Letnik: 2000 | Številka: 11 | Avtor/ica: Jane Weber

Kozmična Amerika

Blues težkih časov

V zgodovini rocka smo že vsaj trikrat lahko zasledili, da kdo bolj ali manj odkrito sega po glasbeni zapuščini Skipa Jamesa. Skupina Cream je pod vodstvom Erica Claptona že pred desetletji preigravala Jamesovo mogoče najbolj veselo skladbo I'm So Glad, odmev glasu Skipa Jamesa je bilo pozneje čutiti v glasu Jeffreyja Leeja Piercea iz The Gun Club, danes pa podobno prodoren falset grmi s plošč skupine 16 Horsepower.

Skip James je govoril: "Svoje pesmi sem ustvarjal sam. Nikoli nisem nikogar posnemal. Če od koga dobim zamisel, njegovo izvedbo preuredim in jo naredim Skipovo. Hočem, da je moja glasba čisto drugačna." Njegovo pravo ime je bilo Nehemiah James. Rodil se je 21. junija 1902 na plantaži Woodbine - poldrugo miljo od Bentonije in 15 milj južno od Yazoo Cityja. Kako je uresničeval prizadevanje po izvirnosti, nam na primer nazorno pokaže v skladbi Drunken Spree, ki jo najdete na plošči The Complete Early Recordings založbe Yazoo/Shanachie, verjetno najboljši danes dosegljivi izdaji Skipa Jamesa (shanachie.com). To preprosto plesno pesmico je v otroštvu slišal na domači plantaži, toda z virtuoznim igranjem in značilnim petjem ji je dal nezgrešljiv pečat svoje osebnosti in se za vedno zapisal v zgodovino bluesa.

Prva kitara

Skipu je prvo kitaro kupila mati, njegov prvi glasbeni učitelj pa je bil domači kitarist Henry Stuckey. Mati mu je plačala tudi eno uro pri učiteljici klavirja, toda za njegovo glasbo je bilo odločilno, da je zapustil zakotno Bentonijo, ki je imela tedaj le 170 prebivalcev, in se odpravil iskat delo pri graditvi cest in nasipov ob Misisipiju. O tem je pozneje rekel: "Srečal sem se z glasbenimi mojstri in dobil razne nove zamisli." Že okoli leta 1920 naj bi napisal svojo prvo pesem in ji dal naslov Illinois Blues. V zgodnjih dvajsetih letih se je zaposlil na neki žagi, kjer so imeli salon, in v njem je prvič srečal poklicnega glasbenika, nekega Willa Crabtreeja. Tedaj se je posvetil klavirju in ena njegovih priljubljenih skladb je bila If You Haven't Any Hay Get On Down The Road, ki jo je pogosto igral tudi na kitari (to je pravzaprav priredba pesmi Alabama Bound). Toda zamisli, ki jih je Skip James dobil na popotovanjih, niso bile samo glasbene. Njegov vzornik Crabtree je imel polne žepe denarja, a kaj, ko ga ni zaslužil z glasbo, ampak s hazardiranjem in zvodništvom. James je tudi te zglede pridno posnemal in kmalu postal spreten kvartopirec, za nameček pa si je našel tudi žensko, ki je delala zanj. Posli so mu cveteli, dokler niso zaradi prohibicije zaprli podeželskih lokalov. Tedaj se je vrnil v Bentonijo, znova vzel v roke kitaro in postajal vse večji mojster na tem glasbilu. Kmalu je začel pisati tudi lastne skladbe in ena njegovih značilnih tem iz tega obdobja ima naslov Cypress Grove Blues. Ime naj bi dobila po nekem jezeru v Bentoniji in je bila priljubljena pesem Jeffreyja Leeja Piercea iz skupine The Gun Club (Jeffrey je sicer posnel Skipovo skladbo Hard Time Killing Floor).

