snare boben zvenel točno tako kot na plošči The Who. Ima bolj organski pristop, s katerim se prebije v glave glasbenikov in ustvarja odlično razpoloženje v studiu. Pri njem vse teče.

J: Prav tako se posveča nam, temu, kako zvenimo, naših komadov ne filtrira z določenimi ploščami. To ne more delovati, ker enostavno ne zvenimo kot drugi bendi.

J: Je pa smešno, da so Timu naši stari posnetki zelo všeč. Mike, ki nas snema, pa se je po drugi strani strinjal, da stara plošča zveni grozno.

T: Tim je rekel, da mu je bend ne glede na kvaliteto posnetkov všeč, en komad pa mu je bil celo tako všeč, da ga je šel preposlušat in bil pri tem pozoren tudi na snemalno tehniko. Pravi, da v verodostojnosti zvoka precej manjka, da pa je to lahko spregledal, saj sta mu bila material in izvedba toliko bolj všeč.

Ali se vam zdi, da bend potrebuje nekoga, ki ga priganja, da dela, mu daje ideje in tako naprej?

S: Odvisno. Obstajajo primeri, ko je producent glasbenike pripeljal tja, kamor v bistvu niso hoteli. Zna se celo zgoditi, da glasbenikom tovrstna plošča ni všeč, medtem ko jo poslušalstvo obožuje. Lahko pa se tudi zgodi, da bo glasbenik prevzel celotno ustvarjanje plošče, da bo obseden z njo in da bo tudi poslušalstvu všeč. Kakor koli že, obe metodi sta lahko bodisi uspešni bodisi katastrofalni. Nam je všeč, da sodelujemo s Timom.

J: Precej je odvisno od notranje dinamike benda. Poglejmo samo Creedence Clearwater Revival - kdo jih je ustvaril? Nikogar niso potrebovali, saj je John Fogerty naredil vse. Tudi druge bende z močno notranjo dinamiko bi prihod novega človeka uničil, ne bi se obneslo.

S: George Martin je The Beatles pripeljal tja, kamor sami nikoli ne bi prišli, pa čeprav so bili že do njega veliki. Brian Wilson je vse druge napodil iz studia, tako je bil obseden s Pet Sounds. Vsak od teh primerov ima svoje dobre strani, čeprav se je med njimi način dela razlikoval. Mi doslej - ko smo imeli nadzor nad snemanjem - nismo bili zadovoljni s tistim, kar smo posneli. Ker ne znamo producirati.

J: Preveč smo pri stvari. Dobro je imeti koga, ki glasbo posluša od zunaj. Koga, ki na komade ni vezan in ki vidi izhode.

Kaj bi lahko povedali o New Yorku in tamkajšnji sceni ...

T: Ali pomanjkanju scene ...

Zvočno ste precej drugačni od tako značilnih newyorških artističnih dogajanj. Kje ste si našli svoje mesto?

T: Tukaj je New York (kaže na eno stran), tam smo pa mi (kaže na nasprotno stran).

S: Iz moje perspektive gre v New Yorku za tako strašno gromozansko mešanico pretiranih spodbud; ne glede na to, kje si, si nenehno izpostavljen vsem mogočim kombinacijam vseh vrst medijev, umetnosti, glasbe. Po moje je ljudem težko imeti vizijo o kakršnem koli kreativnem ustvarjanju, ki ni okuženo z ... Vse je kot neka zmes vsega, kar je okoli tebe, veliko bolj kot kjer koli drugje. Ne obstaja newyorško občutje. Lahko rečemo, da obstaja washingtonsko občutje, celo bostonsko občutje ali sanfranciško občutje, še portlandsko občutje, medtem ko newyorškega občutja ni.

J: To pa ni res. Definitivno obstaja.

S: Mogoče v preteklosti, jaz pa govorim o bendih danes.

J: Saj obstajajo odlični newyorški bendi, ki ne bi mogli ustvarjati v nobenem drugem mestu! Ni treba, da so iz New Yorka, ampak zato, ker živijo v New Yorku, kjer se dogajajo stvari, o katerih si govoril, zvenijo drugače. Kaj takega ne bi počeli, če bi živeli v Austinu v Teksasu.

S: Kdo na primer?

J: The Up On In, recimo.

S: Oni so zate sodoben newyorški bend?

