KEV HOPPER

Whispering Foils

Duophonic Super 45's, 2000

Kev Hopper je star znanec londonske alternativne glasbene scene. Dober del osemdesetih je preigraval basovsko kitaro ter oskrboval semple v čudaški rockovski zasedbi Stump, najbolj znani po hitu Buffalo iz leta 1986. Kmalu po razpadu skupine je leta 1990 izdal prvi solo album Stolen Jewels, ki so ga kritiki hvalili. Whispering Foils je njegov tretji samostojni izdelek. Poleg Hopperja se na albumu pojavi nekaj glasbenikov, ki jih poznamo iz drugih glasbenih pustolovščin; tudi tukaj so pustili opazno sled. Na cimbalah gostuje Charles Hayward, nekoč član 'eksperimentalnih industrijalcev' This Heat ter Camberwell Now. Haywarda poznamo tudi po sodelovanju z mnogimi glasbeniki, recimo s Fredom Frithom, Coil, z The Raincoats in celo z Everything But The Girl. Kot sotvorca, kitarista in pevca najdemo šefa The High Llamas, Seana O'Hagana. Morda boste pomislili na Stereolab. Seveda to ni naključje, saj se pojavi še en zunanji sodelavec Stereolab, Dominic Murcott, na marimbi, vibrafonu in glockenspielu. Sicer pa je tudi Kev Hopper zagodel za Stereolabov lanski izdelek, Cobra and Phases Groop Play Voltage In The Milky Night. Zaigral je na žago, tega vagabundskega princa glasbil, po besedah Kena Hollingsa, kritika revije The Wire.

Če se ob vseh naštetih povezavah v veliki glasbeniški družini zdi, da je tudi glasbeni svet postal precej majhen – saj je res včasih videti, kot da je že vsak sodeloval z vsemi –, pa so končni izdelki, ki se ponujajo, za zdaj le toliko daleč eden od drugega, da so nova glasbena odkritja vsaj zanimiva, če že ne pionirsko vznemirljiva. Tako se je tudi Hopper samosvoje dotaknil glasbe, ki jo poznamo kot 'easy listening'.

Nekdanji Stumpov pridevnik, 'čudaški', bi pa vendar še zdaj zlahka postavili ob Hopperjevo glasbo. Njegova lastna definicija zvoka, ki ga ustvarja, je – repetitiven prepariran bas, ščepec abstraktnih semplov in enostavna melodija, zaigrana na žago. Manj tehničen opis Hopperjeve glasbe bi lahko bil, da je kar preveč sladka, da bi jo zagrenili temačni sempli, in preveč anti pop, da bi lahko postala prijetna osvežilna pijača v senci kakšne tropske plaže. Kev Hopper je ustvaril neke vrste razpoloženjsko glasbo, ki bi jo še najlaže opisala kot 'jutro po velikih bakanalijah v paradižu'. Ali pa kot 'easy listening' z mačkom in le bežnimi spomini na veseljačenje minule noči.

Naj bi bil namen glasbe za ozadje, da nas pretenta z ustvarjanjem občutka, da smo v sanjah. Prijetnih, vsekakor. Toda, kako prijetni so lahko drobci nenavadnih zvokov, ki tukaj vejejo iz vseh špranj? Nenavadna sta že uvodni in sklepni zvok na albumu. Prvi je petnajst sekund dolg sempel grulečih golobov, ki se nato ponovi v igrivem valčku Mr Chuff Chuff. Sklepni pa je devetminutni posnetek udarjanja ladijskih vrvi ob jambor. Morda nekoliko nenavaden izbor, toda oba zvoka, kot sam pravi, Kevu Hopperju ogrejeta srce. Res, ob tej plošči – četudi morda ne ravno ob zvoku golobčkov – se boste tudi sami lahko ogreli, toda hkrati se boste nenehno spraševali, zakaj in kako je to možno.

Morda je odgovor ravno v tem, da se je Hopper tokrat frontalno spopadel z melodijo. Igranje na žago mu ni puščalo drugačnega manevrskega prostora. Če je njegova glasba sicer polna najrazličnejših zvokov – konkretnih, posemplanih, kakršnih koli -, ki primarno ne sodijo v note zapisljive glasbe, jih je moral do neke mere podrediti tehničnim možnostim, ki jih nudi igranje na žago. Seveda pa je k tako ustvarjenemu milozvočju prav lepo sedel zvok cimbal, marimbe, vibrafona, harmonike ter – v komadu Lamalou les Bains – prijeten O'Haganov glas.

Whispering Foils je izrazito avtorsko in nekonvencionalno iskanje prijetnega in domačnega. Zato golobčki, školjkice, veleurbana londonska arhitektura in – si mislite! – glavica česna v kolažu na ovitku albuma še bolj poudarijo dejstvo, da sta domačnost in prijetno stvar nekega intimnega ter zelo osebnega izbora. Koliko lahko takšna vizija, pretočena v glasbeno podobo, sede tudi na police vašega doma, pa morate presoditi sami.

Katarina Višnar