Letnik: 2000 | Številka: 11 | Avtor/ica: Katarina Višnar

BELLE AND SEBASTIAN

Fold Your Hands Child, You Walk Like a Peasent

Jeepster, 2000

O Belle And Sebastian iz Glasgowa na Škotskem vse tam od Mercury Prize leta 1998 ni bilo slišati kaj dosti drugega, kot da počasi snemajo nov album. Ravno nekje po tej nagradi se je do takrat buhteča produktivnost dveh let – trije albumi, štirje EP-ji s po štirimi pesmimi – Belle And Sebastian ustavila. Stuart Murdoch, pevec, kitarist in avtorsko izstopajoča figura v sicer homogenem kolektivu, zdaj jasno prizna, da jim pri ustvarjanju zadnjega albuma ni šlo zlahka. Nenazadnje je bilo vanje uprtih veliko oči, postavljalo se je vprašanje, ali je skupina zmožna ohraniti dotedaj nedvomno visoko ustvarjalno kakovost. Novinarji so ta čas kar naprej drobljali in čivkali o nezvezdniškem obnašanju članov skupine ter upali, da bodo nekoč le ujeli trenutek, ki bo končno pokazal, da je medijska neprivlačnost in nezanimanje skupine za sadove slave le dobro premišljena – in zatorej komercialna – poza. Seveda: kako drugače, kot pozo, si v teh časih preračunanih provokacij in skrajnosti razlagati Murdochovo nedavno izjavo, da mu je najljubše čtivo Janezov evangelij? In kako si drugače razlagati, da lahko izjemno spevne pesmice, ki bi jih prej postavili kot pendant Beatlom in Nicku Draku kot na prelom tisočletja, pesmice, ki lahkotno sedejo na vsako kitaro ob tabornem ognju, priborijo njihovim snovalcem malodane kultni status v alternativni glasbeni sceni?

In vendar, resnica tiči drugje. Tisti element, s katerim Belle And Sebastian – tukaj mislim predvsem na Stuarta Murdocha – vžgejo, je iskrena človečnost, ki jo izžarevajo pesmi, ter v popularni glasbi dosedaj neznana empatija do majhnih, samosvojih, odbitih, najstniško zasanjanih in nemalokrat ponižanih osebkov, ki se pogosto gibljejo po robu družbene sprejemljivosti, če že ne onkraj roba. Murdoch tako ustvarja pisano pobarvanko; like oblikuje z veliko simpatije in razumevanja za njihova življenja in situacije, v katerih se znajdejo. In seveda uspe pridobiti našo naklonjenost, saj se zdi, kot bi govoril o nas samih. Veliko junakov predstavi kot prijatelje, nemalokrat pa v zgodbah nastopi tudi sam. Spomnimo se Lise in pretepaške, nekoč posiljene Chelsea, ki sta družno odkljukali fante iz svojih življenj; ali pa lene, promiskuitetne in v težave spolno prenosljivih bolezni zabredle Jane. Murdoch se v komadu Seeing Other People brez oklevanja postavi v vlogo geja, zmedenega zaradi nepotešenosti in partnerskih prevar; ali pa v vlogo mladeniča, na skrivaj zaljubljenega v fantovsko Jenny, ki se ji vsa njegova druščina posmehuje. Spet drugje je prijatelj revne, a brezbrižne anorektične Jean ali pa nam približa šepavo in zbolelo Liso, ki je raje gonila svoj film naprej, kot da bi poslušala zdravnikove nasvete. Z objektivnim nizanjem opisov, ki jih dosega z dobro odmerjeno rabo pogovornega jezika in včasih že do naivnosti ogolelim naštevanjem, ter z njihovim prepletanjem z duhovitimi in izvirnimi asociacijami Murdoch okoli junakov vešče tke otipljive življenjske situacije in nam plastično predoči kompleksnost njihove duševnosti. Čeprav so liki samosvoji in posebni, vsakdo v njih zlahka prepozna človeka in človečnost, lahko bi rekli v najčistejši možni obliki. Kot bi šlo za do ideala počlovečeno potrditev warholovskih petih minut slave. »Če bi vedeli, kaj se dogaja v njenem življenju, bi o njej pripravili dokumentarec na Radiu 4,« je zapel Murdoch o enem izmed likov.

