Letnik: 2000 | Številka: 11 | Avtor/ica: Gregor Bauman

Vlado Kreslin

Rocker s prekmursko gibanico

Sredi oktobra je relativno tiho vzletel Ptič, najnovejši avtorski projekt prekmurskega glasbenika Vlada Kreslina, ki vsebuje vse, kar smo od njega lahko pričakovali – intimo, izpovednost, besedilno raznolikost in avtentičnost. Plošča sicer ni prelomna, zagotovo pa odseva njegovo ponovno vrnitev v bolj rockerske vode, čeprav se še vedno dotika zemlje in trenutkov, iz katerih je izšla.

O Vladu Kreslinu je težko povedati ali napisati kaj novega. Njegova karizma je zaradi posebnosti in predvsem enkratnosti glasbenika danes dostopna v vsaki domačiji, kjer na pogorišču iz pepela vstajajo njegove pesmi. Te so čisti fenomen, saj je le redko kateremu glasbeniku uspelo preseči generacijsko žanrsko strukturo. Ta integracija se kaže na vsakem koraku in nas opozarja, da še zdaleč ni pomembno, od kod kakšen napev izhaja, saj vsa glasba izhaja iz srca - in tako jo moramo tudi pojmovati. Vlado poleg generacijskih meja briše tudi administrativne in jezikovne meje. Njegova pojava moža s črno kitaro je univerzalna v vseh pogledih. Vse to nadgrajujeta preprostost in čustvenost, ki se izražata v jedru pesmi. Da, tudi preprosto se da veliko povedati in preprosto je ljudsko. Hkrati pa ta preprostost skriva zelo globoko empatijo, okoli katere Ptič plete gnezdo, tam nekje v meglicah nad mursko vodo. Vso to domačnost je Vlado vpeljal v sodobne glasbene trende. Njegovo popotovanje iz rodne grude v rock and roll in nato povratek nazaj sta porodila enkraten fenomen v popularni glasbi v Sloveniji v zadnjem desetletju. Srce upornika se je zmehčalo in se hkrati oplemenitilo z vonjem po prekmurski zemlji. Sad tega je muzika, odprta in na prepihu, dovzetna za vse novotarije, vendar istočasno zavezana koreninam. Tako ali tako gre za eno in isto pesem, ki jo pojemo na nešteto načinov.

Pred nedavnim sem zasledil tvojo izjavo, da ste šli v rock and roll samo zaradi žensk. Mi lahko natančneje pojasniš to izjavo? Je to resnica?

V rock and rollu se tako reče. Ko si star štirinajst, petnajst let, ti po glavi rojijo podobne misli. Glasba je bila zame vedno nekaj najboljšega. Rolling Stonese, na primer, sem slišal v Beltincih, enako Beatlese. Takrat se je v meni podrlo vse, za kar sem mislil, da obstaja, odprlo se mi je nekaj čisto novega. Zaslutil sem, da je tam zunaj velik svet, ki ustreza meni, moji duši in mojim življenjskim konfliktom. Bil sem nenehno v konfliktu z okolico, ko pa sem slišal Stonese in Beatlese, sem ugotovil, da so tam zunaj nekateri, ki se strinjajo z mano. To je bila tista gonilna sila. Seveda pa je rock and roll tudi, ko greš s kitaro in upaš, da boš spoznal kakšno dekle. Tudi ta teorija drži.

Ali bi danes storil isto?

Absolutno. Vedno me je zanimalo samo to in nič drugega. Sprva mi je bil cilj priti v Ljubljano, ne samo zaradi študija, ampak predvsem zato, ker je bil tu takrat rock and roll. Tu se je igralo, tu so bili koncerti. Prišel sem v študentsko naselje in dve leti sem vsako soboto stal pod odrom in tam z odprtimi usti in velikimi očmi gledal skupine Time, Jutro, Indexe ... Tu je igral že Miro Tomassini ... Mislil sem si, kaj vse bi dal, da bi lahko tudi jaz stal na tem odru. In čez tri, štiri leta se je to na srečo tudi zgodilo. Tej usodi sem zelo hvaležen.

Kdaj je potem rock and roll, pravzaprav celotna glasba dobila prevlado nad nežnejšim spolom?

