Letnik: 2000 | Številka: 11 | Avtor/ica: Luka Zagoričnik

Hoahio

Ženski v mestu

Hoahio so tri ženske, deformiran japonski pozdrav intuiciji, očarljivosti, lepoti, senzibilnosti, kreativnosti, drznosti, tradiciji in moderni!

V Hoahio se nevsiljivo zlivajo individualne izkušnje s polj tradicionalne glasbe, eksperimenta, rocka, avantgarde, improvizacije in popularnih godb - popa. Zmes sestavlja ustvarjalni individuum treh mlajših ustvarjalnih potencialov moderne japonske godbe. Vodja zasedbe je Haco, nekdanja pevka legendarnega japonskega avantgardnega kolektiva After Dinner, priznana umetnica, ki je sodelovala s Tomom Coro, Sammom Bennettom in Fredom Frithom, slednji jo je zabeležil tudi na odisejadi Step Across The Border. Je multiinstrumentalistka, njen artistični izraz pa se napaja tako iz občutne vokalizacije kot iz elektronskih manipulacij zvoka, eksperimentov in svobodnih improvizacij. Sachiko M je znana predvsem kot mojstrica samplinga – vzorčenja; to je počela že pri superskupini Ground Zero in je močno uveljavljena v sodobnih impro krogih. Yagi Michiyo pa je izučena mojstrica igranja na koto, tradicionalno strunsko glasbilo s tisočletno tradicijo, uveljavljeno na Japonskem in Kitajskem. Sama se je osvobodila spon zgodovine in se zaklela improvizaciji ter širjenju meja in zmožnosti »svetega«. Skupaj soustvarjajo glasbo, ki se manifestira v vseh naštetih ustvarjalnih senzibilnostih in združuje na videz nezdružljivo ter reinterpretira pojem glasbeni žanr: v tradiciji, popu, improvizaciji, elektro-akustičnem eksperimentu, vse zelo simpatično in čutno. V treh letih so izdale dva albuma, Happy Mail (Amoebic) in letos Ohayo!Hoahio! (Tzadik). V tem času je odšla Sachiko M, Haco (H) in Yagi Michiyo (YM) pa sta prišli tudi v naše kraje. Dvanajstega oktobra sta nastopili na festivalu Mesto žensk, tedaj je nastal tudi intervju. Kljub manjšim jezikovnim oviram je bil pogovor simpatičen, v duhu, ki je preveval tudi njun kasnejši nastop. Pogovor je nastal v studiu Radia Študent.

Kako se imata prvič v Sloveniji?

YM: Zelo lep občutek. Zelo lepa in čista narava.

H: In zelo mirno, veliko bolj kot v japonskih velikih mestih. Recimo Yagi je iz Tokia in jaz iz Osake.

Slišal sem, da sta Tokio in Osaka zelo hrupni mesti.

H: Res je. In zelo stresni.

Morda je to eden od razlogov, da je na Japonskem tako veliko noise glasbenikov?

H: Ja, se strinjam.

Kot Hoahio tu nastopata v duu, prvotno pa je zasedba štela še eno članico, Sachiko M (Sachiko Matsubara - nekdaj Ground Zero, sedaj I.S.O. in Filament; op. a.).

H: Sachiko M je zapustila Hoahio letos maja. Odšla je za vedno, saj se hoče bolj posvetiti solistični karieri, raziskovanju »elektronske« glasbe.

Trio ste oblikovale leta 1997, prvi album Happy Mail pa izdale pri založbi Amoebic. Slišal sem, da jo vodi Otomo Yoshihide.

H: Tako je. Vendar je ne vodi sam, temveč skupaj s Sachiko M. Tudi sama sem del založbe Amoebic.

Šlo je za žive posnetke tria.

H: Naredile smo posnetek koncerta, ki je bil napol improviziran. V bistvu smo ga posnele v mojem domačem studiu, nato pa sem ga rekonstruirala, dodala nekaj posnetkov, editirala ...

Hoahio je še mlad projekt, obe pa delujeta tudi v samostojnih projektih in v različnih glasbenih skupinah. Torej je v Hoahio združenih več različnih individualnih ustvarjalnih pristopov in vplivov.

H: Da, v skupini je združenih kar nekaj različnih glasbenih izkušenj.

Namenoma ali je to le spontano početje?

