GIANLUIGI TROVESI, GIANNI COSCIA

In cerca di sibo

ECM /Statera, 2000

Trovesijeva glasbena snovanja, ki jih dovolj pogosto udejanja na koncertih in tudi na ploščah, ga že nekaj časa uvrščajo v sam vrh svetovne klarinetistične produkcije. Ko bi temu skoraj šestdesetletnemu pihalcu iz Nembra v severni Italiji prisodili samo primat v evropskih jazzovskih in parajazzovskih godbah, bi mu naredili kaj slabo uslugo, saj z godbami daleč presega glasbene meje stare celine. Trovesi je torej klarinetistična svetovna zvezda par exellence. Kopici zasedb, v katerih ga je bili moč slišati in videti, se zadnjih pet let pridružuje tudi duet z rojakom, harmonikarjem Giannijem Coscio.

In cerca di cibo je druga cedejka tega dueta, ki ga je pred petimi leti diskofilsko ustoličil plošček Radici, izdan pri manj znani italijanski založbi Egea. Izdana pri ECM, prva sploh, ki jo je Trovesi posnel za to enklavo estetiziranega jazza, me je navdajala s strahom, saj vse predobro vemo, kako uho in okus Manfreda Eicherja, lastnika založbe, polikata zvok in pogosto povsem spremenita občutja glasbi. A Trovesi je le preveliko ime, da bi bila In Cerca di cibo značilno polikana plošča ECM. Res je cedejka na trenutke zelo lirična in sredozemsko zasanjana, da ne napišem celo zaljubljena, vendar je tudi humorna, kot znajo biti humorni narodi, ki jih žge sredozemsko sonce – slednje pa ni značilnost založbe ECM. Vseskozi se nam ponuja izjemno mojstrstvo obeh glasbenikov, odlična tehnična podkovanost, ki pa nikakor ne sili v ospredje – je le pot, prek katere jima uspe pričarati v naša ušesa vtis sončnega apeninskega polotoka, njihovih kancon, celo 'šlagerjev iz San Rema', vse ozaljšano z majhnimi jazzovskimi vložki (predvsem seveda Trovesijevimi), ki pa nimajo velikega pomena. Seveda je najpomembnejša sestavina take glasbe tudi spiritus agens celotnega jazza – hipnost zamisli in neposrednost občutij, namreč. A samo zato to glasbo imenovati primarno jazzovska, pa čeprav jo tudi izvajata jazzerja, je napak.

In cerca di cibo je vodnik po ljudski in ponarodeli italijanski glasbi, prirejen za poslušanje v okoljih, oddaljenih od Italije, kjer imamo stik s soncem te dežele le prek olivnega olja in pelatov v omaki na testeninah. Ta duet je enako neposreden glasnik sonca in sploh italijanskega esprita kot omenjena izvozna artikla, a stavit grem, da ne bo nikoli dosegel takega slovesa kot olive in paradižnik. In prav je tako – si predstavljate Trovesija in Coscio v vsakem svetovnem Interšparu na polici skupaj z madagaskarskim sladkorjem in arabskim kuskusom? Bljak. Pa je že bolje, da pozna Trovesija in Coscio le tu in tam kdo.

Rok Jurič