Saga o pianistih (14. del)

14. Mednarodno klavirsko tekmovanje Frédérica Chopina v Varšavi

Kitajec Yundi Li, ki je 7. oktobra praznoval osemnajsti rojstni dan, je prejšnji mesec postal zmagovalec 14. Mednarodnega klavirskega tekmovanja Frédérica Chopina v Varšavi. Z rojakinjo Sa Chen si deli tudi edino podeljeno od treh možnih posebnih nagrad - nagrado za najboljšo izvedbo Poloneze. Drugonagrajena je Ingrid Fliter iz Argentine, tretja nagrada je bila dodeljena Rusu Alexandru Kobrinu, Sa Chen je dobila četrto nagrado, Alberto Nosč iz Italije peto, Mika Sato iz Japonske pa je šestonagrajenka.

Najstarejše klavirsko tekmovanje na svetu

Prvo mednarodno Chopinovo tekmovanje je bilo v Varšavi že leta 1927, ko se je zbralo 26 pianistov iz 8 držav. Pobudnik tekmovanja je bil prof. Jerzy Żurawlew, ki je budno spremljal vsa naslednja tekmovanja v letih 1932, 1937, 1949, 1955, 1965, 1970 in 1975 - vse do smrti, 4. oktobra, pred dvajsetimi leti. Od takrat dalje se Chopinova tekmovanja vsakih pet let začenjajo na obletnico smrti njihovega pobudnika in se sklenejo šele nekaj dni po obletnici Chopinove smrti, 17. oktobra.

Letošnje tekmovanje se je začelo z uvodnim koncertom, na katerem je Simfonični orkester Narodne filharmonije z dirigentom in s solisti predstavil dela poljskih skladateljev 20. stoletja. Naslednji dan se je začela 1. etapa tekmovanja, ki je trajala kar pet dni. Na njej se je predstavilo 94 udeležencev od 98 prijavljenih, ki so bili izbrani po predhodni selekciji. Na tekmovanje se je namreč prijavilo približno 250 pianistov, ki so morali komisiji predložiti kratek življenjepis, potrdilo o opravljenih študijih, priporočili dveh uglednih profesorjev ter videokaseto s posnetki lastnih interpretacij.

Tekmovanja imajo štiri etape, v katerih tekmovalci igrajo izključno Chopinova dela: v prvi etapi igrajo pianisti dve etudi, en nokturno ter eno daljše delo - eno izmed štirih Balad ali Barkarolo ali Fantazijo v f-molu. Druga etapa je skoraj še enkrat daljša od prve, saj mora vsak tekmovalec v štiridesetih minutah predstaviti Polonezo, Scherzo, Valček ter še eno izmed skladb, navedenih v propozicijah. Po pravilih naj bi igralo v tej etapi 36 pianistov, toda tokrat so se zaradi izjemno visoke kvalitete tekmovalcev člani žirije odločili za 38 tekmovalcev. Tudi ta etapa je precej selektivna, saj sme naprej v tretjo etapo samo dvanajst tekmovalcev. V tej etapi igrajo pianisti mazurke ter drugo ali tretjo sonato, tistih šest, ki pridejo v finale, pa igra z orkestrom še enega od obeh klavirskih koncertov.

Finalisti poleg ponudb za recitale, nastope z orkestri ter pogodb za snemanje dobijo tudi bogate denarne nagrade. Poljsko Ministrstvo za kulturo in narodno dediščino je namenilo zmagovalcu poleg venca še zlato medaljo in 25.000 USD, drugonagrajenec dobi 20.000 USD in srebrno medaljo, bronasto medaljo in 15.000 USD dobi tretjenagrajeni, četrti 11.000 USD, peti 8000 in šesti 6000 USD. Poleg teh so v propozicijah tekmovanja možne še posebne nagrade, ki pa niso nujno dodeljene - to se je zgodilo tudi na letošnjem tekmovanju: Društvo Frédérica Chopina je podelilo 5000 USD za najboljšo izvedbo Poloneze, Poljski Radio je imel pripravljeno enako vsoto za najboljšo izvedbo Mazurk, Narodna Filharmonija pa naj bi izročila 5000 USD najboljšemu interpretu Koncerta. Tem se pridružijo tudi zasebni sponzorji - letos je šest tekmovalcev, ki so igrali v tretji etapi, pa niso prišli v finale, dobilo po 2000 USD. Mednarodno Chopinovo tekmovanje v Varšavi je tako ne le najstarejše, temveč tudi najbolj prestižno klavirsko tekmovanje.

