Letnik: 2000 | Številka: 11 | Avtor/ica: Rok Jurič

LESTER BOWIE BRASS FANTASY

The Odyssey of Funk & Popular Music

Atlantic Birdology, 1999

8. novembra je minilo eno leto, kar je s tega sveta pobralo enega največjih zdravnikov med trobentači in največjega trobentača med zdravniki, famoznega 'medicine mana' Lesterja Bowieja, ki je ne le s pojavnostjo belega zdravniškega gvanta na odru, temveč tudi z rezko trobento prenekaterikrat ozdravil bolna ušesa in še bolj bolnega duha polpreteklih in sodobnih jazzovskih godb.

The Odyssey of Funk and Popular Music je eden zadnjih posnetkov Lesterja Bowieja z Brass Fantasy, posnet približno leto pred smrtjo. Brass Fantasy je plehnati orkester. Ob tem se človeku misli nehote opletejo v plehovje jazzovsko antičnega New Orleansa in njegovih novih sledilcev, Dirty Dozen Brass Banda, a Brass Fantasy je bila zmeraj zelo drugačna od omenjenih skupin. Čeprav vsaka pihalna jazzovska godba po definiciji skoraj mora izhajati iz neworleanške tradicije, se je Brass Fantasy temu zmeraj uspešno upirala. Spomnimo se cedejk, ki jih je Lester izdajal še pri ECM: Avantpop in I Only Have Eyes For You, nadvse lepa primerka estetiziranega jazza, ki pa imata ob jokajoči osnovi tudi samoironijo in humor. A Bowie v trobenti nikoli ni bil tipično ECM. S hipnim pihanjem kratke sape in falzetnimi podtoni je po definiciji podoben Milesu, v praksi pa je njegova trobenta popolnoma drugačna. Res odmerja svojo tone po zdravniško natančno, kot da gre za nevarne substance, a so zmeraj tam, kjer v arhitekturi in statiki godbe morajo biti – brez njegovih kratkih piskov bi se skladba sesula, pa naj jo drugi člani zasedbe še tako podpirajo. V tem je slutiti njegov prijeten in dodelan aranžerski stil, ki je slišen tudi na tej plošči.

Ta cedejka reminiscira nekdanja snovanja ECM - kot v skladbi Two Become One, ko pozibava boke v funky ritmih in je malo cenena v operetnih arijah Puccinijeve opere Turandot, vseskozi pa žge zanimanje in je poslušljiva. Ne le kot eklektična podlaga pri delu, temveč te je zmožna popolnoma zasesti in prisiliti, da opustiš delo, se nasloniš v stolu nazaj in v sebi zarobantiš, da je tudi tega jazzovskega maga že pocitralo tja med zvezde.

Rok Jurič