WEASEL WALTER/JIM O'ROURKE/FRED LOMBERG-HOLM

Tribute To Masayuki Takayanagi

Grob, 2000

JOSEPH SUCHY

Smile

Grob, 2000

Nemška založba GROB, delujoča v Meki nemške elektronske kreative, v Kölnu, je še en antipod globalnemu godbenemu komercializmu, prevladujočim trendom in institucionalnosti glasbe. Po zgledu starejše, legendarne berlinske založbe FMP se založniška hiša GROB podaja v svobodne godbene avanturizme in raziskovanja, ki skušajo zajeti določen »zeitgeist«. Zato se posvečajo izdajanju »marginalnih« godb in ustvarjalcev iz polja svobodnega improviziranja, live electronic music, avant rocka, noisa in neakademskih avantgard z obrobja jazza. Koncept neprilagojenosti, drugačnosti od prevladujočih glasbenih klišejev, se je porodil v glavi Hansa Groba, glasbenika in založnika, ki v krogu somišljenikov predstavlja drugačnost kot temeljni aspekt sodobne glasbe, glasbe, ki je naravnana k raziskovanju in eksperimentu. Dosedanje izdaje vključujejo znane ustvarjalce tipa Thomas Lehn, Eugene Chadbourne, Jean Marc Montera, trio Konk Pack in elektronski orkester Keitha Rowa MIMEO.

Med zadnje izdaje pa štejeta tudi izdelka Tribute To Masayuki Takayanagi tria Walter, Lonberg-Holm in O'Rourke ter Smile kölnskega kitarista in producenta Josepha Suchyja.

Plošča, namenjena kot poklon pokojnemu japonskemu kitaristu Masayukiju »Jojo« Takayanagiju, snovalcu free jazza konec šestdesetih in praočetu noise scene na Japonskem, se je porodila v glavah Jima O'Rourka (velecenjeni čikaški producent, improvizator in multiinstrumentalist) in Weasla Walterja (perverzni, peklenski tolkalec in vodja The Flying Luttenbachers) potem, ko sta slišala Takayanagijevo ploščo z zasedbo New Direction Unit. Trio (kitara, čelo, tolkala) ju je navdušil s svobodno obliko hrupnosti, ki je bila odsev takratnih družbenih razmer. K sodelovanju sta povabila znanega čikaškega čelista mlajše generacije Freda Lonberga-Holma (nazadnje je sodeloval pri plošči Stone/Water Brotzmannovega Chicago Tenteta) in ustvarila »infernal improvised music«. Peklenska improvizacija, delno posneta v živo že leta 1996, delno pa letos, sloni na proizvajanju hrupa, degradaciji oblik in destrukciji zvočnosti. Sadomazohizem hrupnih masturbacij in mučenj se manifestira v raziskovanju zvočnih oblik znotraj hrupnega spektra, ki ga prepletajo aritmičnost, kaos in - uh! - subtilnejši elementi. Poleg edinega gospodarja, Satana, Weasel Walter priznava tudi očete svoje tolkalske senzibilnosti, ki jih črpa iz free jazza in improvizacije. V artistično estetiko tako združuje vplive Rashieda Alija, Tonyja Oxleya in Hana Benninka ter mračnjaštvo, sposojeno od skandinavskih death in black metal zlobnežev. V obskurni igri se mu v treh skladbah pridružita še O'Rourke in Lonberg-Holm, ki pačita zvoke strunskih glasbil in jih deformirata skozi številne zvočne efekte do skrajnih meja poslušljivega. Prav trije zvočni zapisi tria so močnejši del plošče, skozi prizmo deviantnosti pa nosijo primerne naslove: For Jojo/Freebasinng Styroform - tridesetminutna seansa iz leta 1996, Endless corridor of Roasted Babies in Give me Head' til you're dead. Dve skladbi pa sta solistični kitarski improvizaciji Walterja, ki na električni dvanajststrunski kitari obuja Takayanagijevega duha in njegove hrupne kitarske manipulacije. Plošča treh impro peklenščkov, ki so se poimenovali Necrodevourer, Sado-Immolator in Lycanthrovampyr (sam ugani, kdo je kdo!), je več kot sedemdesetminutni skrajni test poslušalčeve zvočne senzibilnosti in tolerance, a ob intenzivnem poslušanju odkriva številna dinamična razmerja v polju free noisa in svobodne improvizacije. Glasba, ki potegne Takayanagijevega duha naravnost v pekel in nazaj. Po njej gotovo ne počiva več v miru.

Čeprav prvenec nemškega kitarista Josepha Suchyja iz Kölna nosi prijazen naslov Smile, se še vedno gibljemo v hrupnem, distorziranem in deformiranem. Joseph Suchy je kot kitarist in eksperimentator v godbah prisoten že od konca sedemdesetih let dalje, zato je prav presenetljivo, da je Smile njegov prvi uraden, samostojen zapis zvoka. Na njem se Suchy oddaljuje od sodobne kölnske elektronske scene, s katero že dalj časa redno sodeluje (Bernd Friedmann aka Burnt Friedmann, Mouse on Mars in FX Randomiz). Plošča je celovit, konceptualen izdelek, katerega zametki so nastajali že leta 1978. Dokončno pa jih je Suchy v obliki soničnih kitarskih popotovanj in improvizacijskih izletov izdal šele letos. Skupaj je zbral posnetke solistične kitarske improvizacije, v kateri kitarski zvok demistificira in modulira skozi elektronsko napravo »multitracking device«, kar bogati in zvočno razširja njegove ambientalne hipnotične zvočne pokrajine. Zvok se giblje od tihih kitarskih distorzij in feedbacka, do agresivnih, hrupnih konstruktov, ki jih navdihujejo vplivi japonskih noise destruktivcev tipa Merzbow. Pomemben del Suchyjeve zvočne estetike so nenadni prehodi v komaj slišne, občutljive zvoke in nenadni bloki popolne tišine, ki je sestavni del glasbe. Zaradi domišljenosti rabe tišine glasba izvedbeno deluje kot dobro premišljena, notirana, zapisana celota, čeprav gre za docela kompleksno, popolnoma improvizirano delo, ki spontano vključuje uporabo »real time« elektronike in preobrazbo zvoka skozi njo. Namen te glasbe je spočeti, aktivirati fizične procese v človeku, njene frekvence pa se posvečajo predvsem želodcu. Kljub tem namenom pa vam lahko Smile pomeni poleg godbenih užitkov in pustolovščin predvsem stimulans vaših notranjih, psihičnih procesov.

Uporaba elektronike v sodobni improvizirani godbi se je v preteklem letu razmahnila ter nadgradila zgodnje pionirske poizkuse modernih skladateljev dvajsetega stoletja, Cagea, Stockhausna in Pierra Schaefferja, ter tvorcev konkretnih godb. Lep primer je plošča Smile, saj je eden izmed izdelkov, ki jih lahko mirno postavimo ob bok nove mlade avstrijske avantgarde založb Mego, Durian in Charhizma, švicarske For 4 Ears in ameriške Erstwhile Records.

In še internetni naslov nemške založbe GROB: www.grobcologne.de.

LukaZ