TREVOR WATTS MOIRE MUSIC GROUP

Live At The Athens Concert Hall

ARC, 2000

Tole s Trevorjem Wattsom je meni zares popolnoma nedojemljiva zgodba. Eden izmed starost angleškega sodobnega jazza, eden najboljših evropskih pihalcev, izrazito multikulturno usmerjen ustvarjalec in vodja številnih ustrezno sestavljenih skupin, ki so se sicer v zadnjem desetletju in več v glavnem pojavljale z imeni, ki so vsebovala naziv Moire Music (Orchestra, Drum Ensemble, Band, Group ipd.), nikakor ne zmore (ali ne zna?) kreniti po preizkušenih in za takega ustvarjalca samoumevnih poteh uveljavitve. Njegove plošče so redke, še vedno izhajajo predvsem v samozaložbi (ARC Records je njegova osebna založba!), o nastopih se dogovarja sam, ne boste ga našli v programih velikih evropskih jazzovskih festivalov, zato pa je v zadnjih letih sam ali s skupino obredel koncertne odre praktično po vseh celinah - in to kot »ambasador angleškega jazza«, s pomočjo vladnega British Councila. Tu bi lahko seveda pomislili, da gre za protekcijo, ki ga rešuje ob ustvarjalni neprodornosti. A če tega že ni mogoče preveriti na katerem izmed njegovih nastopov po najbolj eksotičnih deželah, in se že zgodi redka njegova plošča, se izkaže, da gre za naravnost vrhunsko muziciranje. Ena najboljših potrditev te ugotovitve je prav njegov zadnji, letos izdani album. Prav zato, ker vsebuje vse potrebne sestavine in vso širino okoliščin, ki ga naredijo več kot verodostojnega. Posnet je bil na dveh koncertih v dveh »eksotičnih« situacijah v razponu skoraj dveh let z dvema različnima formacijama Moire Music; sicer obema manjšima (»group«) in z enakim, zadnja leta stalnim jedrom. Ali, konkretno: ura Wattsove godbe, razdeljena v šest skladb - avtorja vseh sta Watts in njegov stalni basovski kitarist Colin McKenzie! –, je sestavljena iz koncertnega posnetka, ki je nastal 22. februarja 1998 v Atenah (Grčija), sklene pa se z dodatkom: s skladbo, ki je bila posneta na nastopu druge zasedbe Moire Music Group na prvem festivalu jazza v Pekingu (Kitajska) 13. novembra 1999. V Atenah je nastopil kvintet, v katerem so poleg Wattsa in McKenzieja sodelovali še bobnar Marc Parnell in dva afriška tolkalca: Maročan Ali Iaazane in Ganec Nana Tsiboe. Prav prispevek zadnjega je ob Wattsovem in McKenziejevem posebej izstopajoč, Gentle Love, v katerem Tsiboe tudi zapoje, pa je sploh najlepša, čeprav ne tudi glasbeno najbolj udarna skladba albuma. V Pekingu je Parnela za bobni zamenjal Greg Leppard, ob Iaazaneju pa sta sodelovala še dva nova tolkalca: Paapa J. Mensah, tudi star Wattsov sodelavec, je prevzel Tsiboejevo vlogo, latinskoameriški priokus pa je v zvok skupine vnesel Roberto Pia s timbali, tamburinom in še čim. V obeh primerih pa imamo opraviti z obilnimi in sočnimi, okrog 10 minut trajajočimi zvočnimi zalogaji, polnimi notranjega energetskega naboja, trdnega »drnca«, ki ga seveda ustvarjata Wattsov altovski in sopranski saksofon; oba v bolj ali manj nepretrganih valovih plavata nad trdno stkano ritmično podlago, medtem ko silovita McKenziejeva basovska kitara naravno »prišije« obe zvočni plasti eno na drugo ter ju povezuje v kompakten zvočni zid. Watts je do konca suveren, svoje igre skorajda ne prekinja; kadar pa se to dogodi, tolkalci z basovsko kitaro zaplešejo še bolj divji ples (npr. v skladbi Indian Hills). Ob vsem tem sta se Watts in McKenzie utegnila spomniti še na preminulega trobentača Dona Cherryja ter mu posvetiti skladbo zgovorno preprostega naslova Tribute to Don Cherry, ki doda ponudbi na albumu simpatično osveščevalno sentimentalno potezo, v Yatra Groove pa malo pozneje lagodno izpovesta še svojo nedavno indijsko izkušnjo. Skratka: vsaka izmed šestih skladb na albumu nosi v sebi ob iskrivi glasbeni ideji in prepričljivi izvedbi še neko osebno zgodbo, izkušnjo ali sporočilo, to ji dodaja živahno ali celo življenjsko razsežnost. Končni rezultat je seveda najprej ura najboljšega, kar lahko ponudi današnji sodobni evropski jazz, potem pa tudi končni vtis, da Trevor Watts ponovno trdno stoji za vsako noto, ki je vtisnjena v ta plošček. Ob številnih tavanjih, ki smo jim zadnja leta priče v ustvarjanju njegovih sodobnikov, soborcev pri razširjanju glasbenih obzorij evropskega jazza, je ta zavezanost in ustvarjalna prepričanost nekaj, kar vse premalo cenimo.

Zoran Pistotnik