KARI BREMNES

Norwegian Mood

Kierkelig Kulturksted/Intek, 2000

Za tiste, ki pomislijo, koliko je dobrih glasbenikov, za katere nikoli ne slišimo, ker pač ne snemajo za eno velikih založb ali ne pojejo v angleščini, je tale plošča kot naročena. Posnela jo je ena najbolj znanih, uspešnih in cenjenih norveških pevk s skoraj dvajsetletno kariero, ki je bila vse doslej omejena na domačo deželo, kajti pela je v norveščini, zato predvsem njenih izvrstnih besedil drugje niso mogli razumeti. Toda kljub temu je s kristalno čistim glasom, izvrstno interpretacijo in domiselno glasbeno spremljavo očarala ne le Norvežane, ampak tudi lepo število tujcev. Njeno zbirko najboljšega so leta 1995 na primer prodali v nakladi 350.000 izvodov, od tega celih 40.000 v tujini, to je bilo dobro znamenje, da bi kazalo poskusiti z besedili v angleščini poseči na mednarodni trg.

Kari Bremnes je začela glasbeno kariero leta 1980 in z bratom Olom, ki je še danes njen tesen glasbeni sodelavec, posnela štiri albume, nato pa začela samostojno kariero, v kateri je izdala sedem plošč. Vseskozi je dajala velik poudarek besedilom in na začetku sodelovala z danskim pesnikom Tovejem Ditlevsenom, kasneje pa je začela vse več besedil pisati sama.

Tako je tudi na plošči Norwegian Mood, pri kateri sta ji s prevodi pomagala dva izvrstna ameriška kantavtorja, Tom Russell in Eric Anderson, in priznati je treba, da je rezultat več kot prijeten. Kot že rečeno, ima Kari izjemno lep glas, ki nekoliko spominja na zgodnjo Joni Mitchell ali celo na Sandy Denny, čeprav ti imeni uporabljam samo za primerjavo. Skupaj z zrelo interpretacijo, simpatičnimi narativnimi besedili, ki se vseskozi izogibajo običajnim klišejem, in z zelo posrečenimi aranžmaji, ki ne motijo njene izvedbe, to pomeni glasbo, kot jo danes srečamo le redko. Doživetja in čustva, ki nam jih predstavlja, so namreč podana tako živo in nepotvorjeno, da si jih že ob prvem poslušanju kar prilastimo.

V njenem izrazu je sicer mogoče zaznati vplive ameriških kantavtorjev z začetka sedemdesetih (J. Mitchell, Crosby, Stills, Nash and Young), vendar je vanj vnesla tudi del izročila evropskega songa in šansona ter temu dodala jazzovske primesi, prav gotovo pa tudi kanček severnjaške melanholije; vse skupaj da izrazito svež pristop, kot ga pravzaprav sploh nismo več vajeni. S ploščo Norwegian Mood Kari Bremnes zlahka dosega (ali celo presega) plošče najboljših angleških in ameriških sopotnic, kot so Marianne Faithfull, Holly Cole in Patricia Barber. Najlepše pa je, da plošča resda očara že ob prvem poslušanju, vendar se mi zdi, da postaja za vsakim poslušanjem samo še boljša.

Jure Potokar