Domače dvorišče

Mateja +

Mateja Arnež, mlada slovenska sopranistka, bo julija prihodnje leto nastopila s samostojnim recitalom v prestižni koncertni seriji Temple Square Concerts v Salt Lake Cityju, glavnem mestu države Utah.

Triumf slovenskega soprana na mednarodni poletni operni šoli

Glasbena mladina Slovenije proslavlja dosežek Mateje Arnež, ki je bila pred kratkim izbrana za dobitnico “priznanja odličnosti”. OPERAPLUS ji ga je podelila kot najobetavnejši udeleženki Mednarodne poletne šole za mlade pevce, ki je potekala avgusta v Starem samostanu v belgijskem Kortenbergu. Priznanje pomeni tudi nagrado, ta pa je plačano potovanje v Salt Lake City in tam solistični recital v prestižnem koncertnem ciklu Temple Square Concerts 2001. Mateja bo tam morda imela tudi priložnost za avdicijo v Operi Utah.

Glasbena mladina Slovenije je navezala stike z OPEROPLUS na podlagi gradiva, ki ji ga je poslal generalni sekretar JMI (Mednarodne zveze Glasbenih mladin), in izrazila zanimanje za sodelovanje v partnerski mreži glasbenih ustanov po Evropi, ki si prizadevajo za ta projekt. OPERAPLUS je rezidenčna 15-dnevna šola, ki zajema intenzivno šolanje mladih pevcev v vokalni tehniki, interpretaciji, postavitvi posameznih opernih prizorov, odrski igri in dikciji, temu pa dodaja krajši mojstrski tečaj z velikimi imeni opernega sveta, tokrat z gospo Vero Rozso (pedagoginjo Kiri te Kanawa) in britansko mezzosopranistko Sarah Walker. Udeleženci morajo v šoli odpeti tudi recital samospevov in sodelovati na sklepnem koncertu.

Na priporočilo Glasbene mladine Slovenije so v šolo sprejeli dva slovenska pevca, OPERAPLUS pa je ponudila eno polno štipendijo. Sopranistka Mateja Arnež in basbaritonist Janko Volčanšek sta na šolo prispela komaj teden dni po poroki - kakšni medeni tedni! Šolski urnik je mladoporočenca pošteno zaposlil in na sklepnem koncertu sta vsakogar očarala z izvedbo dueta Pamine in Papagena Bei Maennern iz Mozartove Čarobne piščali, še posebej, ko sta si prepevala “Mann und Weib und Weib und Mann ...”.

Liam O Bradaigh, administrator OPERAPLUS, nam je povedal: “V šoli smo imeli 21 nadarjenih mladih pevcev. Vsi so bili zelo prizadevni in veliko obetajo, vendar je od prvega dne Mateja izstopala kot nekaj posebnega. Resnično je izjemen talent. Vse nas je osvojila s kvaliteto, muzikalnostjo in lepoto glasu, in odločitev umetniških direktorjev in glasbenega osebja, da ji podelijo omenjeno nagrado, je bila enoglasna. Upamo, da bo ameriški debi poseben mejnik v njeni karieri profesionalne pevke.”

Kako je šolo doživljala Mateja?

V začetku sem imela grozno tremo, ker sem šla nekam daleč, pravzaprav najdalj doslej. Tam so nas pričakali tako prisrčno, celo sama profesorica Siew Tuan Loh nas je prišla pozdravit kar k vratom, da sem takoj prebila prvo napetost. Že po skupnem kosilu smo začeli delati in pouk je bil intenziven vse do zadnjega dne.

Ta šola poteka v samostanu, ki ga zdaj oddajajo za različne dejavnosti, za red v hiši pa skrbi samo upravnica. V zgradbi se ne sme ne piti ne preveč veseljačiti. Ne sme se prinašati hrane, zato smo imeli svojega kuharja. Na razpolago so nam dali tri dvorane in kapelico, tako da je pouk potekal v štirih prostorih.

Prvi večer smo imeli seveda spoznavni večer, na katerem smo se v krogu predstavljali, in z Jankom sva povedala, da sva sveže poročena, da pa tega obdobja ne nameravava imeti za medene tedne, temveč za delo. Skozi skupno življenje in delo smo se hitro zbližali, spoznavali pa smo se tudi po glasbeni plati. V kapelici smo imeli recitale, vsak večer so prišli na vrsto trije pevci, tako se je vsak imel priložnost predstaviti. Čeprav smo hodili drug k drugemu poslušat pouk, so bili ti recitali pomembni za spoznavanje glasbenega okusa vsakega izmed nas. Slišali smo vse od Gershwina do kabaretnih pesmi in pokazalo se je, da sva z Jankom pravzaprav najbolj resno vzela recital v klasičnem pomenu. Sama sem pela tudi Škerjanca in bil jim je zelo všeč, čeprav niso razumeli jezika. Tiste pesmi, katerih besedila niso vsi razumeli, smo seveda razložili.