Hudič mu je prevzel žensko

Skip James se je poročil okoli leta 1928. Nevesta je bila šestnajstletna Oscella Robinson, hčerka krajevnega duhovnika, toda zakon se je kmalu končal, saj mu je žena pobegnila z drugim. V Jamesovih očeh je bila to potrditev njegovega prepričanja, da so ženske hinavska in hudobna bitja, in o tem je pel v pesmih, predvsem v skladbi Devil Got My Woman, ki je postala njegova razpoznavna skladba (signature song). James je snemal razmeroma pozno - šele februarja leta 1931 - in se verjetno za izdajo plošč sploh ni zanimal, ker je dovolj zaslužil s kvartopirstvom in ilegalnim kuhanjem žganja. Na začetku leta 1931 pa se je vendarle predstavil jacksonskemu iskalcu talentov W. C. Speiru in naredil nanj tako močan vtis, da ga je ta že naslednji dan poslal na snemanje k družbi Paramount. Zanimivo je, da sicer melanholični James ni pisal samo o žalostnih dogodkih, njegova najbolj vesela pesem je bila I'm So Glad, poslušalcu rocka znana tudi z repertoarja Erica Claptona in skupine Cream. Skip James je pozneje trdil, da je za Paramount posnel šestindvajset pesmi, toda ohranjenih je le devet plošč z osemnajstimi posnetki. Producent Art Laibly je najbolj cenil skladbo Hard Time Killing Floor, ki opisuje posledice gospodarske krize, in jo je zato izdal na Skipovi prvi plošči. Ena od znanih Jamesovih pesmi je tudi 22-20 Blues, ki je nastala, ko mu je producent rekel, naj naredi pesem o pištoli po vzoru uspešnice 44 Blues Roosevelta Sykesa. Skip je s to pesmijo vplival na Roberta Johnsona, v njem pa se je vse bolj krepilo prepričanje, da mu bodo plošče prinesle bogastvo, toda to tedaj ni bilo mogoče. Zaradi gospodarske krize se je prodaja gramofonskih plošč močno zmanjšala in številne gramofonske družbe so propadle. Tudi Paramount je bila že v zadnjih vzdihljajih, tako da je bil James obsojen na komercialni neuspeh.

Pojoči duhovnik

Skip James je pozneje postal duhovnik, vendar gospela, ki ju je posnel za družbo Paramount, s tem nimata nobene zveze. Kot je povedal, je gospele, kot je Jesus Is A Mighty Good Leader, igral, ker so jih ljudje na podeželju ob Misisipiju radi poslušali tudi na zabavah. Za duhovništvo naj bi se odločil zaradi očeta. Tudi njegov oče Eddie je bil namreč glasbenik in tudi on se je ukvarjal z nezakonito žganjekuho, tako da je moral pobegniti iz Bentonije, ko je bil Skip še otrok. Vnovič sta se srečala šele po petindvajsetih letih in takrat je imel oče novo ženo in novo kariero - postal je metodistični pridigar in rektor semenišča v Teksasu. Sina zaradi glasbe ni obsojal, vendar ga je pozval, naj se raje obrne k Bogu. Skip ga je ubogal, čeprav verjetno ne le iz verskih razlogov, ampak tudi zato, ker se z glasbo v letih krize nikakor ni mogel preživljati. Vključil se je v očetovo semenišče in bil posvečen za duhovnika, vendar ni postal pridigar. Preživljati se je začel z raznimi fizičnimi deli, potem pa se je poskušal vrniti v glasbo, a njegov slog v dobi ritem in bluesa ni bil več zanimiv. Skip James je tako nazadnje izginil v anonimnost nekje na podeželju ob Misisipiju.

