Letnik: 2000 | Številka: 11 | Avtor/ica: Janez Golič

Vanity Set

Strašljivi duh metropolisa

Neobičajno je, da glasbenik šele po dvajsetih in več letih raznovrstnih delovanj zbere dovolj zamisli, poguma in sredstev za uresničitev lastnega projekta. Eden teh, ki je v zadnjih 23 letih ‘gledal v hrbet’ nekaterih poglavitnih ustvarjalcev newyorške in še katere podzemne rockovske scene, danes pa so drugi v pomoč njemu, je James Sclavunos. Po dolgotrajnem snemalnem procesu je letos luč dneva končno ugledal album njegove ‘skupine’ The Vanity Set.

Za zibelko preporoda rockovske glasbe imajo v New Yorku običajno klub CBGB in dogajanje v njem leta 1974. Res so takrat skupine, kot so Ramones, Blondie, Television in Talking Heads, dodobra prevetrile že močno ‘utrujeno’ sceno. Pa vendarle: skupine so izgubile stik s klubskim dogajanjem v New Yorku, čim so jih odkrile velike založbe, ki so v povečanem zanimanju občinstva in medijev videle predvsem dobiček. To so najbolj občutili nadobudni glasbeniki in drugi navdušenci, ki so ob novicah, da se tam dogaja vzburljiva glasba, z vseh koncev Amerike na vrat na nos drveli v velemesto. Razočaranje nad stvarmi so nekateri izmed njih usmerili v lastno ustvarjalnost, ki ji je bilo malo mar za nepisana pravila rock’n’rolla. Večina je bila popolnih diletantov z antirockovsko držo za povrh. Iz odpora do ‘prodanih duš’ se je rodilo gibanje ‘no wave’, majhno po obsegu, veliko po daljnosežnem vplivu. Na prvem Noise Festu leta 1981 je bilo le nekaj deset obiskovalcev, praktično le sami nastopajoči. Vendar so ključni predstavniki dejavni še dandanes, morda celo bolj kot kdaj prej. Med temi se prvič pojavi ime James Sclavunos, ki se tistih prevratniških časov spomni takole: “Leta 1977 sem srečal dva mrka in čudaška individualista, Vona Lmoja (ki je bil popolnoma plešast in je trdil, da prihaja s planeta X, da bi nadzoroval eksperimente) in Rudolfa Greya (leta kasneje je napisal knjigo Nightmare In Ecstasy, po kateri je bil posnet film Ed Wood). Oba sta podnevi in ponoči nosila črna očala in imela hrupen in skrajno nasilen bend Red Transistor. Šele čez deset let jim je Thurston Moore objavil singel z zgodnjimi posnetki, ki so bili vse do tedaj izgubljeni. Vendar po teh ne moremo soditi o njihovih koncertih. Pri Red Transistor sem bil najprej roadie, ko pa se je Lmo odločil, da postane pevec, me je krstil za novega bobnarja z imenom 'M'. Nikoli prej nisem vadil bobnov, a dokler sem bil hiter in divji, je zadoščalo.

Na odru je Rudolf z vrtalnim strojem vrtal luknje v trup kitare tik ob magnetih, Lmo pa je z motorno žago in gasilsko sekiro razdiral moje bobne, medtem ko sem jaz igral nanje. Zame, ki sem bil še najstnik, so bili ti trenutki razburljivi, po drugi strani se je občinstvo počutilo prevarano in prestrašeno.

Istega leta sem srečal Lydijo Lunch in začel igrati basovsko kitaro v njenem bendu Teenage Jesus and The Jerks. Kasneje, v letih 1979 in 1980, sem igral bobne v njenih Beirut Slump in Eight-Eyed Spy.”

James skromno preskoči kratko članstvo v Sonic Youth, zatem pa ‘izgine’ s prizorišča. Ni ga na spregled vse do začetka devetdesetih let ... “Nisem prenehal z igranjem, le pri snemanjih nisem sodeloval. Vse bolj se me zanimale starejše oblike popularne glasbe, predvsem zgodnji jazz in country, takrat sem se zamislil nad lastnimi slogovnimi omejitvami. Nekaj let sem se kot glasbenik preprosto posvetil le poglabljanju znanja.”