Vsi nastopi so bili javni in napovedani, poslušat so jih hodili v glavnem domačini. Le oba sklepna koncerta je obiskalo več poslušalcev, med njimi tudi sponzorji in starši belgijskih udeležencev.

Poleg Belgijcev so udeleženci prišli iz Irske, Anglije, Amerike, Francije, Danske in Finske. Iz našega dela Evrope sva bila z Jankom edina, en pevec je bil iz Hongkonga, vendar živi v Angliji. Bilo je seveda največ sopranov, moških pa le pet, dva basa, bariton in dva tenorja.

Delovni ritem je bil dokaj napet. Zjutraj smo vstajali za poletni čas in za pevce kar zgodaj, pred osmo, petnajst minut čez osmo smo morali biti že na travi, če je bilo slabo vreme, pa v eni od dvoranic. Zunanje temperature so bile zame kar rahel šok zaradi hladnejšega podnebja. Pripeljala sva se naravnost iz naše avgustovske vročine, tam pa se je zjutraj poznala sapa. Tako imenovana telovadba pa mi je bila zelo všeč, ker ni bila samo fizično ogrevanje, ampak tako imenovane gibalne vaje. To so bile socialne igre, sproščevalne vaje, celo drli smo se. Nekatere vaje so bile zelo inventivne. Naš mentor za gib, Vincent Van Elshout, nas je na primer vseh enaindvajset pripravil do tega, da smo počasi oblikovali živi kip. Postavljali smo se drug na drugega in nazadnje so bili na tleh samo štirje, vsi drugi pa na njih postavljeni v višino, ki je dosegla kar nekaj metrov. Dvakrat smo se dobili v pravi delavnici igre, kjer smo preskusili na primer, kako deluješ kot klovn. Vincent nam je razložil, da se v tej vlogi človek sprosti, odpre, ker postane nekdo drug in se ne boji več storiti česa, kar bi ga bilo sram v navadnih okoliščinah. Potem nas je postavil zelo daleč, kjer smo se morali izražati samo z gibom, brez glasu, da smo spoznali, kako je treba v takem primeru vse gibe potencirati.

Vincenta mi ni uspelo popolnoma spregledati. Pravil je, da se ne spozna na petje in da pevce sovraži, zato jih tako muči, vendar nisem prepričana, da je to res, ker so njegove igre tudi za pevsko tehniko zelo koristne. Nikoli ni povedal, čemu je namenjena kakšna vaja, prepustil nam je, da se tega sami zavemo. Še čisto na koncu, pred sklepnimi koncerti, ko bi lahko odšel domov, je ostal z nami in nas popoldne sprostil s pestrimi vajami, celo kričali smo in se lovili. Prav njegove ure so nas najbolj zbližale in povezale v skupino, nekakšno družino, tako da tudi na končnih nastopih nihče ni mislil samo na to, kako bo odpel svojo arijo, ampak je deloval kot del celote. Za odrom smo kolegom ploskali morda še bolj kot publika v dvorani in se veselili z vsakim posebej.

Odličen je bil tudi režiser Ronny Lauwers, stalni režiser bruseljske Opere. Povedati moram, da vsi mentorji v tej šoli delajo brez plačila. Verjetno zato, ker je tak projekt v začetku težko postaviti in ga je šele treba uveljaviti. Ves čas smo čutili, da mentorji delajo s srcem, nikoli niso pokazali živčnosti, nestrpnosti. Sama sem v odrski igri precejšen začetnik, čeprav sem nekaj izkušenj dobila pri predstavi Nesmrtnega Kaščeja v ljubljanski Operi, in sem Ronnyjevo potrpežljivost prav občudovala. Nekateri udeleženci so namreč študenti bruseljskega konservatorija, kjer on poučuje, in videlo se je, da so ga navajeni in so se laže odzivali. Sama sem morala prestopiti dimenzijo, ko ti režiser dopoveduje, da moraš neprestano peti proti publiki. Ronny nam je že prvo uro rekel, da je med nami in publiko zid, mi pa snemamo film. Energetsko seveda ne odrežeš publike, spet pa se ne obračaš kar naprej proti dvorani, temveč poješ ob spontani igri, normalno se giblješ v prostoru, ki je pač oder. Ves drugi del grofičine arije iz Figarove svatbe sem na primer pela s hrbtom proti publiki. Od nekaterih udeležencev se je Ronny upal zahtevati celo težke skoke. Papageno in Papagena pa sta morala peti naslonjena drug na drugega s hrbti in v tem položaju počasi počepniti.