Maxell - glavni sponzor tekmovanja

Sodobna Varšava ima utrip modernega velemesta, usmerjenega v vsestranski razvoj. K temu v glavnem pripomorejo tujci, ki - ne glede na dobiček, ki je običajno le od nič- do triodstoten - ogromno investirajo v izgradnjo novih objektov in trgovskih centrov (v Varšavi lahko najdete vse - od francoskega Leclerca, švedske Ikea do britanskega Tesca). Tujci so preplavili tudi tekmovanje - pianisti so prišli iz 25 različnih držav. Ne le, da je bil glavni sponzor tekmovanja japonska firma in da so tekmovanje ves čas intenzivno spremljali japonski novinarji; tudi največ udeležencev je prišlo prav iz Japonske - osemnajst tekmovalk je v glavnem igralo na klavirju Yamaha (spet japonski proizvajalec, med zastopniki klavirjev, ki so na voljo tekmovalcem, pa tudi najbolj agresiven, kar se tiče poskusa pridobivanja privržencev v zakulisju tekmovanja). Tekmovalke iz Japonske so imele tudi močno ekipo navijačev - Mika Sato, ki je igrala v finalu, je imela v dvorani skorajda tako močno podporo kot domačini - Poljaki. Teh je bilo dvanajst, toda le en tekmovalec (devetnajstletni Radosław Sobczak) je prišel do tretje etape. Kitajcev je bilo skupaj s Tajvanom in Hong Kongom sedemnajst (dva finalista), Rusija je imela na tekmovanju 8 predstavnikov (en finalist), po pet pianistov je prišlo iz Italije (en finalist), Francije in ZDA, sledili pa so jim štirje Korejci ter po trije Kanadčani in Izraelci.

"Medtem ko sem prisostvoval klavirskim tekmovanjem, sem ugotovil, da ne testirajo, temveč razvijajo Chopinov stil." prof. Jerzy Żurawlew

Slovenija med kandidati ni imela predstavnika (Tomaž Tobing kot edini predstavnik doslej se je tega tekmovanja udeležil pred petimi leti), zato pa nas je toliko več del tekmovanja spremljalo v živo v dvorani Narodne filharmonije. Med poslušalci nas je bilo precej takih, ki smo se organiziranega prevoza na tekmovanje udeležili že pred desetimi leti in vsi smo se strinjali, da je bila tokratna raven tekmovanja višja. Vsi tekmovalci imajo izredno razvito klavirsko tehniko, spominski spodrsljaji so bili skorajda izjeme. Izvedbe hitrih pasaž so bile včasih skorajda na robu predstavljivega, ali kakor je izjavil član žirije Adam Harasiewicz, zmagovalec tekmovanja leta 1955: "Nekatere izvedbe 'kromatične etude' so bile fascinantne, toda zaigrane z računalniško natančnostjo in nadčloveškimi tempi."

Tisti Slovenci, ki smo prisluhnili delu prve etape, smo bili tudi mnenja, da je še tako spretnim pianistom težko zaigrati daljša Chopinova dela (predvsem Balade), katerih celota lahko zelo hitro razpade na nepovezane dele. Vsak dan tekmovanja je izšel časopis, tako imenovana Gazeta, napisan v poljščini in vzporedni angleščini (začuda internetne strani, ki so vzporedno spremljale tekmovanje in bile tako ves čas 'up to date', angleškega prevoda niso imele). V eni od Gazet je član žirije Edward Auer, nagrajenec 7. Chopinovega tekmovanja, potrdil naše domneve, ko je primerjal tekmovanje, v katerem je sodeloval, z letošnjim: "Veliko je mladih ljudi, ki znajo igrati klavir, a samo redki pravi umetniki so se udeležili obeh tekmovanj. Mislim, da je razmerje med umetniki in tistimi, ki 'znajo igrati klavir', enako, le da je stopnja tehnike mnogo višja. Če bi tehnika zadostovala, bi imeli na letošnjem tekmovanju 98 zmagovalcev."

Nov klavirski bog?

Strokovno žirijo je sestavljalo 24 članov, med katerimi je bilo precej nagrajencev s prejšnjih Chopinovih tekmovanj. Žiriji je tokrat prvič predsednikoval Andrzej Jasiński, ki ocenjuje tekmovanja že od leta 1975. (Jasiński je bil učitelj poljskega pianista Krystiana Zimermana, ki je zmagal na Chopinovem tekmovanju v Varšavi leta 1975). Častni predsednik komisije je bil poljski pianist in nagrajenec tretjega Chopinovega tekmovanja Jan Ekier. Ekier je tudi eden najbolj cenjenih teoretikov o Chopinovem življenju in njegovih delih; lani so pri poljski Nacionalni ediciji izšla Chopinova dela v njegovi redakciji. Sicer pa je najtoplejši sprejem med člani strokovne žirije dobila zmagovalka Chopinovega tekmovanja leta 1960, Martha Argerich, ki se je drugim članom žirije pridružila šele tik pred začetkom druge etape. Stoječih ovacij ob prihodu v dvorano pa ni dobila le po zaslugi zmage na tem tekmovanju pred 40 leti in zaradi slave, ki je je deležna kot ena najbolj opevanih pianistk (in pianistov) na svetu. Poslušalcem v Varšavi se je Argericheva priljubila tudi leta 1980; takrat je izstopila iz žirije, ker njeni člani niso hoteli spustiti ljubljenca publike, hrvaškega pianista Iva Pogorelića, do finala.

