PLACEBO

Black Market Music

Hut Records/Dallas, 2000

Placebo so tipičen primer rock'n'roll benda, ki postane žrtev domačih medijev. A več kot jasno je, da prenapihnjenih zgodb o napihnjenih mladcih ne pišejo glasbeni dosežki, pač pa zlobno pero novinarjev. Ti medtem, ko poskušajo mlade glasbene talente čim bolj umazano opomniti na to, da so zgolj ljudje, pozabljajo, da so ljudje tudi sami. In da vsaka zamera in zavist pač ne sme biti glavno gonilo njihovih egotriparskih člankov. Zdajle po nepotrebnem moraliziram, pa vendarle si ne morem kaj, da med tele vrstice ne bi navrgla nekaj o povsem neprimernih in neokusnih pisunskih vojnah, ki se jih gredo britanski glasbeni tisk in njihovo do kosti oglodano in medijsko prežvečeno stegno po imenu Brian Molko. Tudi slednji je namreč spoznal, da mu pretirano širokoustenje in opravljanje prej škodi kot koristi, čeprav vsi vemo, da je tudi negativna reklama boljša od nobene. Za zdaj jo Placebo še imajo, trenutno zahvaljujoč težko pričakovanemu novemu albumu. Težko pričakovanemu seveda zato, ker je polovica glasbenega sveta čakala na njihov izdelek samo zato, da ga bo zavrgla kot brezvezno in izpeto skrpucalo, ki naj bi bilo v primerjavi s prejšnjima dvema albumoma Placebu prej v sramoto kot v dostojno in povsem zasluženo spoštovanje. Če boste vrgli pogled ali dva na vrstice, ki jih britanske revije brezvestno tiskajo ob izidu Black Market Music, boste ugotovili, da so dlako v jajcu tudi našli. In ji zadali nove dlakocepske razsežnosti ...

Medtem pa Placebo, ki so se spotoma iz alternativnih cunj spravili v moderno sivo eleganco, vztrajajo, da so posneli najboljši album doslej. Da je zrel, ker so dozoreli tudi oni. Da iz njega veje izkušenost, ker so izkušeni tudi oni. Da pa ni izgubil tiste tipične spontanosti in vznemirljivosti, ker se tako kot doslej začnejo hitro dolgočasiti. Po hedonističnem Placebo in zmernem Without You I'm Nothing je Molko pustil nekoliko ob strani avtobiografske izpeljanke in se posvetil melanholičnemu portretiranju nenavadnih likov, ki v nobenem primeru niso daleč od Molkovih značilnosti. Odvisnost, pa naj gre za tisto od drog ali pa od ljudi, je še vedno glavna tema Molkovih mojstrovin. Blue American in Narcoleptic sta le dva primera nadvse všečne liričnosti, katere vrhunec je voyeurska Peeping Tom, ki je nekakšno nadaljevanje Burger Queen, Molkove klasike z Without You I'm Nothing. Baladni repertoar s Passive Aggressive na čelu je vsekakor najlepše, kar ponuja Black Market Music; obenem dokazuje, da je Molkova rahločutnost še vedno prožna in dejavna. Poleg že preverjene placebovske ritmične uverture Taste in Men je za album značilna povsem nova, a pravzaprav ne presenetljiva politična in družbena angažiranost. Z rapom (na pomoč jim je priskočil ameriški raper Justin Warfield) začinjena Spite and Malice je nastala ob lanskih londonskih nemirih za praznik dela (Revolution, dope, guns, fucking in the streets), Haemoglobin pa naj bi bilo Molkovo nadaljevanje politične Strange Fruit, v kateri se je Billie Holiday spomnila na nenavadno sadje, to je sužnje na ameriškem jugu, ki so obešeni viseli po drevesih. »Now my feet don't touch the ground,« poje Molko, ki mu očitno nikoli ne zmanjka srhljivih in posrečenih besednih zvez in njihovih subtilnih in nadvse inteligentnih pomenov. Takšen ustvarjalni potencial vsekakor govori o zdaj že nekajkrat dokazani umetniški žilici, ki hvala bogu ne naseda provokacijam.

Marta Pirnar