Letnik: 2000 | Številka: 11 | Avtor/ica: Rok Jurič
MAURO NEGRI, ZLATKO KAUČIČ
Squarci
Splasc(H), 2000
Hvala Bogu, da so časi Zlatku Kaučiču zdaj bolj naklonjeni in da je bil dovolj vztrajen, da jih je dočakal. Sqarchi je v zadnjih dveh letih po Emotional Playgrounds, Glasbi za Romana in Quarteto Horizontale že četrta plošča, s katero ta bobnajoči Bric polni pri nas še zmeraj dokaj prazno nišo improvizirane godbe. Vendar zgledna pojavnost glasbenika v diskografskem prostoru prinaša tudi pasti: poslušalci se ga po malem navadijo in počasi se le še redki obregnejo obenj. Pa s tem nikakor ne mislim, da se bo to Kaučiču pri takšnem tempu izdajanja plošč zgodilo ali da bi se mu, Bog ne daj, moralo zgoditi – njegovih plošč, tudi takšnih, kot je Squarchi, bi bilo ob nezmanjšani produkciji še zmeraj premalo, saj so še kako potrebne za razširitev glasbenega duha tega naroda (seveda je vprašanje, če njegove plošče res dosežejo tiste z omejenimi obzorji). Želim reči le, da postaja njegov glasbeni izraz kljub hipnosti improvizacije že stalnica, ki smo je vajeni, in le redko nas lahko s tolkalskimi domislicami, nikoli nekvalitetnimi, šokira. Kot da smo se navadili na visoko kakovost njegovih godb, ki se jih bomo ponovno začeli zavedati, ko jih ne bo več, sedaj pa se nam zdijo nekaj povsem samoumevnega. Ne želim biti patetičen, a to je žal slovenska kulturna patologija, ki se vleče verjetno od Valjhuna, sina Kajtimara dalje.
In ko se tako navadimo na improviziranega glasbenika, usmerimo pozornost pač v zasedbe, s katerimi se pojavlja med nami. V improviziranih godbah so te silno pomembne, saj je taka glasba nadvse odvisna od odnosov glasbenikov v zasedbi. Pri komornih postavah, še posebej duetih, je ujemanje še toliko bolj ključno. Z Maurom Negrijem, italijanskim klarinetistom in altovskim saksofonistom, je Kaučič posnel že improvizirano Glasbo za Romana, a zdi se, da je Squarchi, posneta na festivalu duetov v stari Gorici letošnjega januarja, bolj zrel izraz sodelovanja. Zelo uigran par sta, a nikakor ne v šolskem, naštudiranem smislu, sta pa le preveč zavezana oba ideji v trenutku porajajoče se godbe. Kljub improvizaciji cedejka ni pregovorno težka, saj se energični pihalski pasusi, podkrepljeni s frenetičnim (ne)ritmanjem prijetno uravnotežijo z dokaj nežnimi, spevnimi temami; zaradi repetitivnosti teh ter občasnih izletov v mainstreamovsko swinganje je celotna cedejka zelo prijetno presenečenje. Predvsem po dojemljivosti in obči sprejemljivosti te glasbe tudi za tiste, ki jo ob najavi free koncerta raje podurhajo skozi vrata k točilni mizi. Če je to po malem napovedovala že Emotional Playgrounds, po svoje tudi cedejka s Quarteto Horizontale, od Koščkov, kar Sqarci tudi so, tega pač nismo pričakovali – zato sem toliko bolj presenečen, in tudi vesel.
Prav s to cedejko Kaučič ponuja roko dvomljivcem na poti v improvizirane godbe, roko, ki je pri Round Tripu ali Glasbi za Romana nismo čutili v takšni neposrednosti. Zatorej – začnite s Squarci, nato Emotional Playgrounds in Quartetto Horizontale, nato pa Round Trip in Glasba za Romana, pa bo Zlatko Kaučič s hipnim bobnanjem imel tudi v vaših ušesih mesto, ki ga vse bolj dobiva tudi v podalpski jazzovski srenji. Saj je že zadnji čas, porečem.
Rok Jurič