Strokovna žirija tokrat vsekakor ni imela lahke izbire. Letos so imeli prvič poostrena pravila - vsak član je moral ob koncu etape napisati imena tistih, ki naj bi po njegovem/njenem šli v naslednjo etapo, in obvezna je bila tudi podelitev prve nagrade. Ta je bila namreč nazadnje podeljena leta 1985.

Ali se bo tokratni zmagovalec nekoč pridružil članom žirije, ki so sedaj sedeli v prvih dveh vrstah balkona, 'klavirskim bogovom', kot je urednik Gazete Jan Popis v članku poimenoval nekatere dosedanje nagrajence varšavskega tekmovanja - Vladimirja Aškenazija, Maurizia Pollinija, Martho Argerich, Krystiana Zimermana in Iva Pogorelića? Tako kot na vsakem tekmovanju so bila tudi tokrat mnenja o tem, ali je žirija pravilno izbirala tekmovalce za vsako izmed naslednjih etap, med publiko različna. Nesporno je zmagovalec Yundi Li odličen pianist, o tem pričajo tudi dosedanje nagrade. Kljub mladosti je bil nagrajen že na več mednarodnih tekmovanjih - leta 1995 na tekmovanju I. Stravinskega v ZDA, lani pa kar na treh tekmovanjih: Franza Liszta v Utrechtu na Nizozemskem, Gine Bachauer v Salt Lake Cityju v ZDA ter na tekmovanju v Pekingu na Kitajskem.

Zimerman ponovno v središču pozornosti

V Varšavi od leta 1985 vsakih pet let poteka še eno tekmovanje, ki je povezano s klavirskim tekmovanjem. To je mednarodno tekmovanje Grand Prix du Disque Frédéric Chopin, na katerem podelijo nagrade kompaktnim ploščam, na katerih je vsaj eno Chopinovo delo. Nagrade so letos razdelili 10. oktobra, ko tekmovalci niso nastopali, žirija pa se je do večera odločala o uvrstitvi v drugo etapo. Veliko nagrado v kategoriji solo posnetkov sta dobila Wojciech Świtała za posnetke Valčkov in drugih solo del (izšlo pri založbi BeArton) ter Ludmil Angelov za Rondoje in Variacije (Gega New). V kategoriji historičnih posnetkov (na pianoli) je bila nagrada dodeljena Nimbus Records za izdajo posnetkov Alfreda Cortota. Najbolj pa blesti nagrada, ki je bila podeljena Krystianu Zimermanu in Poljskemu Festivalskemu orkestru za posnetek obeh Chopinovih klavirskih koncertov pri Deutsche Grammophon. Posnetek je nastal lani, potem ko je Zimerman ob 150-letnici Chopinove smrti na osnovi avdicij sestavil orkester in imel z njim kot solist pianist ter obenem dirigent tudi izjemno uspešno koncertno turnejo v Evropi in Ameriki.

En vous adore

Utrip Chopinovega tekmovanja je bilo čutiti tudi zunaj dvorane, kjer so se vrstili najboljši Chopinovi virtuozi. Že takoj ob prihodu v stavbo Narodne filharmonije, kjer je največja koncertna dvorana v Varšavi (precej manjša od našega Cankarjevega doma), nas je pozdravila prva stojnica. Največ pozornosti - poleg plošč s Chopinovimi deli in rabljenih knjig z glasbeno vsebino – so pritegnile notne izdaje Chopinovih del. Na voljo je bila celotna izdaja Paderewskega, ki je sicer že precej zastarela (skoraj 40 let, prvi natisi pa imajo že 51 let), vendar je bila to do lanskega leta edina poljska izdaja Chopinovih del. Toliko bolj zanimiva je bila že omenjena Ekierjeva izdaja, ki temelji na avtentičnih rokopisih in na prvih tiskanih zapisih. Za zdaj v tej izdaji še niso izšla vsa Chopinova dela, je pa vzpodbudno, da ima vsaka tiskana skladba na koncu zvezka priložen obsežen komentar - toda žal le v poljščini.