Zanimanje belskega občinstva

Medtem so se za podeželski akustični blues začeli zanimati belski poslušalci. Leta 1944 so vnovič izdali Jamesovo klavirsko skladbo Little Cow And Calf Is Gonna Die Blues in nato še nekatere njegove kitarske posnetke. Poznavalci so ga kmalu uvrstili med velikane bluesa. Značilno za odnos do bluesa je dejstvo, da so beli ljubitelji šele na začetku šestdesetih let začeli iskati legendarne junake. Takrat so znova odkrili Johna Hurta, Bukko Whita in Johna Estesa. John Fahey, Bill Barth in Ed Denson so poleti leta 1964 odkrili Skipa Jamesa, in sicer so ga našli v Tunici, obolelega za rakom. Poleti 1964 so v Newportu priredili festival folka in na njem zbrali vse največje bluesovske glasbenike. Med njimi je bil tudi Skip James. Posnetek tega nastopa je ohranjen na albumu založbe Vanguard. James je v Newportu zaigral le štiri pesmi, njegov nastop pa je trajal le devet minut, toda po splošni presoji je bil to najbolj dramatičen dogodek festivala. Skip James je bil v Newportu tudi leta 1966 in tedaj je njegov nastop na filmski trak zabeležil Alan Lomax (video kaseto z naslovom Devil Got My Woman je izdala založba Stefana Grossmana; www.musicroom.com). Zdelo se je, da bo postal glavna osebnost bluesovskega preporoda. Toda ni bilo tako. Razlogov, da James znova ni uresničil pričakovanj, je bilo več - eden od njih je bila bolezen, o kateri je pel v pesmi Sick Bed Blues - k temu, da Skip James ni vnovčil svoje newportske slave, pa so veliko prispevali tudi dobrotniki, ki so ga odkrili. Če bi jih res vodila le želja, da ga vrnejo na glasbeno prizorišče, bi mu uredili pogodbo s kako znano gramofonsko družbo, na primer z družbo Vanguard, ki je bila tedaj najuglednejša založnica folka in je imela dobro distribucijo. Toda, kot je v knjigi I'd Rather Be The Devil: Skip James and The Blues (Da Capo, 1994) zapisal Jamesov biograf Stephen Calt, je med tako imenovanimi ljubitelji bluesa vladala plantažniška miselnost: "Vsak je hotel imeti svojega črnca." Skratka, ljubitelji bluesa so pri odkrivanju bluesovskih legend mislili predvsem na svoj zaslužek. Tako ni Fahey niti pomislil, da bi Jamesovo glasbo izdajal kdo drug kot on sam. Toda James je bil nezaupljiv, zahteval je denar vnaprej, in ker mu ga Fahey ni mogel dati, so posnetki, ki jih je naredil poleti 1964, ostali v predalih vse do leta 1993. Več uspeha je imel Dick Spottswood. Glasbeniku je dal 200 dolarjev predujma in tako je že novembra 1965 izšla plošča Skip James: Greatest of the Delta Blues Singers z glasbo, ki Skipa Jamesa kaže v novi luči.

"Največji deltski bluesovski pevec"

Naslov Največji deltski bluesovski pevec je seveda napačen zemljepisno in slogovno. Skipova rodna Bentonija ni v Delti in njegova glasba tako rekoč nima nobenih značilnosti deltskega bluesa. Toda te podrobnosti bluesovskih preporodovcev niso motile, saj so pojem Misisipijeva Delta razumeli kot promocijsko geslo za boljšo prodajo. A v tem primeru ni bilo uspešno! Album je sicer dobil razmeroma dobre kritike, v devetih mesecih pa so prodali vsega 736 izvodov. Tudi to kaže, kako malo resničnih privržencev je imel bluesovski preporod.

Spomladi leta 1965 je Skip James pretrgal sodelovanje z nekdanjimi pokrovitelji. Preselil se je v Philadelphijo, podpisal pogodbo z družbo Vanguard/Ace (www.acerecords.co.uk) in zanjo posnel album Skip James Today! Na tej plošči je izvedba bluesovskega standarda Special Rider Blues, ki je bil ena od stalnic njegovega repertoarja, na albumu je tudi skladba Crow Jane - stara pesem o prevzetnem dekletu, ki jo je James pogosto igral na koncertih, sam pa njenega nauka ni upošteval in je bil tako prepričan o svoji genialnosti, da je bil v samovšečnosti že preveč vzvišen. Na vprašanje, kako se spominja pianista Little Brother Montgomeryja, je odgovoril: "Poserjem se na Little Brotherja. Zanima me samo Skip." O glasbi Johna Hurta, s katerim je pogosto nastopal, je dejal, da je dobra za plese in podeželske zabave. Zanimivo je, da se je skromni John Hurt s tem mnenjem strinjal in se sploh ni razburjal, Skipa je priznaval za genija, za svojo glasbo pa je govoril, da so to splošno znane pesmice. Toda občinstvo je imelo raje skromnega Johna Hurta.