H: Yagi prihaja iz tradicionalne godbene srenje, vendar je kariero razvila bolj v polju moderne (»contemporary«) glasbe. Hoahio je najin najnovejši projekt, sama pa jih imam kar nekaj. Zelo me zanimajo čudne kombinacije akustičnih glasbil, kot je koto v tradiciji. Pojem večinoma v japonščini, deloma v angleščini. Ob tem pa uporabljam elektronsko opremo, recimo sampler in elektronska tolkala. Ta kombinacija me zanima v samem kontekstu glasbe, hkrati pa imava veliko glasbenega zaledja.

Zakaj imata na Japonskem free jazz in improvizirana glasba tak vpliv? Ljudje izven Japonske večkrat pravijo, da je japonska moderna glasba zmes vsega, da gre za popolnoma samosvoj, drugačen pristop.

H: Na nas je zelo vplivala glasba z Zahoda, recimo jazz, rock in pop. Japonci, še posebno mladina, vedno iščejo neke nove informacije, ki so ponujene na trgu. Te prihajajo še posebej hitro v večja mesta, kot je Tokio ...

... hiter pretok informacij ...

H: Da, zelo masovno, to nas še posebej zanima. Mogoče ob tem stvari radi aranžiramo popolnoma drugače.

In kakšen je odnos med modernim pristopom hitrega menjavanja informacij, glasbenih stilov in med tradicionalnim pristopom, kulturno dediščino? Nekje sem prebral, da sta v zametkih improvizacija in, recimo, noise pomenila nekakšen zavesten odklon od tradicije ali proti nji. Toda ob poslušanju novih stvaritev nekaterih japonskih glasbenikov opažam, da se vpliv tradicije zopet vrača.

H: Oh, kateri ustvarjalci?

Recimo Tenko, ljudje predvsem iz improvizatorske srenje /.../, Ground Zero, shamiseen mojstri (Michihiro Sato z Johnom Zornom ) ...

H: Da, recimo Otomo Yoshihide v trenutnem ustvarjanju, kjer predeluje tradicijo, ja ... Mislim, da japonska tradicionalna glasbila že v sebi vključujejo hrup (noise) ...

YM: V svoje igranje rada vključujem »noise«.

H: Tudi afriška glasbila vključujejo veliko takih zvokov, recimo strunska glasbila, in hm ... japonska tradicionalna glasbila so prav takšna. Mi radi delamo »noise«!!!! (smeh)

Toda na zadnjem izdelku Ohayo!Hoahio! hkrati eksperimentirate z osnovno obliko pop pesmi. Ali gre tu v bistvu za priredbo, rearanžiranje popa skozi lastno prizmo ali za kaj drugega?

H: Ja, to me zelo zanima. Prihajava sicer iz avantgardnega glasbenega polja, toda sama imam rada nekaj popa. Ne običajnega popa. Mogoče imaš povsem prav ... (smeh)

Rad bi povprašal tudi o igranju kota. Ali mogoče katere glasbenike moti, da igraš koto v drugem okolju, drugače, ne samo v tradiciji, temveč v improvizaciji in eksperimentalni glasbi?

H: Yagi se zelo veliko ukvarja z improvizacijo. Veliko uporablja prepariran koto, ki omogoča obilico zvočnih možnosti. Hkrati pa je koto glasbilo, ki omogoča odprto uglasitev (»open tuning«), tako lahko spremeni tonaliteto v vsaki skladbi, zato je zelo primerno glasbilo, a žal ne za prenašanje naokoli, ne za transport. (zopet smeh)

V glasbi raziskuješ tudi meje med elektronsko in akustično glasbo, tako imenovanimi elektro-akustičnimi eksperimenti. Ali od vedno uporabljaš sampler ali samo od nedavnega?

H: Veliko sem ga uporabljala že prej v drugih projektih, kot je na primer Happiness Proof.

Kako je bilo sodelovati s Sachiko M, ki je znana predvsem po delu s samplerjem in konceptu »empty sampler«? Ali uporabljaš podoben koncept ali se raje zanašaš na bogatejšo skladovnico zvokov, vzorcev, s katerimi eksperimentiraš?

H: Sama se ne ukvarjam toliko z minimalnim zvokom, minimalom ter praznim (empty) samplerjem. Toda mislim, da veliko ljudi v zadnjem času uporablja ta koncept.

Nekakšen trend ...

H: Mmmm, tako je, uporaba »sinevawe« ...

