Urbana črnina

Nakladači and nakladači

Včasih je bilo tako, da so ljudje v zadregi – ko niso vedeli, o čem bi se menili – preprosto začeli hvaliti (ali grajati, odvisno od razpoloženja) vremenske razmere. Tako bi lahko jaz, ki recimo nimam čisto jasne ideje, kako začeti tokratno Urbano črnino, zadrego rešil z navdušenim opisovanjem letošnjega indijanskega poletja, toplih in sončnih jesenskih dni, ter s tem povezanega človeškega veselja. No, ker je vremenski tematski preskok vezan predvsem na preteklost in ga danes za komunikacijo uporabljajo predvsem televizijski vremenarji (pa še pri njih zadrego bolj povzroča, kot pa odpravlja), ga na tem mestu ne bomo použili. Namesto tega uporabimo modernejšo in bolj slovensko temo zapolnjevanja pogovorov: politiko.

Če menite, da bo nadaljevanje po tem čudnem uvodu povezano z uživanjem debelih kolutov posebne salame poli, se močno motite. (Prav tako kot avtorji oglasa za to salamo, ki bi nas radi prepričali, da politiki svoje vampe nadevajo s tem zmletim in rožnato obarvanim artiklom, narejenim iz bog ve česa – yeah, right: me pa res zanima, kateri model bi pri petih jurjih mark plače zajtrkoval mesnino, katere poslanstvo ni v okusu, ampak v zagotavljanju socialnega miru.) Res pa je, da nimam nič proti, če si pred začetkom branja pripravite sendvič in ga potem zlagoma drobite na moje besede. Dober tek.

Da bi bilo dobro napisati kakšno besedo o razmerju med rap muziko in politiko, mi je prišlo na misel že prejšnji mesec, ko smo na črni strani preverjali stranske dejavnosti rap muzikantov in prav na hitro obdelali tudi njihovo (bolj ali manj aktivistično) politično delovanje. Tokrat se lahko zadeve lotimo malo obširneje. Rap je pravzaprav že od samega začetka povezan s politiko, saj so k njegovemu nastanku pripomogle tudi politično-ekonomske odločitve newyorških oblastnikov, ki so se leta 1968 odločili sezidati Cross Bronx Expressway. Gradnja te ceste je v marsičem spremenila družbeno in ekonomsko podobo Bronxa, saj so jo speljali naravnost skozi domovanja srednjega predmestnega razreda. Zaradi ceste je padlo več tisoč družinskih hiš, okoli 50.000 ljudi pa je našlo dom v hitro sezidanih in z infrastrukturo (pošte, šole, trgovine, javni promet) skorajda neopremljenih blokovskih naseljih južno od omenjene ceste. In prav tu, v južnem Bronxu, se je konec sedemdesetih začelo kulturno vrenje med mladinci. Sprva seveda v besedilih komadov še ni šlo za politično angažiranost, ta je na sceno vstopila slabih deset let kasneje, ko so muziko zapopadli tudi univerzitetni študenti, najbolj znan med njimi je seveda Chuck D, možganski motor in ideolog skupine Public Enemy. Medijska manipulacija, v ameriški družbenoekonomski sistem vgrajena bela prevlada, brezperspektivnost črne mladine in druge teme, ki jih je v polje popularne godbe vpeljal ta bend, niso bile nove, saj so jih že v sedemdesetih izstrelili urbani poeti The Last Poets, a novo je bilo to, da so za ideje iz te muzike zagrabili tudi mlajši in slabše izobraženi geto mulci ter alternativna bela evropska publika. Public Enemy so bili fenomen tudi zato, ker jih mediji niso mogli ignorirati, če pa so do njih že postopali ignorantsko, so jih kaj hitro dobili nazaj v pronicljivih, kredibilnih in jasno formuliranih izjavah Chucka D-ja. To je pač (bil) bend, s katerim se ni dalo medijsko pometati, kot z drugimi rap izvajalci, ki so bili v tistem času tudi precej mlajši od Public Enemy.

Še večji politični rompompom je nastal, ko so na zahodni obali eksplodirali Niggers With Attitude. Peterica divjih predmestnih otrok je prah dvigovala povsem drugače kot Public Enemy. Če so slednji ponujali duhovit, včasih že kar intelektualističen komentar nevzdržnih družbenih in kulturnih razmer, so N.W.A. tem razmeram držali ogledalo in vsakdanjik geto mularije približali publiki naturalistično, z necenzuriranim mastnim vokabularjem vred. Velik uspeh njihovega brezkompromisnega in trdega rapa je vznemiril ameriško politiko, ne le ultra konservativnih republikancev, kot je Pat Buchanan, ampak tudi zmerne demokrate, kot je Tipper Gore, žena ameriškega predsedniškega kandidata Ala Gora. Prav Tipper Gore je z organizacijo PMRC (Parental Music Research Center) zlobirala obvezno označevanje po njenem mnenju spornih plošč z nalepkami Parental Advisory – Explicit Lyrics.