Ko dosežeš neko točko, potem hočeš tudi kaj zapeti, kaj, kar ima smisel. Ko denimo zapoješ My Way, ugotoviš, da je dobro, če kdo tudi razume, o čem poješ. Vse to sem mogoče celo preveč resno jemal. Nekoč sem v nekem časopisu zasledil opazko, da vso stvar jemljem preresno. Tega ne bi opredelil kot poslanstvo, kakor so omenjali. Dejstvo je, da sem vedno, predvsem pa na odru, dal vse od sebe.

V zadnjem času sem zasledil mnenje nekaterih teoretikov, da je rock and roll mrtev ali da se vsaj zelo slabo počuti. Se strinjaš s tem?

Težko bi bilo oporekati dejstvu, da je bilo najverjetneje zaigrano že skoraj vse, zlasti v skupinah, kjer prevladujejo kitare. Če recimo poslušaš Oasis, sem jaz vse to že slišal na Live At Leeds skupine The Who leta 1971. Člani skupine Rolling Stones so nekoč dejali, da bi vse mlade skupine rade zvenele kot Rolling Stonesi in tudi oni sami bi radi zveneli kot Rolling Stonesi. Vendar imajo oni to prednost, da so v resnici res Rolling Stonesi. Rock and roll je v bistvu malce širša zadeva. Danes je lahko že kakšen drug žanr rock and roll ali rock. Gre za upor, za tisto, česar starši ne marajo. Mogoče celo za tisto, česar v tem trenutku jaz ne maram. To so predvsem ti moteči zvoki, denimo noise in nabijanje. Danes je to mogoče upor proti obstoječemu.

Ali je bilo to dejstvo eden izmed razlogov, da si se konec osemdesetih in v začetku devetdesetih preusmeril tudi v etno in folk glasbo?

To bi zelo težko označil. V bistvu sem Tisto črno kitaro posnel že nekje okoli leta 1983. To je bil najverjetneje začetek, saj ni imelo nič zveze s Krpani. Vendar takrat nisem imel ekipe, ki bi me v tem podpirala, da bi igrali bolj “roots” glasbo in bili v nji prepoznavni, pri tem pa ne bi zanemarili rock and rolla. Sem namreč zelo odvisen od sodelavcev. Ni dolgo tega, ko smo razpravljali o tem. Če bi prišel na festival v Los Angeles ali Adelaide s Krpani ali z Beltinško bando, torej z zasedbo, ki bi bolj dišala po Prekmurju, bi bil najverjetneje veliko bolje sprejet s to, etno zasedbo. Roko na srce, takšnih skupin, kot je Martin Krpan, je tam veliko. Kolikor je rock and roll globalen, da ga lahko igraš kjerkoli, si vendarle bolj prepoznaven, če dišiš po zemlji, od koder prihajaš. To sem si vedno želel: da se voha prekmurska gibanica v muziki. In ker sem imel srečo, da sem živel v Beltincih, kjer so živeli Kocipri, Miško Baranja in njihova Banda, je iz neke šale nastala resna veza, ki je postala zelo zanimiva. Zavedam se, da nisem pravi naslednik Beltinške bande. Mogoče sem pripomogel k dejstvu, da se je le malce bolj popularizirala, ji dal pristop in samozavedanje. Pravi naslednik Beltinške bande so zagotovo Marko banda, ki jih absolutno podpiram in sodelujem z njimi. Je pa res, da če Rolling Stonesi ne bi popularizirali starih bluesmanov, bi ti najverjetneje pomrli od lakote.

Kaj se je zgodilo, da si naredil ta preskok in se lotil tega specifičnega projekta?

Vse je bilo zgolj naključje. Z bando smo bili na neki veselici in smo potem približno pet ur skupaj peli in igrali. In vsem je bilo zelo všeč. Ljudje so plesali in se zelo zabavali. V sedemdesetih letih je bilo tako. Prave skupine pa so vedno igrale za poslušanje. Buldožerji so bili prvi, ki niso “jebali” - in se ni smelo plesati. Zato so tudi tako obračali ritme, da nikakor nisi mogel plesati. Takrat se je namreč plesalo tudi na Jutro, Oko in celo na Hendrixa, le na Buldožer se ni dalo, in to je bila prava skupina. Veljalo je nekakšno nenapisano pravilo: če publika ni plesala, potem je bila to nadskupina. Nato pa pri Beltinški bandi ugotovim, da so bili oni pri vseh teh Cankarjevih domovih, kjer 1500 ljudi v resnici sedi in posluša, najbolj fascinirani, ko smo po nastopu odšli v gostilno in so tam točajke zaplesale. Nad tem so bili navdušeni. Zagotovo imamo lažen in vsiljen kompleks do plesa. Tudi osebno imam predsodek do plesa, vendar - “why not”? Saj gresta glasba in ples skupaj. Tem ljudem je to veliko pomenilo in takrat sem ugotovil, da je to prava muzika.