Zadnji album s Sachiko M Ohayo!Hoahio! je izdan pri Zornovi založbi Tzadik. Kako ste prišle do sodelovanja z njim?

H: Trio Hoahio je nastopil v Kanadi na festivalu Victoriaville. Zorn je bil tam. Po koncertu nam je predlagal snemanje albuma in ga nato izdal pri svoji založbi.

Zelo veliko sodeluješ z različnimi ustvarjalci širom po svetu. Znana je na primer zelo močna vez med Tokiom, Osako in New Yorkom. Zakaj je po tvojem tako?

H: Poznam veliko zanimivih glasbenikov iz Evrope. Zelo rada sodelujem z zanimivimi ustvarjalci. Ravno sedaj sodelujem z elektronskim glasbenikom Terretom Taemlitzom, sodelovala sem s tolkalcem Petrom Hollingerjem in Pierrom Bastienom. Sta zelo, zelo zanimiva ustvarjalca in sem zelo zadovoljna, da lahko delam z njima. Včasih mi pošljeta svoje posnetke na datu, s tem pa lahko nato ustvarjam v svojem studiu.

Ali raje sodeluješ z japonskimi ustvarjalci (Haco je med drugimi sodelovala z Otomom Yoshihidejem, kitaristom Uchihashijem Kazuhiso, Yamamotom Seichijem iz Boredoms - op. a.) ali z ustvarjalci, ki prihajajo iz drugega kulturnega okolja, ne japonskega?

H: Oboje je zanimivo. Ne zanima me tako zelo kulturno ozadje, iz katere države kdo prihaja; navdušuje me predvsem njihov povsem neodvisen talent.

Kaj te bolj privlači, manipulacija zvoka in delo v studiu ali živo igranje glasbe?

H: Oboje. Aktivna sem na obeh področjih. Sama rada opravljam delo tonskega tehnika, miksam, to je vedno zelo zabavno. Oboje se zelo razlikuje. S seboj nosim samo prenosno opremo, ki se razlikuje od studijske opreme.

V glasbi uporabljaš različne zvočne vire in glasbila, med drugim tudi skodelice ...

H: (smeh) Danes bom recimo igrala na električno mandolino. Seveda ne v običajni maniri. (smeh)

Torej te zanimajo različni viri zvoka. Kot si omenila prej, pa zelo rada proizvajaš tudi »noise«. Zakaj je »noise« tako zanimiv za japonske glasbenike?

Obe: Ooooo (rahlo naveličano).

H: Zato, ker je na japonskem veliko hrupa, zelo glasnega povsod, ne samo na koncertih, temveč tudi v trgovinah ... Imamo skrajne prodajalne iger, imenovane pačinko (nekakšna japonska igra na srečo po vzoru pinballa). Te so silno glasne. Na postajah za vlak so zelo specifični zvoki, ko vlak odpelje ali pripelje. (zapoje) Zvoki se resnično mešajo med seboj. Poleti je vse polno insektov. Njihov zvok je povsem naraven hrup, »noise«. Verjetno smo ga navajeni poslušati ves čas.

Ali je na Japonskem težko delati v eksperimentalni, improvizirani glasbi? Nasproti pop industriji? Ali obstaja kakšna fundacija, ki podpira tovrstno dejavnost, mreža klubov, ustvarjalcev?

H: Na Japonskem je zelo težko preživeti, če delaš tovrstno glasbo. Ni veliko podpore tovrstni glasbi, medtem ko je tradicionalna godba deležna podpore. Tu gre predvsem za manjše klube z malo obiskovalci. Imamo pa dober festival eksperimentalne glasbe Biondino, kjer bova kot duo Hoahio nastopili novembra.

Veliko pa nastopata v tujini ...

H: Ja, letos sva v duu nastopili v Londonu na festivalu LMC (London Musician Collective) in na Škotskem.

Verjetno pripravljata tudi novo gradivo. Bo to zopet izšlo pri Tzadik?

H: Johnu Zornu je bil naš zadnji album Ohayo!Hoahio! resnično zelo všeč, zato je že predlagal snemanje novega.

Luka Zagoričnik

Izbrana diskografija:

Hoahio, Ohayo!Hoahio! (Tzadik, 2000)

Haco, Happiness Proof (Haco, 2000)

Filament, Filament 1 (Extreme, 1998)

Yagi Michiyo, Shizuku (Tzadik, 1999)