SHIRLEY BASSEY

The Remix Album ... Diamonds are Forever

EMI/Dallas, 2000

Mlajša generacija ponavadi pozna dive iz polpretekle zgodovine zgolj po njihovih črno-belih portretih, osladnih baladah, ljubezenskih pustolovščinah in zavoženih karierah. Tigrica iz waleškega Tiger Baya Shirley Bassey je ena redkih izjem. Poznamo jo namreč predvsem po mogočnem glasu in večnih bondovskih diamantih, čeprav bi nam mame znale marsikaj povedati o njenem tragičnem zasebnem življenju in o njeni odlični interpretaciji filmske balade Where Do I Begin iz solzave Ljubezenske zgodbe. Kakorkoli že, Basseyjeva je ena redkih, ki je bila pripravljena odvreči pajčolan pozabe: odzvala se je povabilom sodobnih glasbenikov, ki so z njenim glasom želeli obogatiti svoje izdelke in si z nekaj tveganja pridobiti še več medijske pozornosti. Najprej je konec osemdesetih let s svojim "da" razveselila švicarski duo Yello, pred tremi leti pa sta si po dolgotrajnem in trdovratnem moledovanju njeno pozornost prislužila tudi britanska Propellerheads, ki jima je nedvomno prav z njenim glasom ozaljšana History Repeating prinesla svetovno slavo. Podobna uspešna sodelovanja so uspela le še redkim "srečnežem". Mimogrede, Pet Shop Boys sta podobno iz arhivske omare legend potegnila Dusty Springfield in Lizo Minelli, KLF pa zdaj že pokojno Tammy Wynette.

Zakaj se je četa sodobnih producentov lotila prirejanja prav Basseyjinih uspešnic, več kot jasno pove izjava Kennyja 'Dopa' Gonzaleza, polovice legendarne ameriške producentske ekipe Masters At Work, ki je prav tako sodeloval pri tem albumu. Prevzel ga je namreč njen glas, ki je zarezal v celotno glasbeno spremljavo na plošči, na katero je nekega dne po naključju naletel v New Yorku. Seveda ne gre zgolj za njen glas. Tudi napet, funky ritem, značilen za njene pesmi, je tisti, ki privlači mnoge "lovce na ritem" povsod po svetu. Glamur, vonj po romantiki in seksu ter seveda bondovski šarm so lastnosti, ki začarajo tudi sodobne glasbene fanatike, katerih glasba samo na prvi pogled nima nič skupnega z orkestralnimi zimzelenčki. Album remiksov je tako izvrsten način približevanja starega in novega, tradicionalnega in modernega, pozabljenega in popularnega. To je vsekakor hvalevredno dejanje. Že zaradi izobraževalnih razsežnosti in vplivov, ki jih imajo takšni projekti na mlajšo generacijo.

Nemara si manj hvale zasluži izbor remiksanih pesmi. V oči bodeta predvsem (kar) dve (nepotrebni) različici Light My Fire, ki tudi v izvedbi Basseyjeve ne seže do kolen tisti Jima Morrisona, pa tudi Never Never Never in If You Go Away sta že v osnovi nekoliko omledni baladi, ki bi se jima bilo nemara bolje izogniti, kot pa ju mešati s sodobnimi tehnološkimi prijemi. Svoje delo so odlično opravili awayTEAM, ki so sicer patetično Where Do I Begin spreobrnili v pravo beat zakusko, ritmično bombo sta iz Goldfinger ustvarila kajpak Propellerheads, vse najboljše pa so iz Diamonds Are Forever in Big Spender iztisnili tudi Mantronik in Wild Oscar. Pestra izbira bi bila vsekakor še bolj sladokusna, če bi se producentski mojstri lotili še kakšnega zimzelena. Basseyjeva jih namreč premore veliko več kot devet. A bodimo zadovoljni s tem, s čimer so nam postregli. Skromnost je namreč še vedno lepa čednost.

Marta Pirnar