Če sem prav obveščen, ti je bila v mladosti glasba Beltinške bande odvratna, nisi je maral. Je bilo to povezano z mladostniško uporniško naravo ali je takrat vse zvenelo popolnoma drugače?

Seveda je bilo povezano z uporniško naravo. Takrat sem želel biti globalen, “svetski”. Takrat smo hodili za kodami in šiframi, skušali smo obvladati ves svet. Poslušali smo svetovne bende. Hoteli smo oditi od doma, iz tiste male vasice. Vse je bila stvar same interpretacije. Tudi Prešerna niso marali za njegovega življenja. Nekatere stvari, ki so v življenju pomembne, dojameš šele kasneje. Za njih moraš dozoreti.

Ali bi lahko rekel, da se ti glasbeni zvrsti (etno in rock) dopolnjujeta in prepletata?

To si zagotovo najbolj želim in največ tudi delam za to. Če bi iskal kakšen cilj v svoji glasbi, potem bi bil to prav ta: da bi združil igrivost in prešernost ljudske glasbe, ko z nogo udariš v tla, ko greš do konca in daš vse od sebe, in rock and roll. To žlahtnost nam je po pričevanju mnogih uspelo doseči.

To si najbolje nakazal s ploščo Muzika, s katero si brisal administrativne meje in združil glasbo iz različnih delov sveta v neko enotnost. Ali je bil ta projekt prav razumljen?

Mislim, da ne. Na žalost je projekt padel skozi, vendar ne morem tega nikomur zameriti. Kot sem že nekoč omenil, so nekateri menili, da so pesmi na plošči preveč raztreščene, da ni nekega reda. Po njihovem mnenju bi se slišalo veliko lepše, če bi bile vsaj sevdalinke ena za drugo, prav tako bluesi in prekmurske pesmi. Ljudje imamo pač radi red. Meni se je ravno ta “zmešnjava” zdela najbolj privlačna, da gre iz gorenjske v cigansko, iz ciganske v istrsko, iz istrske v blues in tako naprej; da je osnovno sporočilo, zgodba nad tem. Ta plošča ni mogla imeti medijske odmevnosti, ker gre za glasbo, ki ni radijska. Poleg tega sem jo izdal sam, v samozaložbi, tako da si nisem mogel privoščiti promocije. To je zagotovo še eden izmed razlogov, da je plošča relativno neznana. Vendar sem to predvideval. Ploščo sem moral narediti zaradi sebe.

Kaj je tisto, kar glasbo iz različnih delov sveta povezuje v neko celoto, v neko univerzalno dostopnost?

To bi najlaže ponazoril z zadnjo avstralsko turnejo. Vse pesmi sem namreč pel v slovenščini, vendar sem vedno pred pesmijo ali po njej besedilo prebral tudi v angleščini. Velikokrat se je zgodilo, da so ljudje prišli k meni in dejali, da so besedila zelo dobra in čustvena, ter me spraševali, kako je kakšna pesem nastala. To je, denimo, kot kakšna arabska pesem, ki ti je zelo všeč, čeprav same zgodbe ne razumeš in si jo izrišeš sam. Vse se mi zdi kot nemi črno-beli film; tu imaš več prostora, da si zgodbo narediš sam. Ko pa enkrat veš preveč, je videti vse kot videospot, ki ti ubije domišljijo. V videospotu namreč vežeš svoje imaginacije na tisto, kar tam vidiš. Merilo po vsem svetu je, da gre dlaka gor. To je tisti “thrill”.

Ptič je tvoja prva studijska plošča po šestih letih. Zakaj tako dolg premor in kaj se je dogajalo v tem času?

