Letnik: 2000 | Številka: 11 | Avtor/ica: Rok Jurič

JOHN TCHICAI

Infinitesimal Flash

Buzz Records, 1999

John Tchicai po zmotnem prepričanju ni še eden od ameriških avantgardistov, ki je pot začel na vzhodni obali in jo v petdesetih in šestdesetih letih nadaljeval v skandinavskem kulturnem eksilu. Ne, je namreč pristen kopenhagenski novorojenec, potomec Danke in kongovskega priseljenca. V začetku šestdesetih let je odšel na vzhodno ameriško obalo in se najprej pridružil precej znani zasedbi Archieja Sheppa in Billa Dixona New York Contemporary Five, nato pa še naprednejšemu, ostrejšemu in pomembnejšemu, a medijsko manj znanemu New York Art Quartetu z Milfordom Gravesom, Ruswellom Ruddom in Reggijem Workmanom. V tisti čas sodi tudi sodelovanje pri (po nekaterih mnenjih) prvi tonalno free plošči, Coltranovi Ascension iz leta 1965. Po ameriški izkušnji, h kateri se je zmeraj vračal, nadaljuje v Evropi, kjer vedri in podžiga avantgardistično jazzovsko sceno zadnjega četrt stoletja in tako sodeluje s skoraj vsemi skandinavskimi in srednjeevropskimi improvizatorji. A če je Tchicai takrat večinoma pihal v alt, je v osemdesetih letih poudaril tenorski in sopranski saksofon, to je slišno tudi na Infinitesimal Flash.

Infinitesimal Flash je namreč novejša Tchicaijeva cedejka, nastala v sodelovanju z glasbeniki zahodne obale. In za zahodno obalo je znano, da ima močno azijsko glasbeno diasporo, katere pomembnejši akter, saksofonist in flavtist Francis Wong, je tudi član te zasedbe. Prav z Wongovim tenorjem in flavto dobimo za cedejko značilen azijski melodični pridih, a še zmeraj ne smemo pozabiti Tchicaijevih improvizatorskih izkušenj, zato cedejka nikakor ni samo poslušljiv, dopadljiv in dokaj nezahteven azijski jazz. V tenorju in manj sopranu je Tchicai oster, kot so bili ostri časi, ko je sooblikoval trdno jedro improviziranega jazza. Ta ostrina je še posebej zanimiva, ko sovpada z Wongovim tenorjem, to pripelje do energičnega dubliranja, ki naredi ploščo v nekaterih skladbah zelo vročo. Vendar so vmes skladbe, predvsem Wongove, ki so zaradi azijske melodike zelo nežne in bolj malo primerljive z energičnimi tenorskimi prepiri Tchicaija in Wonga v pretežno Tchicaijevih skladbah. Plošča kot taka pač ni homogena in je precej dihotomna, saj basist Adam Lane in bobnar Mat Marucci skoraj ne posežeta v ospredje glasbenega ustvarjanja in se držita le bolj spremljevalne vloge, kar je ob Tchicaijevi izkušnji godbene emancipacije nenavadno.

Rok Jurič