Letnik: 2000 | Številka: 11 | Avtor/ica: Janez Golič

TERRY EDWARDS

Ontogeny

Samozaložba, 2000

GALLON DRUNK

Black Milk

FM Records, 2000

Že na Otoku je malo takih, ki bi zbrali vse redne plošče, na katerih se pojavlja Terry Edwards. To ga ne ovira, da ne bi na enem mestu še v drugo zbral še neobjavljenih posnetkov razno raznih sodelovanj (podnaslov kompilacije je namreč No Fish Is Too Wierd For Her Aquarium Volume 2 in je nadaljevanje pred leti izdanega prvega dela). S tem je ubil dve muhi na en mah; zadovoljil je zbiralsko peščico, po drugi strani pa je kompilacija Ontogeny povsem primeren presek njegovega ustvarjanja zadnjih dvajsetih letih.

Njegov opus je nemogoče postaviti na skupni imenovalec, na to namiguje že slika na ovitku z napisom Individual, ki si ga je Terry resnično vžgal v vrat. Zgodnja sodelovanja so nastala še v duhu časa, z The Higsons preigrava staroveški novi val z odmerkom skaja, z Butterfield 8 je v živo odigral priredbo angleških melanholikov Lush, zato pa šele z novejšimi posnetki zleze v širino. Kar uvodoma postreže z ‘elektronsko’ verzijo komada Boost matičnih Scapegoats, ki v primerjavi z izvirnikom izgublja pregovorno hudomušnost ‘grešnih kozlov’. Bolje se znajde s trobento. V komadu Didjeridoo + Trumpet blesti v improvizatorskem duu z multiinstrumentalistom Davidom J. Coulterjem, z Ianom Whitom sta pripravila dramaturško napeto predlogo za zadirčno pripoved Lydije Lunch, še prej sta z Jamesom Johnstonom iz Gallon Drunk poskrbela za podlago detektivske zgodbe Robina Cooka, ki na albumu I Was Dora Suarez ni našla mesta. Zbirko zaokrožata dva posnetka iz repertoarja Gallon Drunk, prvi je neobjavljen demo Edge Of Heaven iz Traitor’s Gate sessiona; drugo pesem je Terry objavil kar pod svojim imenom, ko ni našla mesta na novem albumu Black Milk. (www.terryedwards.co.uk)

Gallon Drunk res nimajo sreče. Po vrstah prigod z nekdanjimi založbami je kot žarek upanja prišla ponudba iz Grčije. Prispevali naj bi glasbo za film Black Milk in za povrh bi jim pripadajoča gramofonska založba to glasbo objavila na albumu. Vse se je izpolnilo, le s honorarji in distribucijo ni bilo nič. Tako se je treba za nakup pošteno potruditi, za ljubitelje skupine pa je album nuja. Četudi je prvenstveno namenjen kot glasbeno ozadje filmu, so na njem večinoma nove, vokalne pesmi, ki so zlahka nadaljevanje albuma In The Long Still Night. Razvoj je očiten. Kitarski izpadi in saksofonski izbruhi so potisnjeni v ozadje, v ospredje stopajo klaviature in vse bolj sintetiziran groove. Še James je večinoma pomirjen, kar nežen, kot v baladi Now And Forever, zapeti v duetu, poželjivost izkazuje le še z značilnim ‘vsrkavanjem’ besed. ‘Stare’ Gallon Drunk razpoznamo še v drvečem funku Hurricane in skoraj nevrotični Can You Feel It?, drugo je prej samozadovoljni hipnotični trip, a oboje s podobnim učinkom polnočne vožnje po srcu mesta. V kolikšni meri je tranzicija iz garažnega trušča v plesno vročico nastala zaradi namembnosti, koliko pa je posledica ‘normalnega’ razvoja, bo pokazala naslednja plošča. Upajmo, da izide pri založbi, ki se bo malce bolj potrudila.

Janez Golič