Dolg premor je posledica aktualnega časa. Muzika je bila plod sodelovanja z bosanskimi begunci, in preden so šli nazaj, sem moral to zabeležiti. Pikapolonica je nastala kot posledica dejstva, da je prišel čas, ko se je banda izpevala in bodo fantje morali enkrat “izpreči”, to se je na žalost kmalu tudi izkazalo. Rekel sem si: “Moram posneti, kako igrajo Summertime.” In če posnetek ni ravno najboljši, je posnetek to, kar sem jim bil dolžan. Niso namreč imeli več energije, da bi posneli celo ploščo. Vendar sem moral teh pet pesmi zabeležiti. Plošča mogoče ni ravno konsistentna, je pa fragment časa, trenutka, ko sem dobival hčerko, hkrati pa mi je umiral najboljši prijatelj. To je plošča o življenju in smrti; na eni strani otroške uspavanke, na drugi pa mrtvaške pesmi. Na koncu se vse v nekem loku prelevi iz Pikapolonice v Passengerja, ki smo ga kot banda jemali za svojo himno, in se sklene z Odransko, ki je pesem slovesa. To so bili tisti projekti, ki sem jih moral narediti kot dokumente nekega časa in so imeli absolutno prednost pred drugimi.

Z njo si se ponovno vrnil v bolj rockerske vode, čeprav izstopa oda o Beltinški bandi. Ali to napoveduje ponoven premik v bolj malobogovovsko obdobje?

To je težko reči. Dobro je imeti pesmi, ki jih lahko zaigra kdorkoli. Zadnjič smo s Šukarji igrali Dekle moje, po desetih minutah vaje je zelo dobro zazvenela. To je bistvo. Trenutno se menim za koncert v Sarajevu, kjer bi nastopil skupaj s Kemalom Montenom, Oliverjem Dragojevičem in Đorđem Balaševićem. Sedaj izbiram pesmi, da bi jih odpel skupaj z njihovim orkestrom, in če bodo zvenele, kot je treba, je to – to. Pesmi so namreč večje kot zasedbe, vsaj naj bi bile. Vsak bi rad napisal pesem, ki bi bila večja od zasedb, ki jih preigravajo. Tako lahko Yesterday zaigra kdorkoli. Pesem kot takšna stoji in je večna. Tako ne vem, s kom bom v prihodnosti igral. Rad bi igral s čim boljšimi muzikantarji, s tem, da rabiš ljudi, na katere si čustveno vezan. Ne moreš kar igrati z nekimi profesionalci, ki so odlični, a jih nimaš rad, ker ni tiste osnovne kemije.

Na plošči izstopa tudi Prešernova pesem O vrba, ki je del širšega projekta Neiztrohnjeno srce. Za kakšen projekt je pravzaprav šlo in kako si se znašel v njem?

Spomnim se prvega klica z radia; šlo je za Igrani program, kjer delajo radijske igre. Predstavili so mi projekt animiranja Prešerna in jaz sem sprva zavrnil, češ da ne upam, da je to “too much”. Nato so me še trikrat klicali in me prepričevali, naj nekaj naredim, da bo zagotovo šlo. Potem sem vprašal Tomassinija, če upa iti v ta projekt. Rekel je, da bo nekaj poskusil. Miro je zagotovo zelo spreten skladatelj in subtilen avtor, ki piše odlične melodije. Ko mi je predstavil melodijo in mi pesem zapel, sem si rekel: “To je noro!” Potem sem malo še razmišljal, kako naj bi zvenelo. Ugotovil sem, da mora imeti vsa pesem vonj po gorenjskih hribih, zato sem poklical Miho Dovžana, in vse se je dobro izšlo. Pesem mi je zelo všeč.

Odmeven je bil tudi tvoj projekt s skupino Siddharta. Nekateri so bili šokirani, drugi navdušeni. Kako je prišlo do sodelovanja?

Klicali so me z njihove založbe, če bi s skupino Siddharta posnel pesem. Ker jih nisem poznal, so mi poslali ploščo. Moram priznati, da mi je bilo všeč že njihovo ime, saj je bil Siddharta moj najljubši roman, ko sem bil njihovih let. Mislil sem si, če vedo, kaj je Siddharta, potem že morajo biti dobri. In prav všeč mi je, da je skupina, ki igra tako zahtevno glasbo, tako popularna. Predvsem mi je všeč, da ne pojejo samo “bedarij”, kot se običajno dogaja. V času, ko so samo “bedarije” zelo popularne, razširjene in priljubljene, je prav navdušujoče, da je lahko popularen kdo, ki piše inteligentna besedila. To mi tudi daje ponovno upanje v okolje, v katerem živim.

