Letnik: 2000 | Številka: 11 | Avtor/ica: Katarina Višnar

BENTLEY RHYTHM ACE

For Your Ears Only

Parlophone, 2000

Večina današnje popularne glasbe se nenehno vrti v krogu recikliranja starih obrazcev; sempler je po vsej verjetnosti tisti instrument, ki bi ga še najlaže predstavili kot simbol sodobnih kanonov glasbenega ustvarjanja. Duh postmoderne je še zmerom tu; v sodobni popularni glasbi še toliko bolj očitno kot v drugih zvrsteh ustvarjalnega izražanja. Morda res ni več tako vitalen in svež, kot je bil ob rojstvu, toda nič ne kaže, da bi karkoli utegnilo ogroziti njegovo vladavino. In tako ni videti konca postmodernističnim citatom v glasbi. Včasih se ob naključnem poslušanju glasbenih novosti počutim še najbližje zdolgočasenosti dekadentnih Rimljanov. Že videno, že slišano. Original je v tovrstnih igrah izgubil smisel svoje celostnosti. Vsepovsod raztresene kamne nekoč ponosno stoječega glasbenega gradu pa neutrudno zbirajo in po svoje sestavljajo sodobni čarovniki proizvajanja zvočnih rokodelstev. Vsekakor bi bilo narobe, če bi tarnala nad tem kot nad kakšnim grehom postmoderne, saj je naš čas prinesel marsikaj zanimivega v glasbi, v to kategorijo pa spadajo tudi Bentley Rhythm Ace.

Bentleyjevski dvojec se je pojavil na sceni v času vzpona in zlatih časov big beata. Slogovno ju lahko povežemo z Normanom Cookom, znanim kot Fatboy Slimom. Richard Marsh, polovica tega dua, je pred tem doživel trenutke slave s Pop Will Eat Itself; v tej skupini se je dobro izučil, kakšen je pomen in moč pravega sempla na pravem mestu. Po skupini poimenovan prvenec Bentley Rhythm Ace iz leta 1997 je požel zelo odobravajoče kritike, hkrati pa je bil duo ugodno sprejet tudi pri poslušalcih. Na festivalskih in drugih plesiščih sta bentleyjevca vestno pomagala gasiti energetske požare trdih in hitrih ritmov lačne mladeži. Iz njune drveče zvočne lokomotive sta vela sveža duhovitost in neko odštekano zabavljaštvo. Posnetki otroškega smeha, dialogov s televizijskih ekranov ter suhih govoranc v BBC-jevski angleščini so se prelivali z bentleyjevskim hukanjem basa in bobnov, z zvočnim zidom, polnim odmeva, ter s tu in tam zelo nalezljivimi riffi. Bentley Rhythm Ace so na vsak način hoteli svojo zvočno podobo zapolniti s humorjem in duhovitostjo. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da kakšne strašne filozofije za tem, kar počno, ni. Oziroma: Bentley Rhythm Ace venomer pazijo, da ne bi zašli iz varnih logov komercialne sprejemljivosti. Njihovi rojaki, Position Normal, so, recimo, z uporabo podobnega glasbenega gradbenega orodja in gradiv sezidali dosti bolj hermetičen – in zato toliko manj znan, četudi zanimiv - končni izdelek. 'Gentley Bentley', krilatica, ki so si jo prilepili že na prvem albumu, najverjetneje ne pomeni dosti več kot prispodobo nežnega, a hitrega drsenja kakšnega lepega Bentleyjevega modela po avtocesti; to je obenem lep in natančen opis drvenja bentleyjevske glasbe.

For Your Ears Only je izšel tri leta po prvencu. Ni bilo težko pričakovati, da bo prišlo do premika v glasbenem izrazu skupine. Že na prvi pogled opazimo, da so svojo nalogo pri tem opravili tudi oblikovalci. Namesto drobnih fotografij nasmejanih in grdkastih bentleyjevskih fantov s prvega albuma najdemo tukaj vesele in razigrane dečve s pričeskami in oblekami iz zlatih šestdesetih. Potem so tu fliperji ter nekaj ikon iz – že spet! – šestdesetih, kot sta Fender Stratocaster in sintetizator. Ja, ta njihov bigbeat je zagrabil šestdeseta in sedemdeseta leta in v kristalno čisti postmodernistični maniri posemplal Nancy Sinatro v komadu Madam Your Carriage Awaits/Sugartown, italijansko lahkotno godbo iz zgodnjih sedemdesetih in Kima Fowleyja v Theme from 'Gutbuster' ter Harryja Belafonteja v Busyness Mans Lunch. Ni kaj, fanta sta vmesni čas med snemanjem in nastopi očitno porabila za pridno brskanje po ploščarnah z robo iz druge roke.

Kakorkoli že, če bi njunemu prvemu izdelku lahko pripisali bistveno več svežine v dobi polnokrvnega bigbeata, pa je For Your Ears Only tri leta za tem pravšnji korak naprej. Motor njunega bentleyja je seveda vzdrževan in podmazan in njegovo delovanje brezhibno. Mainstreamovski sempli namreč dodajo pravo na tistih drobcenih mestih, ki smo jih pred tremi leti spoznali kot slabše trenutke sicer zanimivega izdelka. For Your Ears Only tako na vsej poti ne zaškriplje, temveč nas gladko pripelje do izteka. Tega predstavlja nekoliko prirejena verzija komada, objavljenega že na prvem albumu, Bentley's Gonna Sort You Out.

Vse lepo in prav, toda ob vsem tem prijetno razgibanem poslušanju se nikakor ne znebim pomisleka, da pri vsej stvari manjka en sam drobec kakršnegakoli globljega sporočila in namena. Tako pa se bentleyjevska zabava žal neha v tistem trenutku, ko na parkirišču ugasnemo motor tega sicer krasnega stroja.

Katarina Višnar