Zelo mi je bila všeč tudi postavitev odra. Organizatorji se za prihodnja leta dogovarjajo, da bi bili vsaj sklepni predstavi v operi, tokrat pa smo morali vse postaviti v samostanski dvorani. Nekoliko dvignjeni del dvorane je imel na sredini še manjši podest, na vsakem vogalu je bil en stol - in to je bilo vse, kar je režiser uporabil za predstave, pa ni nič manjkalo. Samo v nujnih primerih smo uporabili kakšno krilo ali obleko, v glavnem pa smo nastopali čisto preprosto oblečeni. Dogovorili smo se le za črno in belo barvo. Seveda grofičine arije nisem pela v hlačah, ker bi to ne dalo pravega občutka ne meni ne občinstvu.

Veliko smo delali tudi s profesorico Siew Tuan Loh. Vsak udeleženec je imel pri njej lekcijo vsak drugi dan, vmes pa smo delali s korepetitorji, ki so bili odlični. Vsi so specialisti za spremljanje pevcev in lahko od njih ogromno pridobiš. Govorijo veliko jezikov, pomagajo pri dikciji, marsikaj vedo o interpretaciji. Gospe Vera Rozsa in Sarah Walker, ki sta imeli krajši intenziven mojstrski tečaj, sta vsakemu udeležencu posvetili najmanj eno uro. V tako kratkem času se sicer ne da narediti čudežev, lahko pa se razjasni kaj, kar ti že dalj časa dela težave, morda dobiš drugačen pogled, vsekakor si razširiš obzorje. Na seminarjih, ki sem jih doslej obiskala, sem spoznala različne pedagoge, ki imajo vsak svoj prijem, zato tam najdeš tudi marsikaj koristnega za poučevanje. Predvsem so pomembne interpretacije, ki jih slišiš pri poslušanju drugih udeležencev, tako da dobiš nove zamisli, od katerih lahko nekatere uporabiš zase ali pa za svoje učence, vendar pa največ gotovo ostane od tvojega stalnega profesorja, s katerim si delal dolga leta.

Poučujem na dveh šolah in veseli me, da je danes pri nas vse več zanimanja za petje. Rada imam otroke in vpisala sem se na pedagoško gimnazijo in nato nadaljevala na pedagoški fakulteti, obenem pa sem študirala solopetje na Srednji glasbeni šoli. Dosežki med šolanjem so me vse bolj usmerjali v odločitev, da petje postane moj poklic. Za glasbo pa me je že v osnovni šoli navdušila učiteljica in zborovodkinja, žal že pokojna Metka Pichler, ki je bila tako rekoč moja glasbena mama. Ogromno se je ukvarjala z nami in gotovo bi se danes zelo veselila mojega uspeha, tudi omenjene nagrade. Povedati moram, da smo na Award for excellence ob intenzivnem delu v šoli pravzaprav čisto pozabili, čeprav je nagrada omenjena v propozicijah. Ko se je delo končalo in so bili vsi koncerti za nami, so pripravili majhno pojedino, in ko smo se že poslavljali, so korepetitorjem dali mala darilca, nazadnje pa razglasili še nagrado. Priletela je kot strela z jasnega. Sploh nisem mislila nanjo, ker šola nima tekmovalnega značaja in nismo imeli občutka, da nas opazujejo ali celo ocenjujejo. Ob razglasitvi so nam povedali, da so korepetitorji in umetniška direktorja, to sta gospa Tuan in režiser Ronny, tajno glasovali in po preštetih glasovih je pač naneslo, da je nagrada pripadla meni.

Kaja Šivic

Sedemindvajsetletna Mateja Arnež je s študijem solopetja začela leta 1992 na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani pri profesorici Ireni Baar, ki je bila njena mentorica tudi na Akademiji za glasbo, kjer je Mateja letos študij uspešno končala. Od leta 1995, ko je debitirala na odru Slovenske filharmonije z ansamblom Slovenicum, se je že večkrat predstavila na koncertnih odrih, enkrat pa tudi v ljubljanski operni hiši.

V tej sezoni je uspešno nastopila v Matejevem pasijonu na koncertu Komornega abonmaja Slovenske filharmonije, v kratkem bo sodelovala na dobrodelnem koncertu za fundacijo Toneta Kralja, nato v koncertni postavitvi Betulije Liberate, ki jo radijska hiša pripravlja v ljubljanski cerkvi sv. Petra, aprila pa bo z orkestrom Slovenske filharmonije na matinejah Glasbene mladine Slovenije nastopila z arijama iz Prodane neveste in Rusalke. Spomladi naj bi sodelovala tudi v Novem mestu, kjer s simfoničnim orkestrom pripravljajo koncertno izvedbo Kozinove operete Majda.

OPERAPLUS pripravlja prihodnjo Mednarodno poletno šolo za mlade pevce od 12. do 26. avgusta 2001. Več o njej lahko poiščete na www:operaplus.net.