Kakšna se ti zdi današnja glasbena scena v Sloveniji? Kakšne so razlike in kakšne podobnosti z obdobjem, ko si sam začel?

Celotne scene ne poznam dobro. Enkrat pač omahneš. Recimo, če hodiš po trgovinah s ploščami pri nas in v tujini, opaziš veliko razliko. Predvsem v Virgin Megastorih ugotoviš, da nimaš pet življenj, da bi vse preposlušal in spoznal. Bistvena razlika je predvsem v tem, da je bilo takrat, ko sem jaz odraščal, zelo težko priti do dobre glasbe. Takrat smo morali dobro glasbo najti, jo izbrskati. Do nje je bilo namreč zelo težko priti. Poslušali smo Radio Luxemburg in zasipali s spiski ljudi, ki so odhajali v Trst. Danes se ti glasba prav vsiljuje in jo po nekem ključu že prav odganjaš. Za današnjo glasbeno sceno pri nas bi dejal, da smo zelo močni “songwritersko”, če primerjam z drugo Evropo. Pri nas so kantavtorji zagotovo zelo visoko, po kvaliteti glasbe in besedil.

Sodeloval si tudi s številnimi tujimi glasbeniki, od Allana Taylorja, Donovana, Seana Cannona do Andyja Irvina in Hansa Theessinka. Kako, da nikoli ni prišlo do tesnejšega sodelovanja, kakšne skupne plošče?

Za razna sodelovanja se večinoma menijo agenti in tu se pojavijo interesi založb. Na žalost se moramo temu prilagoditi tudi glasbeniki, celotna infrastruktura. Vsi ti muzikantje, ki si jih naštel, tudi niso komercialno uspešni, na primer Allan Taylor je prepameten, predober, da bi bil lahko uspešen. Muzika je bila takšna plošča duetov, kjer je šlo za gostovanja raznih glasbenikov. Ta način sodelovanja je tudi najbolj pogost, da kdo s kom sodeluje pri dveh, treh pesmih. Tako sem za zadnjo ploščo izkoristil priložnost in povabil k pesmi Ptič tudi Andyja Irvina, ki je ravno takrat nastopil v Ljubljani.

Skupina Walkabouts je posnela priredbo tvoje pesmi Tista črna kitara. Ti je poznana zgodba, kako se je to zgodilo? Kakšno je tvoje mnenje o verziji?

Bili smo predskupina R.E.M. v Kopru. Po nastopu so me Michael Stipe in drugi člani skupine zasuli s prošnjami za moje plošče. Čez nekaj časa me je poklical Zlato Kreč, da se Chris Eckman zanima, če bi lahko posnel neko mojo pesem. Zatem je Chris prišel v Ljubljano in jaz sem mu razlagal zgodbe o mojih pesmih. Najbolj ga je fascinirala Tista črna kitara. Nato se je konec aprila vrnil v Ljubljano in rekel, da so posneli evropski album, ki vključuje tudi priredbo moje pesmi. Plošča je absoluten fenomen, saj se je končno enkrat zgodilo, da so Amerikanci vzeli kulturo iz Evrope in jo nesli čez Ocean.

V avstralskih medijih, ki so krožili po folk festivalih, si označen kot legenda, kot slovenski Bob Dylan. Kako bi sam opredelil to hvalo?

To so novinarji vzeli z albuma skupine Walkabouts, bolje rečeno iz Eckmanovega spremnega besedila. Chris me je tam tako označil in novinarji, ki morajo nekaj napisati, so to avtomatično vzeli kot referenco. Bob Dylan je zame največ, zato ta kompliment zelo godi. Vedno je tako, če greš kam, kjer še nisi bil, kjer te ne poznajo, te morajo organizatorji predstaviti, da lahko poslušalci pričakujejo, kako naj bi se vse skupaj slišalo.

Nekoč bi se moral celo srečati z Bobom Dylanom in nastopiti z njim, a do tega ni prišlo. Zakaj?

