PHOTEK

Solaris

Science/Dallas, 2000

Vedno se pojavi kdo, ki nas opominja, da je boben in bas mrtev. Naša preljuba zvrst iz sredine devetdesetih je izgubila energijo, vsi največji protagonisti pa se dokazujejo izven originalne scene. Nekaterim uspeva, drugim spet ne. Na površje prihajajo potlačeni nostalgični tehno in house zvoki, pa raverski hardcore in še bi lahko naštevali. Boben in bas pač ni tisto, kar je bil. Celo tisti ljudje, ki so še vzbujali upanje v tisti pravi, angleški drum'n'bass, so se neprijetno izjalovili. Dokaze najdemo v mnogih albumih, ki so jih v zadnjih nekaj letih ustvarili pretekli veljaki novodobnega zvoka. Rupert Parkes, znan kot Photek, je do drugega izdelka veljal za svetlo izjemo, ki se noče in noče premakniti stran od svojih prepričanj. Njegovi zvočni nazori so bila mogočna trdnjava med tistimi, ki so jim opeke odpadle že davno. Ne bomo naštevali imen, saj smo to preveč pogosto počeli v preteklosti. Photekovi lomljeni ritmi so bili natančno rezani, imaginerija se je spogledovala s samurajskimi manevri, produkcija pa je bila strahovito asketska. Glasba je bila tako črno-bela, kot so njegove minimalistične naslovnice. Lepota je v geometrijski natančnosti, saj pri Photeku tako ne more priti do zmote. Vsaj do albuma Form and Function je to veljalo kot pribito. Vmes zeva velika praznina dveh let, pajdašenje s Peshayem in konec koncev presenetljiv rezultat, album Solaris. Photekov novi izdelek, tretji album po vrsti, nam ponuja popolnoma novo podobo. Predrugačenje je popolno, Photek pa skoraj nerazpoznaven. Staremu tempu mogoče sledita le dva komada, pa še tukaj ni več čutiti tiste stare odrezavosti, natančnosti in pikolovstva. Photekova produkcija si je privoščila dolg in sproščujoč dopust na enem od karibskih otokov. Bobni so neverjetno tekoči, atmosfere grozijo le še na trenutke, drum'n'bassa pa skoraj ne slišimo več. Zamenjali so ga počasnejši ritmi, ambientalni odseki in bolj eksotične zvrsti. Celo naslovnica je mutirala v okolju prijazno modro barvo. Solaris je odet v morje lahkotnosti, v notranjosti pa nas (ne)prijetno šokirajo trije house komadi. Pravilno ste prebrali, Photek je naredil tri povsem spodobne house komade, v katerih gosti britanskega vokalista Roberta Owena. Mogoče bi se lahko celo potegoval za mesto na lestvici popularnih. Solaris je torej Photek s temeljito lepotno operacijo. Rezultati posega bodo nekaterim všeč, puristi pa se bodo kot vedno zgražali. Ali počasi postajamo boben in bas nostalgiki?

Jure Matičič