Letnik: 2000 | Številka: 11 | Avtor/ica: Janez Golič

THE GUNGA DIN

Glitterati

Jet Set, 2000

VANITY SET

Vanity Set

Naked Spur Prod, 2000

Članstvo Jamesa Sclavunosa v obeh skupinah se skoraj mora poznati v nekaterih osnovnih slogovnih značilnostih, ki jih je prinesel iz The Bad Seeds. Na prvencu skupine The Gunga Din držijo osnovno linijo klaviature, seveda stare, še strogo analogne, in dajejo tej godbi toplino in dovoljšno dramaturško razsežnost, da tudi s klasično obliko zlahka izpove vse, kar si želi. Le da na mestu, kjer pričakujemo pritajenega Jima Morrisona, stopi v ospredje povsem ‘normalen’, nič kaj napet ženski glas. Ta je zadržan tudi v trenutkih, ko se pesem bliža očiščevalnemu vrhuncu, in tako cela skupina ostaja v samozadovoljnem tripu. Vse je podredila skupni igri: psihedelični vložki se stapljajo z osnovnim rockovskim ritmom, prav tako so bluesovski nastavki podrejeni naravi pesmi. Dotaknejo se lahko celo kabareta, takrat so skoraj razigrani, a njihov dom je pesem v naravnem teku s pridihom ‘značilnega’ New Yorka.

Če je James Sclavunos v The Gunga Din v stranski vlogi, je The Vanity Set skupina, ki igra pod njegovo taktirko. Tokrat si je res lahko dal duška, prav vsake pesmi se je lotil drugače, naj si bo zvočno, produkcijsko ali slogovno. V osnovni zasedbi sta z njim le še bobnar Thomas Wydler in trobentač ter basist Peter Shore, James je prevzel celo glavne vokale. Pri tem daje vtis, da mu je malo mar za pravila dobrega petja, a ker jih podlaga s podobno razrahljano godbo, učinkuje kot boemski ansambel, sestavljen iz glasbenikov, pritepenih z vseh vetrov. Večina se je pridružila ad hoc, brez predhodne vadbe in poslušanja demo posnetkov. Rezultat tovrstnih eksperimentov je nepredvidljiv, večinoma se glasbeniki ‘ujamemo’, drugje posamezni prispevek štrli ven kot tujek in zmoti celoten vtis. Zdi se, da je tovrstni postopek zaživel šele v drugi polovici albuma, pesmi so prepričljivejše in držijo enotnejši slog.

Sclavunos večinoma igra zgubo, ki potrebuje koga, s katerim (pravzaprav v večini primerov s katero) polni praznino vsakdana z lažnimi upi tipa Tomorrow’s Another Day in The World Keeps Turning ... Nezmožnost pristnega čustvovanja ju običajno potegne v pogubo, v Personal Hell ali pa se odločita za skupni Jump In The Grave. Tam, na robu, se Sclavunos vseeno prav dobro počuti, kam drugam si niti ne želi. The Vanity Set je zato nadvse potreben izdelek, ki vrača upe v avtorski izraz daleč proč od napihnjene oblike večine popularne glasbe danes.

Janez Golič