Na internetu se je dalo prebrati komentar, da bi si veliko glasbenikov dalo odsekati levo uho, če bi lahko spisali en sam komad takšnega kalibra, kot jih brez napora niza Murdoch. Na novem albumu je galerija izvrstno karakteriziranih likov še dodatno obogatena. Tukaj sta predvsem mladenič, ki se je namesto za ljubezen odločil za vojno, ter do sedaj najbolj ganljiva Murdochova inkarnacija: preprosto dekle, ki po posilstvu na nekem nedolžnem žuru zanosi in se, ponižano in obupano, znajde pred zidom brez izhoda. Odloči se, da bo kar zbežala v London, v blaznem upanju, da se bo tako rešila, čeprav slutimo, da pot do rešitve ne bo tako enostavna. Murdoch si upa nase prevzeti nelahko breme, ko s čutnim in krhkim glasom, zgolj ob diskretni spremljavi klavirja zapoje »he raped me in the chalet lines, I had just said no for the final time«. Še en dokaz, da Murdoch poje univerzalno, da si upa podvomiti v mite o mačistični moškosti – ki jih je rokenrol poln – in o tem glasno spregovoriti.

Kljub tako izraziti avtorski osebnosti, kot je Stuart Murdoch, pa šele amalgam vseh sedmih članov (basist Stuart David je pred nedavnim odšel ter se popolnoma posvetil projektu Looper) ustvarja identiteto skupine. Drugi člani vedno bolj opazno sodelujejo tudi po avtorski plati, to je bilo slišati že na prejšnjem albumu, The Boy With The Arab Strap. Beyond The Sunrise je nenavadno stilizirana pesmica s svetopisemskim motivom, ki jo odpojeta Isobell Cambell in Stevie Jackson, slednji je avtor tudi v uho lazeče, po zgodnjebeatlovskem kopitu oblikovane The Wrong Girl. Cambellova, ki sicer vodi tudi vzporedni projekt The Gentle Waves, je zapela še uporniško Family Tree. Glasu druge ženske članice, Sarah Martin, do sedaj ni bilo slišati. Debitira z navdahnjeno in lepo skladbo Waiting For The Moon To Rise.

Res, Belle And Sebastian pogosto zvenijo domače in znano. Skladba Sarah Martin bo recimo zlahka povlekla na kakšne Mamas and Papas. In to zagotovo ni edina primerjava, ki se nam utrne pri poslušanju njihovih pesmi. Toda težko bi rekli, da so Belle And Sebastian nekakšni plagiatorji glasbenega sloga s konca šestdesetih. Le njihov glasbeni izraz zlahka preseže časovni lok, ki nas deli od tistih časov. Če že odmislimo besedila, ki so nadvse sodobno tematizirana, lahko s pazljivim poslušanjem odkrijemo drobce v sicer retroglasbenem izražanju, ki bodo končni izdelek pravilno umestili v današnjost. Tu sta zelo premišljena produkcija ter instrumentacija, v kateri bi še posebej omenila klaviature Chrisa Geddesa ter odmerjeno, natančno in presenetljivo funkyjaško bobnanje Richarda Colburna. Colburn je svoj minimalizem prej poiskal v groovu kakšnega Charlieja Wattsa ali talkingheadovca Chrisa Franza, kot pri Ringu Starru. Lahko povemo, da Fold Your Hands Child ni tako svež, kot je bil njihov drugi album, If You're Feeling Sinister, toda vsekakor lepo teče in se razvija, pretakanje iz enega razpoloženja v drugo pa je ravno prav tempirano.

Zelo zanimiva se mi zdi vztrajnost, s katero se, za zdaj, naš osončen podalpski svet uspešno upira šarmu te glasgowske skupine. Relativna anonimnost Belle and Sebastian v Sloveniji je prav osupljiva, če pomislimo, kako slovenski pop v resnici v nebo vpije po lekcijah ter samoumevnosti glasbenega izraza, ki jih z lahkoto servira celoten avtorski opus Belle And Sebastian. Čeprav, morda je ravno v tem kavelj: kvaliteta domače pop produkcije je že zdavnaj pokopala večino estetskega občutka pri dobrem delu odjemalcev, preveč, da bi se lahko ti danes kakorkoli izpraševali o smislih in namenih obstoja tovrstnih glasbenih mašil in nato iskali kaj boljšega. Tukaj jim kot izziv podajamo pop z glavo, repom in – seveda – dobrim razlogom.

Katarina Višnar