Evelyn McDonnell in Ann Powers (ur.)

ROCK SHE WROTE - Women Write About Rock, Pop, and Rap

Cooper Square Press, 1999, New York, 478 strani.

Rock'n'roll in glasbeni žurnalizem sta bila dolga leta v moški domeni. Knjiga Rock She Wrote je antologija, obogatena z izkušnjami, perspektivami in prispevki enainšestdesetih pevk, glasbenic, glasbenih novinark, pesnic, pisateljic in kulturnih kritičark. Je literarni zapis iskanja po arhivih in prebijanja skoznje ter brskanja za zapisanim in obenem metaforično iskanje skrite zgodovine ženskega zapisa v popularni glasbi.

Želja po knjigi je rasla ob dejstvu, da je izšlo že veliko rockovskih zbornikov in pregledov, v katerih ženske sploh niso bile omenjene. Tako že uvodni članek prvič dokumentirano piše zgodovino glasbene kritike po žensko (objavljen v različni verziji leta 1992 v the Village Voice).

Mnogi članki v knjigi se soočajo z uganko; po eni strani imaš pop fantazije, ki lahko dehumanizirajo, in po drugi strani feministično ideologijo, ki oznanja za nevarno ravno tisto, kar te najbolj privlači.

Dilema, o kateri se vedno znova krešejo mnenja rockovske kritike, je tudi: ali so ženski odzivi in rockovska kritika zgolj emocionalno obarvani in ali so ženske pripravljene, da prepustijo tehnične zadeve moškim?

Mnogi prispevki v Rock She Wrote odkrivajo načine, kako so rockovski fantje vrgli punce iz njihovih kreativnih seans, domišljajoč si superiornost v glasbenem znanju in izkušenosti.

Toda pop svet nezadržno prede mreže v vedno nove smeri. Generacija, ki prihaja na plan, je zrasla ob ženskih študijah in neodvisnem rocku, zato se zdi odločena, da se poslovi od starih rockovskih enačb. Tudi v poslu postaja glasbena industrija ženska, veliko več neodvisnih žensk je gradilo medmrežje. Najstnice, ki danes kupujejo koncertne vstopnice, varčujejo za kitare in sekvencerje in tekmujejo z junakinjami, kot so PJ Harvey, Liz Phair, Me'shell Ndegeocello, Queen Latifah, the Breeders' Kim in Kelly Deal ter Kim Gordon in Donna Dresch.

Najmlajše rockovske kritičarke zapisujejo svoja opažanja zelo različno. Vsebina fanzinov, ki je zajeta v knjigi, reflektira prebujenje ženske zavesti, ki je vzniknila v zgodnjih sedemdesetih letih. Toda še vedno bojujejo nikoli dobljeno bitko o dvomljivem daru žensk za rock'n'roll. Nekaj dodatnega kerozina so ženske pobrale od punkovskega prezirljivega »do-it-yourself« in rockovskega seksualnega užitka. Čeprav ta način pisanja včasih zdrsne v dogmo ali naivnost, pa jasno kaže, da se dandanašnje rock'n'roll punce ne bojijo iti do konca.

Ženske so pisale o glasbi praktično od leta 1960, ko se je rodila rockovska kritika. V poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih je Ellen Willis, glasbena pop publicistka, prebila kritično mejo v The New Yorkerju. Najpomembnejše pri Willisovi je, da je v seksualni politiki rock'n'rolla vizionarsko predvidela nekatere poti. Njena kritika je široko in pohlepno črpala iz njenega spola. Pozicija zunanje opazovalke ji je omogočala, da s še večjo močjo izraža razmerja med moškimi, ženskami in kulturo. Bila je ena prvih žensk, ki je videla rockovsko kritiko kot način za izpostavljanje številnih –izmov kontrakulture: žurnalizem, feminizem, rockizem. Od zgodnjih sedemdesetih let je bila Lisa Robinson prva predstavnica rockovskega sloga in osebnega poročanja.

Splošno vzeto je bila v sedemdesetih letih rockovska kritika drugačna, često eksperimentalna, spodbujena s slogom pisanja, ki so ga prakticirali pri Crawdaddy in Rolling Stone. Od osemdesetih let pa do dandanašnjih dni je Deborah Frost pokazala, da nimajo ženske nobenih težav z razumevanjem rocka. Toda kljub vsemu so se ženske kritičarke bolj poredko uvrstile med avtorje tipa Marcus, Christgau, Marsh in Frith.

Rockovska kritika je v ženskih rokah postala ne samo predmet moči (čeprav je tudi znanje imelo svoje mesto), temveč povsem pristojen kraj, kjer so prevladovala mnenja. Od Deborah Frost do Donne Gaines in od Deene Weinstein do Daine Darzin so bile ženske med najbolj uglednimi zapisovalkami metalnega obdobja v glasbi.

Ženske so pogosto pisale o glasbi, ki so jo moški prezrli. V resnici ženske pogosto pišejo o ženskih umetnicah, bodisi zato, ker jih zanimajo, bodisi zato, ker čutijo, da so dolžne prisluhniti s sočutnim ušesom, ali preprosto zato, ker moški uredniki menijo, da je to tisto, kar morajo početi.

»O tem, kaj je dobro, obstaja mnenje, ki pa je zelo moško definirano,« ugotavlja Swartleyjeva. »Preprosto zato, ker je en spol prevečkrat preveč ljudem v preveč medijih razlagal, kaj je dobro, in je že zato težje izboriti prostor za druge teme.«

Toda, kot pravilno ugotavlja Sue Cummings, gre za okrepitev mita, da ženske ne zmorejo misliti abstraktno. Res je, da veliko žensk piše čustveno nabito, toda to ne pomeni, da zanemarjajo glasbeno obliko. Če oporekaš ženskam čustven pogled, s tem v bistvu omalovažuješ njihovo delo in mnenje ter jih sčasoma utišaš.

Toda stvari se v devetdesetih spreminjajo. Naraščajoče število danes nadobudnih glasbenih kritikov je žensk: Frost, Schoemer, Powers, Gina Arnold ... V fanzinih devetdesetih je vzniknila intenzivna domišljijska, osebna proza; k temu so veliko prispevale umetnice, kot so Bratmobilovi Molly Neuman in Allison Wolfe, Tobi Vail iz Bikini Kill in Kathleen Hanna.

Dogodki, trendi in življenjski slogi so bili vedno integralni del kulture popularne glasbe. Ta raznolikost stilov, senzibilnosti in različnih mnenj je šele začetek odpiranja zgodovinskega diskurza med žensko in njeno glasbeno izkušnjo. Urednici Evelyn McDonnell in Ann Powers sta le nakazali nekaj poti in izhodov, ki so se jih ženske posluževale v zadnjih tridesetih letih, ko je popularna glasba eksplodirala kot kulturna moč.

Zbirka ženskega zapisa v knjigi Rock She Wrote me dodatno utrjuje v prepričanju, da obstaja ženski pogled na popularno glasbo. Kritičen in samosvoj. Izkoristiti svojo avtentičnost tako, da pišeš povsem drugače, kot je v navadi, pomeni po drugi strani tudi to, da širiš pozicije outsiderk. In tako aktivno ovržeš stereotipe v stilu: »Rockovska kritika je neustavljivo moška, tako kot je tudi rock že sam po sebi moški.«

Varja Velikonja