James Sclavunos ni prvi, ki je po radikalnem prelomu s tradicijo sčasoma spoznal, da prav vračanje h koreninam omogoča oplajanje z vplivi, ki so uspešno prestali test trajnosti. Kid Congo Powers je bil kar pravi za tovrstne nauke, saj je nabiral izkušnje v The Gun Club, Cramps in The Bad Seeds. Ko se je odločil za samostojni korak, je iz The Cramps s seboj odpeljal prav Jamesa. Kmalu zatem pa se je Sclavunos pojavil med rednimi člani Cavove spremljevalne zasedbe. “Mick Harvey je ugotovil, da sem odšel iz skupine Congo-Norvell, The Bad Seeds pa so prav takrat potrebovali tolkalca in organista za turnejo Let Love In. Nick in Mick sta me poklicala v New York in vprašala, če se jim čez teden dni lahko pridružim za pol leta trajajočo turnejo. Odgovoril sem: 'Zakaj ne?' In od takrat sem z njimi. Nihče ni uradno potrdil, da sem redni član. Morda so me pozabili odsloviti.

Takrat so se že začele porajati zamisli za samostojni projekt The Vanity Set. Ne le, da je James z leti nabral izkušnje in številna poznanstva, temveč je z zmanjšano aktivnostjo Nicka Cava za člane The Bad Seeds ostajalo vse več prostega časa. Vsi se udinjajo drugje ali imajo svoje skupine, zakaj je ne bi imel še James Sclavunos? “V zadnjih letih sem srečal kopico talentiranih in velikodušnih glasbenikov, s katerimi mi je bilo veselje pohajkovati. Zanimalo me je, kaj bi se zgodilo, če bi vse imel skupaj na eni plošči. Sedaj vem.

Glede na to, da sem snemanje v celoti financiral sam, sem bil povsem neodvisen od založniških zahtev, vključno z roki končnega izdelka. V tem primeru bi album verjetno izšel prej, ampak nikamor se mi ni mudilo. Tako ali tako sem čakal 20 let.

Ne le kot glasbenik, temveč se je vmes preizkusil tudi v vlogi producenta. Tako je pomagal mnogim, predvsem mladim skupinam, ki si ne morejo privoščiti razkošja velikih studiev niti proslavljenih producentskih imen. “Nekaj časa sem bil le sodelavec v snemalnem studiu. Ni bilo lahko, a naredili smo več kot dostojne posnetke lokalnih skupin za manj denarja kot večina drugih studiev. Delo, ki smo ga opravili, je bilo grobo, a dobro, razmere so bile sproščene in primerne za eksperiment. Ugotovil sem, da se vsakič, ko vstopim v studio, naučim kaj novega. In vedno poskušam kaj novega. Seveda se učim na napakah in uspehih. Album The Vanity Set je višek mojih čudaških produkcijskih zamisli. Ne verjamem, da si prav veliko glasbenikov želi narediti ploščo tako, kot sem naredil The Vanity Set. Podobna je namreč Frankensteinovi pošasti.

Če pri plošči sodeluje približno trideset glasbenikov, ki so večinoma ‘zaposleni’ drugje, jih je praktično nemogoče zbrati istočasno na enem mestu. Kaj torej ostane nosilcu osnovnih idej? “Nismo vadili skupaj, niti ni bili demo posnetkov. Pri tem sem vztrajal. S Tommyjem Wydlerjem (še en thebadseedsovec, op. a.) sva le pripravila osnovo z bobni in s klaviaturami, snemala sva toliko časa, da sva dobila posnetek z dobrim občutkom, četudi tehnično ni bil popoln. Večino osnov sva posnela v Avstraliji v domačem studiu v Blue Mountain nad Sydneyjem. Priznati pa moram, da sva z dolgotrajnim delom zapravila ogromno časa in si nakopala jezo tamkajšnjih tehnikov.

V New Yorku, kjer so dodali delež drugi glasbeniki, smo jih snemali, še preden je kdo od njih zares dobro poznal pesem. Torej je bilo vse velika improvizacija. Včasih je kdo le obiskal studio in sem ga z borilnim prijemom prisilil, da je tudi kaj posnel. Večinoma so se tako snemali vokali.”