Z njim bi moral nastopiti v Izraelu. Šlo je za celo vrsto humanitarnih koncertov. Sprva sem mislil, da bom predskupina in bom nastopil pred njim. Vendar so mi povedali, da bom nastopil skupaj z njim, ob istem času, na istem odru in da bova skupaj zapela isto pesem. Seveda tega skoraj nisem mogel verjeti. Na žalost ga je takrat zgrabilo srce in je odpovedal vse koncerte. Namesto njega bi potem morala nastopiti Sinead O'Connor, vendar so ji v Izraelu grozili, zato ni prišla. Tako sem na koncu v nekem gledališču nastopil sam, in ko sem zapel neko židovsko pesem, ki je niso poznali, so bili navdušeni.

Roy Orbison in Johnny Cash sta moža v črnem, ti pa si mož s črno kitaro. Je v tem kaj simbolike?

Nekaj je je zagotovo. Vendar je bistvo lahko tudi v tem, da se črna barva povsod prilega. Njunih razlogov ne poznam; zgodba o črni kitari je resnična. Moj oče ima v resnici to črno kitaro še danes. Melodija Mengeš je takrat namreč delala črne kitare. Ko sem nedolgo tega naročil črno kitaro, sem čakal celo leto, da sem jo dobil, ker ne delajo več črnih kitar; naredili so jo posebej za moje naročilo.

Ali si kdaj pomislil, da ti je uspel podoben fenomen kot skupini Indexi. Če so oni prinesli v rock and roll smoking in pri tem preživeli, je tebi uspelo združiti generacije in pri tem uspeti. Na tvojem koncertu je tako moč videti ljudi v večernih oblekah in mlade v jeansu. Kje se skriva ta formula?

Po pravici povedano, ne vem, kako je prišlo do tega. V resnici smo jih manipulirali. Pesem Vsi so venci vejli smo peli na način, ki je bil lahko všeč rockerjem, in Passenger na način, ki je bil všeč damam v krznenih plaščih. Bilo bi prenapihnjeno, če bi dejal, da smo se dotaknili bistva muzike; če smo ga vsaj oplazili, smo naredili veliko. Na tem mestu je opazna tudi velika razlika med Krpani in glasbo, ki jo snemam danes. Če igraš z rockovsko skupino, te pride poslušat samo mladina. Tako je vsaj pri nas. V tujini hodijo na rockovske koncerte tudi veliko starejši.

Tudi tvoj nastop s skupino Siddharta je bil podoben temu fenomenu. Če so oni delovali kot Spiders From Mars, si ti v večerni obleki in s kravato deloval kot član NSQ. Je bilo to režirano vnaprej ali zgolj naključje?

Nič ni bilo zmenjeno ali določeno. Prišel sem na nastop in nekaj sem moral obleči; nisem niti vedel, kako bodo oni oblečeni. Potiho se je govorilo, da bodo na koncu polomili kitare. Sprva nisem vedel, ali se bo to res zgodilo. Izkazalo se je kot resnično. V tistem trenutku sem odšel z odra in gledal zmedene varnostnike, kako so tekli proti odru, saj nikomur niso povedali, da bodo polomili instrumente. Organizatorji bi zagotovo prepovedali.

Veliko si vabljen na razne folk festivale po svetu, recimo v Nemčiji, Avstraliji ali pa igraš pred našimi izseljenci. Kakšen je odnos te publike do tvoje glasbe? Ali je jezik velika ovira?

Zadnja leta s trendom globalizacije narodi iščejo stike z drugimi in drugačnimi. Na tej sceni je seveda dobro, če te čimveč ljudi razume, čeprav tistega sentimenta, ki ga imaš lahko samo v svojem jeziku, ne morejo popolnoma začutiti. Denimo, če poješ “mister, do you still have that black guitar, that one was the best one by far”, to ni isto, kot če rečeš “ta je bila pa RES dobra”. Umetnost je tisto, kar izgubi v prevodu. Na srečo se na tej sceni ceni, da izvajalec pride res avtentičen. Ljudi zanima tudi jezik, v katerem poješ. Seveda to ni “maistream” publika, to ni tisti milijonski trg. Gre za izbran, manjši trg. Je pa lepo, če jim namigneš, o čem poješ.

Kakšen bo tvoj naslednji projekt, kje je še rezerva?

Ne vem, ker je veliko odvisno od naključij. Ne vem, koga vse bom srečal v naslednjih letih. Rad bi se naučil igrati še kakšno glasbilo. Kupil sem si harmoniko, ki se jo sedaj učim igrati. Rad bi igral čimbolj minimalistično glasbo, s čimveč vsebine in čim manj sredstev.

Gregor Bauman