V prvem nadstropju Narodne filharmonije so nas poleg čudovite razstave fotografij krajev, kjer se je zadrževal Chopin, pritegnile še dodatne tri stojnice, ki so ponujale raznovrstne posnetke s Chopinovimi deli, grafike s Chopinovimi portreti, odlitek Chopinove roke in njegovega doprsja ter druge spominke in knjige. Za muzikologe in interprete so bile najbolj zanimive tri izdaje. Chopin Studies je zbirka muzikoloških razprav, ki vsako leto - v glavnem v angleščini - izidejo v knjižni obliki. Druga je bila delo poljske pianistke z bogato glasbeno kariero - Regina Smendzianka je v knjigi Kako igrati Chopina skušala dati ideje za idealno interpretacijo Chopinovih del. Lep dokument - zaradi oblike lep v pravem pomenu besede - pa je tretja zbirka knjig. V njej so skupaj s komentarjem v treh jezikih (poljski, francoski in angleški) zbrani faksimili nekaterih rokopisov Chopinovih del in pisem (v vsaki knjigi je predstavljen po en dokument).

Tekmovanje so spremljale tudi druge prireditve - tematski večeri, kjer so bili predstavljeni tekmovalci posameznih narodnosti, člani žirije, Chopin v jazzovskih izvedbah ter vzporedni koncerti in predavanja. Najrazkošneje pa je bil Chopin predstavljen na razstavi, ki je bila predstavljena posebej za to priložnost v gradu Ostrogski nedaleč stran od Filharmonije in v neposredni bližini Glasbene Akademije. V gradu ima namreč svoj sedež Društvo Frédérica Chopina, ki je bilo pravzaprav glavni organizator tekmovanja in domala vseh drugih obrobnih dejavnosti. V prostorih društva, ki obstaja (sprva kot inštitut) že od leta 1934, so shranjeni vsi dokumenti - fotografije, pisma, rokopisi, knjige, glasbeni posnetki ..., ki se navezujejo na Chopinovo ime. Tokratna razstava je predstavljala dokumente in pričevanja iz Chopinovega življenja in dela, ki jih redko vidimo na fotografijah še tako specializiranih knjig. To so Chopinova pisma - lahko smo brali pismo Solange, hčerki Chopinove ljubice Sandove; četudi je bil on precej starejši od nje in je bila ona še otrok, ko jo je spoznal, jo je kljub temu vikal; zanimivi so bili portreti Chopina - od čudovitega portreta, ki ga je napravila njegova zaročenka Maria Wodzińska, do portretov Chopina in Sandove, ki ju je naredil Delacroix, ter številnih pričevanj Chopinovih poslednjih ur, ki so bila za marsikaterega obiskovalca povsem nova. Ogledali smo si lahko pedantno Chopinovo pisavo - ne le v pismih, tudi v rokopisih skladb, v voščilih, ki jih je že kot majhen otrok poklanjal staršem, in v 'časopisu', ki ga je z velikim smislom za humor oblikoval, ko je pri sedmih letih počitnikoval na deželi. Smisel za podrobnosti izražajo tudi Chopinove risbe, na katerih prevladujejo rastline, drobni pa so tudi njegovi ohranjeni osebni predmeti - od osebne vizitke dalje. Poseben predmet 'poželenja' je seveda njegov klavir, zadnji instrument, ki ga je imel v Parizu in ki je zdaj last Društva; bele tipke so krajše in po videzu sodeč tudi nekoliko ožje od sodobnih - kar ponujajo se, da bi človek nanje zaigral nekaj Chopinovih pasaž, ki bi zazvenele v točno takem leggieru, kot si ga je verjetno zamislil Chopin. Žal, klavir je zavarovan, varnostniki pa se tudi niso dali pregovoriti.

Zadnji dan našega organiziranega bivanja na Poljskem smo se Slovenci ustavili še v Żelazowi Woli, Chopinovem rojstnem kraju. Hiša, kjer se je Chopin rodil in od koder so se starši nekaj mesecev po rojstvu sina preselili v Varšavo, je danes preurejena v muzej, okolica pa v park, po katerem se razlegajo Chopinove melodije - poleti jih ob večerih igrajo celo v živo. Hiša z okolico daje videz, da je vedno obiskana - tako kot je Chopin (razen kadar je ustvarjal) vedno potreboval druščino. Naša vodnica je potrdila, da turisti - med njimi precej Azijcev - redno prihajajo obiskovat kraje na Poljskem, ki nosijo Chopinov pečat.

En vous adore je pisalo na listku, ki smo ga lahko videli v muzeju - prav tistem listku, ki ga je George Sandova usodnega večera v druščini drugih poslušalcev poslala Chopinu. Ker je ta ljubezenska izjava takrat romala skozi mnoge roke, preden je dospela do Chopina, je neka druga oboževalka uspela dopisati: Et moi aussi! Et moi aussi! Et moi aussi!!! (Jaz tudi). Takšne 'Et moi aussi' bi danes še marsikdo pripisal - ne le za Chopina, temveč tudi za tekmovanje in pianiste, ki jih je to tekmovanje že in jih tudi še bo 'ustvarilo'.

Damjana Zupan