ADD N TO (X)

Add Insult To Injury

Mute/Dallas, 2000

FÜXA

2000

Rocket Girl, 2000

Če bi londonski trio sledil ‘normalnemu’ razvoju, bi naslednik velecenjenega albuma Avant Hard zvenel še bolj urejeno in izdelano. Vendar Add N To (X) že z uvodnimi ‘pozdravi’ razblinjajo tovrstna pričakovanja. Otroški glas narekuje programiranje računalnika, nerodni sintetizirani zvoki pa potrjujejo namerno diletantsko naravnanost plošče. Po sedmih letih se težko slepijo, da so njihovi postopki povsem spontani, še raziskujoči v kompleksnem prepletanju prvinskih modelov sintetizatorjev. Vendar poskušajo obuditi prvotni motiv. Za dosego cilja so si naložili še več klaviatur, še bolj so prepletli monofonično zavijanje in žvižganje ter jih podžgali z živim bobnarjem. S tem so daleč presegli virtuozne študije tako imenovanega simfoničnega rocka in vrnili klaviaturam prvinsko moč in možnosti. Le v silni želji po razgrajevanju melodij se prevečkrat izgubi rdeča nit skladb; zaidejo v samozadovoljni zvočni metež ali pa njihova otroška razigranost preide v banalno prepevanje prek meja dobrega okusa. Zato pa je Add Insult To Injury dober približek tistega, kar je skupina sposobna v živo. Le še v podalpsko deželico jih moramo pripeljati.

Ko sta se Randall Nieman in Ryan Anderson razšla, je bilo pričakovati, da naj bi to pomenilo tudi konec ‘skupine’ Füxa. S tem, ko se je Randall odločil nadaljevati sam, pa bi dobili kvečjemu še globlje v ambient potopljen glasbeni fluid. Dvakrat zgrešena pričakovanja. Randall se je namreč odločil, da bo prosil za pomoč nekatere otoške ‘sorodnike’, ki jih je poznal le prek plošč; tako je ponudil resda še vedno ambientalno, a zvočno najbogatejšo ploščo doslej.

Najprej je z Barryjem 7, tretjino recenziranih Add N To (X), v enem samem dnevu posnel dva daljša, napol improvizirana zapisa; to sta objavila na mali plošči pod imenom Add N To fu(x)a. Druga sodelovanja so zaokrožena na albumu 2000. Rainy Day Dream Away je najboljši možni uvod v nočno vožnjo po deževnem Detroitu. Ali Londonu. Vaje v ponavljanju se nadaljujejo v Techno Light z neskončno prelivajočimi se plastmi klaviatur. Ob pomoči dveh članov Piano Magic v Amber Gambler Füxa skoraj oživijo in se velemestni nočni paranoji najbolj približajo v predelavi komada Girl newyorškega dua Suicide. Kot da bi se Randall in Sonic Boom zavedala, da tega tako ne bosta zmogla, njuna izvedba niti ne poskuša doseči vzburljivosti originala, prevzela sta le osnovni vzorec in nanj nanesla psihedelične motive. Trajanje takšnega tripa je žal omejeno, lahko pa bi zasedel celotno dolžino plošče. Podobno velja za Workerbee 5000 z živimi bobni s ponavljajočimi se, komaj zaznavnimi spremembami v ritmu. S Füxo odsanjamo v sklepni instrumentalni verziji uvodne skladbe. To še potrjuje konceptualno naravnanost tega dovolj izvirnega albuma, da ne zapade v zgolj zvočno kuliso.

Janez Golič