Ostanimo še za trenutek pri Gorovi družini. Mnoge komentatorje dogajanja na hip hop sceni in v politiki je presenetilo dejstvo, da se je Al Gore šele v zadnjih etapah predvolilne dirke začel obračati tudi k hip hop generaciji. Že res, da je prav med mladimi najmanj aktivnih volivcev, a komentatorje, predvsem zahodnoobalnega novinarja in aktivista Daveyja D-ja (www.daveyd.com), je najbolj zmotilo to, da demokrati glasove črne skupnosti že kar avtomatsko pripišejo sebi. Že res, da so črnci tradicionalni volilci demokratov in da hip hoperji niso ravno kompatibilni s konservativnimi stališči republikancev, a to še ne pomeni, da lahko demokrati med kampanjo ta segment volilnega telesa popolnoma ignorirajo. Šele zdaj, ko je jasno, da bo rezultat na predsedniških volitvah izjemno tesen in da bo štel res vsak glas, je Gore začel koketirati s hiphopovskimi volilci. Iz njegovega volilnega štaba zdaj menda divje klicarijo na uredništva hip hop revij in radijskih oddaj, češ da bi radi predstavili stališča trenutnega podpredsednika. A vprašanje je, če ni prepozno, saj raziskave javnega mnenja kažejo, da bo Goru veliko črnih glasov pobral kandidat zelenih Ralph Nader, kateremu je kalifornijske predvolilne showe odpiral Spearheadovec Michael Franti. A ker je popolnoma jasno, da Nader nima realnih možnosti za vstop v belo hišo, so nekateri rapperji, med njimi Outkast, odkrito podprli Ala Gora, čeprav to utemeljujejo predvsem s tem, da lahko samo Gore prepreči Bushevo izvolitev.

Po drugi strani se mnogi rapperji trudijo, da bi mladim dopovedali osnovno načelo demokracije: da volitve niso dolžnost, ampak pravica, ki posamezniku omogoča (sicer majhen, a vendar) vpliv na dogajanje v družbi. Russell Simmons, šef založbe Def Jam, je tako organiziral obsežno akcijo Rap The Vote, v kateri na seriji koncertov, z radijskimi spoti in logotipi na vseh izdajah založbe poziva mlade hiphoperje, naj se udeležijo volitev. Podobni akciji smo bili priča tudi na Hrvaškem, ko je velik del estrade nagovarjal mladež, naj glasuje za prihodnost. In je. Tudi hrvaški rapperji kdaj pa kdaj radi kaj političnega povedo, tako so se s komadom One O One postavili v bran skoraj ukinjeni radijski postaji 101, na osnovi tega komada pa je potem nastala prva kompilacija Blackout in z njo popoln razval hrvaškega hip hopa. Med politične komade je treba prišteti vsaj še Pad sistema skupine Tram 11 ter nekatere verze s kompilacije Blackout 00. Tudi Voodoo Popeye, prvo grlo srbskega hip hopa, se v verbalnih akrobacijah tu in tam poloti življenjske jebe, pognojene s politično jebo v Srbiji.

Pri nas pa ... hja, pobje ne rapajo ne o vremenu ne o politiki! No, Pižama se res v eni od poem sprašuje o tem, ali ima pes premiera ali premier psa, to pa je tudi bolj ali manj vse ... Ampak resnici na ljubo se mi zdi tako tudi prav, saj se nam v resnici ne manjka še domobransko-partizanskega zmerjanja med rapperji. Pametno pa bi bilo seveda povedati kakšno kritično o položaju neodvisne mladinske kulture v Sloveniji, pa o kakovosti in konceptu šolskega sistema ter o barvi in svetlosti prihodnosti, ki se nam odpira. Vsaj rapperji bi morali biti tisti, ki bi opazili, da se nam vendarle ne cedita samo med in mleko in da politiki živijo v popolnoma drugačnem svetu kot cestni mulci. Za zdaj imamo zabeleženo pobudo za legalizacijo trave, ki jo je prispeval Klemen Klemen, ampak to je že zgodba za naslednjo Urbano črnino ...

napo.lee.tano