J: Ja. Res, da so prej igrali v bendih iz Washingtona in drugih krajev, ker pa zdaj živijo v New Yorku, je to glasba, ki jo delajo, in ima specifično newyorško občutje. To obstaja, definitivno. Obstaja zaradi reči, o katerih si govoril. Tudi zgodovina je pri tem še vedno zelo pomembna, na primer vsi imajo še vedno v mislih Contortions.

S: Jaz tega ne čutim. Delal sem po klubih, videl sem na stotine bendov ...

T: Še posebej, če se osredotočimo na naš krog, žanr.

S: Pa saj ne obstajajo taki bendi, kot smo mi. Pred leti je bilo nekaj podobnih bendov. Z njimi smo se pogovarjali o tem, da bi bilo treba zbuditi sceno.

J: Vendar pa ste se pogovarjali o zelo specifični stvari. New York zdaj sploh ni za to, kar mi počnemo.

Kako ocenjujete razmere, v katerih dela bend v tako velikem mestu, kot je New York, če jih primerjate z ustvarjanjem v manjšem mestu?

S: Nekaj je prednosti, nekaj slabosti. Če si v majhnem mestu, je življenje cenejše, cenejša je vadba, manj je konkurence za koncerte. Gre pa za povsem normalen napredek; v majhnem mestu zaženeš bend, ko se uteče, je logično, da greš naprej. Pomanjkljivosti življenja v New Yorku so draginja, veliko bendov se grebe za vsako priložnost, pot od točke A do točke B je v velikih mestih enostavno precej težja. Tam imaš več priložnosti, a je težje priti do njih, več je konkurence.

Konkurenca je vendar dobra stvar.

S: Ja, lahko je. Naš bend je postal to, kar je, zaradi konkurence. Ne verjamem pa, da bend, ki ni iz velikega mesta, ne bi mogel uspeti.

Ali ste se že pogovarjali o izdaji plošče tudi z velikimi založbami?

S: Hudiča, kaj vidva nista z velike založbe? Kaj sploh počnemo tu? (smeh)

T: Ali sploh še obstajajo velike založbe?

S: To je popolnoma zastarelo razmišljanje. Razmišljati o podpisu pogodbe z veliko založbo je kot razmišljati o tem, da me bo avstrijski kralj vzel za skladatelja na svojem dvoru. To sploh ne obstaja več.

J: Vendar pa se na drugih področjih dogaja.

S: V vseh kulturah se vzpostavlja odnos med umetnikom in ljudmi, ki imajo denar. Struktura, prek katere denar podpira umetnike in umetnika, ki podporo vrne z delom, se stalno spreminja. Ta sistem je zastarel, ni ga še čisto konec, ampak novega sistema še ni. Reči niso več take, kot so bile pred 5, 10, 20 leti. Kaj je sploh velika založba?

Kakšni pa so odnosi med vami in Estrusom? Ali bi lahko, na primer, naslednjo ploščo izdali pri drugi založbi?

S: Dobro vprašanje.

W: Zdaj smo zelo zadovoljni s položajem in nimamo nobenega razloga, da bi kar koli spreminjali. Saj vendar ne obstaja nešteto založb in ljudi, ki bi delali z nami. Dave pa je super. Glede na to, kako vse skupaj deluje, z internetom in s temi rečmi, je Estrus odlična založba. Plošče prodajajo po vsem svetu, tako da je predvsem od nas odvisno, kako nam bo šlo. Mislim, da ne bi imelo smisla iti k večji ali veliki založbi. Take reči bi se nam znale maščevati.

S: Prihodnost glasbene industrije je v tem svetu negotova. Vemo pa, da svet Estrusa poganja ljubezen do ustvarjanja in izdajanja glasbe, prijatelji.

T: Ni možnosti, da bi šlo kaj narobe.

Sprašujem zato, ker sem opazil, da bendi z underground scene pogosto izdajajo pri različnih založbah.

W: Pri založbah, kot sta Estrus in Telstar, je odločilno to, da gre za zelo ohlapne povezave. Mi počnemo z bendom še vedno tisto, kar počnemo zadnji dve leti, le da imamo zdaj nekoga, ki nam je pripravljen plačati naše sodelovanje s Timom Kerrom in hoče izdati našo glasbo. Še vedno imamo stoodstotni nadzor nad usodo benda in usodo glasbe.

S: Svet je zmešan, Dave pa je na tleh. Minimalizira zmedo.

Estrus je ena od močnejših r’n’r založb.

T: Seveda, še posebej zdaj, ko smo pri njej mi.

BIGor in Viva