Misel na smrt

Jamesov agent Dick Waterman je tarnal, da težko najde delo za varovanca: "Skipova glasba, čeprav tehnično bleščeča, je depresivna in melanholična, lastniki klubov pa nočejo angažirati depresivnih glasbenikov, saj gostje ob njihovi glasbi ne naročajo hrane in pijače." Skip James je živel na robu bede, čisto tako kot v težkih časih, o katerih je pel v pesmi Hard Time Killing Floor Blues. Njegova ustvarjalnost je bila dvorezen meč, saj so ljubitelji folka pričakovali glasbo, ki gre zlahka v ušesa. Izvirnost je bila po njihovem mnenju značilnost umetniške ustvarjalnosti in torej neprimerna za pravo ljudsko glasbo. S pojavom rocka se položaj žal ni bistveno spremenil. Bluesovski glasbeniki so kot vzorniki rockerjev sicer postali ugledni, a jim to ni veliko pomagalo. Čeprav je prek rocka bluesovska tonalnost prevladala v zabavni glasbi, izvirne bluesovske pesmi niso bile zanimive za mlade, ki so želeli poslušati glasnejšo in bolj divjo glasbo. Skip James je imel srečo, da je pesem I'm So Glad pritegnila pozornost Erica Claptona in skupine The Cream. Iskreni častilec bluesa Clapton je kot avtorja podpisal Jamesa, to pa je pomenilo približno 10.000 dolarjev za avtorske pravice - in šele to je Skipa Jamesa rešilo iz popolne bede.

Skip James zadnji dve leti življenja ni veliko nastopal, saj ga je bolezen vse bolj napadala, navdušenje za folk pa je nezadržno plahnelo. Včasih je imel na koncertih le petnajst ali dvajset poslušalcev, a še tem je igral brez prave volje. Kadar je bil bolje razpoložen, je do mladih poslušalcev zavzel očetovsko stališče in jim razlagal svojo glasbo in življenjske nazore. Nekaj tega razpoloženja je ohranjenega na posnetku koncerta v philadelphijskem klubu The Second Fret leta 1966. Če vam kdaj pride pod roke plošča s tem posnetkom, poslušajte pesem Washington, D. C. Hospital Center Blues, v kateri Skip James govori o svoji bolezni. Med drugim pravi: "Ko sem bil v bolnišnici v Washingtonu, me je zdravnik vprašal: 'Skip, ali boš napisal še kakšno pesem o bolnišnici?' Jaz pa sem mu odvrnil: 'Ne! Vedno, kadar sem napisal pesem o bolnišnici, sem spet zbolel. Zato ne bom napisal nobene več.'" Jamesovo prodornost je torej očitno zmanjšala tudi misel na smrt. Kot piše Stephen Calt, mu je James tik pred smrtjo zaupal, da se mu zdi izvajanje bluesa nekaj grešnega. Zato je rekel, da igra blues s svojimi "miselnimi sposobnostmi", ne pa s srcem, da ne bi poslušalcev okužil z bluesovskim grehom. Na posnetkih res čutimo, kako postaja Jamesova glasba vse bolj eterično odmaknjena, a je v najboljših trenutkih kljub temu vznemirljiva. Lep primer je posnetek njegove teme Devil Got My Woman z istoimenskega albuma, ki ga je družba Vanguard izdala leta 1968. To je bila zadnja plošča Skipa Jamesa, saj ga je kmalu za tem bolezen dokončno priklenila na posteljo. Umrl je 3. oktobra 1969.

Jane Weber