THE BLACK HEART PROCESSION

Three

Touch & Go, 2000

Moram priznati, da zadnje čase kar precej razmišljam o besedi patetičnost. Prebijam se namreč skozi zastavke njene funkcionalnosti in rabe v vsakdanjem življenju. Ali bolje - razlog, ki ga skriva spopad intelekta in intuicije, je najbrž že na daljavo več kot očiten, saj vse poti, tako ali drugače, vodijo v preljubi nam zvočni svet. Kar se da vizualen in barvit seveda. Tisti svet, ki melanholike in subtilne duše krepi, napaja in jih rešuje pred kruto resničnostjo. S počasnim tempom in nenadejanim izlivom globokih čustev. In ne mislim zgolj metaforično in simbolno, saj se postopni zvočni razvoj druščine The Black Heart Procession nanaša prav na omenjene karakteristike mojega 'iskanja'.

Njihova godba je na prvi posluh namreč kot strašljiva nočna vožnja s kamionom po osamelih avtocestah, kjer bežna srečanja s čudaškimi 'štoparji' razkrivajo boleče življenjske resnice. Še bolje - trojica glasbenih soborcev že kar nekaj let navdahnjeno snuje popoln soundtrack za virtualno ekranizacijo Poejevih del. Prepoln temačnih, oskrunjenih in grozljivih podob, ki iščejo 'izhod' na najbolj nenavadnih in presenetljivih koncih tega sveta. Tistih podob, ki se marsikateremu 'heretiku' zazdijo tako patetične, da se bo raje brezbrižno izmaknil neposrednemu soočenju. Ah, kaj hočemo, če pa že od samih začetkov ustvarjajo navidezno preproste in krhke, a nalezljive pesmi o izgubljeni ljubezni in fantastičnih svetovih, ki v realnem času in prostoru bržkone nikoli ne bi obstali. Prav. Mogoče takrat, ko na sceno stopimo mi - sanjači. Tisti, ki v mirni in počasi razvijajoči se godbi lahko zaznamo 'bolečino'. In pazi - če je glasba tiha in intuitivna izpoved, to še ne pomeni, da v njenem središču ne najdemo mnogoterih presenetljivih zvočnih 'obratov' in nenadnih izbruhov 'napetosti'. In če se še enkrat navežemo na njihovo glavno obsedenost, ki jo ponazarja že samo ime skupine - torej, 'Procesija temnih src', se tokrat udeležimo najbolj neobičajnih ljubezenskih izlivov. 'Bolečih', seveda.

In to so pred časom dokazali že s prvencem, kjer so v besednih igrah obsedenost potencirali do te mere, da so praktično vse komade naslovili z variacijami na besedo 'srce'. Ha, kaj pa lahko sploh pričakuješ, če pričneš projekt prav v času, ko te zapusti dolgoletna ljubezen in 'zapite' noči najraje preživljaš s prijateljem na podstrešju, kjer snujeta nove pesmi. Zelo nepretenciozno, da ne bo pomote. Zgolj ob spremljavi introvertiranega glasu, preprostih verzov, kitarskega 'kakor-folk-rock' minimalizma in cirkuško zasanjanega ambienta, ki sloni na tempu klavirskega udara.

A prvenec je bil zgolj izraz samosvojega projekta, ki je še v 'povojih' iskal lastno differentio specifico. Obema glavnima protagonistoma - pevcu in kitaristu Pallu Jenkinsu in pianistu Tobiasu Nathanielu - je namreč v začetku predstavljal zgolj bežen 'izlet' v svet drugačnosti, distanciran od matičnega sandieškega kulta Three Mile Pilot. A časi, ko so povsem v anonimi kot predskupina ogrevali zahtevno publiko širom po svetu, so že davno mimo. Danes so The Black Heart Procession že povsem samostojno funkcionalen bend, ki s spontanim ustvarjalnim zagonom, ki nasprotuje ideologiji strukturne kompleksnosti in dolgoletnega 'piljenja' materiala, kar je tako očitno zaznamovalo Three Mile Pilot, že žanje bogato letino. Povsem zasluženo.

In če nam je soditi po zadnjih dveh ploščah, preprosto naslovljenih Two in Three, je recept introvertiranega podajanja barvitih podob, ki izhajajo iz ljubezni do eksperimentiranja in večnamenske rabe prvinskih zvočnih vzorcev, že močno napredoval. Zvočna osnova in ideja sicer ostajata isti, a ustvarjalno 'mešanje' podrobnosti v bujno zvočno tkivo, ki ustvarja zasanjan in hkrati na trenutke eksploziven ambient, nenehno prehaja na višjo raven. K temu najbrž precej prispeva tudi dodaten inštrumentarij, ki ga postopoma uvajajo v svojo godbo - vrsta analognih klaviatur, tolkal, različnih zvočnih semplov in efektov, pihal, godal in nenazadnje tudi 'odtujevalnega' učinka zvoka pojoče žage. Atmosfera je nadvse subtilna, čuteča, krhka in vsakokrat pred bližajočim se 'razpadom'. Priporočljiva torej zgolj za romantike in tiste, ki znajo glasbi zares prisluhniti.

Danijel Mežan