Takih, malodane nenadejanih gostujočih vokalov je kar nekaj, in to večinoma ženskih. James jih je ‘izkoristil’ v duetu, tako je lahko preizkusil posamezne vloge in odnose ... V spomin prikliče Nancy in Leeja, kasneje Cavove balade o umorih. Kje je James našel glavni navdih? “Preden sem začel s svojo ploščo, sem bil prisoten pri snemanju albuma Murder Ballads, tako da so dialektične možnosti dueta še vedno odzvanjale v moji glavi. Dueti Nancy Sinatre in Leeja Hazlewooda so klasike, ne neposredni vplivi. Bolj me je navdihnil duet Shana MacGowana in Kirsty MacColl, ki se zaklinjata v Fairytale of New York. Ali pa sem si zamišljal Deana Martina in Serga Gainsborougha kot pivska prijatelja.”

Za malo presenečenje poskrbi prav na konec albuma skrita priredba znane popevčice Raindrops Keep Falling On My Head. Če je Sclavunosova generacija znova odkrila Leeja Hazlewooda, zakaj ne bi še Burta Bacharacha? Ampak, zakaj ga je potrebno ‘skriti’? “Ne zato, ker ne bi hotel plačati avtorskih pravic, mislil sem si le, da bo prijetno presenečenje, ko se naenkrat pojavi na koncu albuma. Odraščal sem ob poslušanju Bacharachovih pesmi po radiu in vsa ta leta sem zelo cenil njegovo glasbo. Ugotovil sem še, da so njegove skladbe bolj zapletene, kot se zdi na prvi posluh.

Raindrops Keep Falling On My Head sem najprej slišal v filmu Butch Cassidy and the Sundance Kid, zatorej si vedno, ko slišim pesem, prikličem v spomin ta dva karakterja. Zares butasta odpadnika, ki neizbežno končata v krvi.”

V množici medijsko prodornejših izvajalcev The Vanity Set nimajo veliko možnosti za množično uveljavitev. James Sclavunos lahko računa na kakega zagretega ljubitelja Nicka Cava, ki bo posredno začel odkrivati še vse ‘sorodnike’. Tudi na novem albumu bo med člani spremljevalne zasedbe ime James Sclavunos. Odgovore na moja vprašanja je James stipkal le dan po končanem snemanju v Londonu, potemtakem se skoraj nisem mogel izogniti poizvedovanju za informacijami iz prve roke. “Snemanje je končano, Tony Cohen sedaj miksa posnetke. Nekaj pesmi je dokaj minimalističnih, nekaj precej nežnih, toda vsaka stoji zase tematsko in slogovno. Besedila in melodije se subtilno poudarjajo od pesmi do pesmi. Je logični korak od The Boatman's Call, obenem pa je prezgodaj reči kaj več, dokler ni končano miksanje. Poseg Tonyja Cohena je bil vedno provokativen; prepričan sem, da bo tako tudi tokrat.

Navkljub končanemu snemanju in dejstvu, da The Bad Seeds pred pomladjo ne bo na turnejo, za počitek ne bo prave priložnosti. “The Vanity Set gremo takoj na ameriško turnejo in za prihodnje leto načrtujemo skok v Evropo. Zagotovo pa bomo do konca leta spet v studiu. The Gunga Din pišejo nove pesmi in snemajo demo posnetke. Verjetno mi ne bo ostalo veliko časa še za producentsko delo, ampak nikoli ne veš.

James Sclavunos vsekakor ostaja med ‘svojimi’, na novo ‘interpretira’ vseh vrst tradicij in prispeva pomemben delež pri kontinuiteti in ohranjanju tistega živega newyorškega dogajanja, ki postavlja vsebino in obliko v enakovreden položaj; tega se prav dobro zaveda. Ob medsebojni podpori drugih 'veteranov' in ob pomoči mladih sil se za skupine in posameznike, kot so Botanica, Firewater, Knoxville Girls, The Gunga Din in Sally Norvell, ni treba bati.

Janez Golič