Letnik: 2000 | Številka: 11 | Avtor/ica: Rok Jurič

BIG BAND RTV SLOVENIJA

Cankarjev dom, Ljubljana, 3. 10. 2000

Vsakoletni koncerti Big banda RTV Slovenije v Cankarjevem domu so tradicija, ob kateri smo odrasli mnogi, ki nam je jazzovska in improvizirana glasba blizu. A če smo v mladih letih hodili na te koncerte z očeti, ki so si za to priliko celo privezali kravato okoli vratu, mi pa že dva dni pred koncertom zaradi pričakovanja nismo spali, je sedaj malo drugače. Jazz ni več bolezen, s katero je imperialistični sovrag okužil naše zdravo delovno ljudstvo, pri nas ga je slišati vse več, glasba je dostopnejša kot kdaj prej. Zato na koncertu niso bili le uglajeno oblečeni pari srednjih let, temveč tudi mladi, ki pa do jazza ne gojijo takega strahospoštovanja, kot ga je ljubljanski Big band žel s koncerti dokaj let nazaj in ki je, resnici na ljubo, starejšim članom orkestra kar godilo. Biti v Big bandu je bilo skoraj tako kot biti redni profesor na Univerzi – niso te več ogrožale reelekcije in mirno si se lahko prepustil lagodnostim urejene državne službe. A na letošnjem koncertu teh bigbandovskih starost ni bilo in postava je bila nenavadno mlada. Zato je prvo skepso, ki se je pojavila ob napovedi skupnega koncerta naših bigbandovcev z enim najbolj zanimivih svetovnih jazzovskih skladateljev in aranžerjev ter dirigentov Mathiasom Rueggom, v veliki meri pregnal že pogled na pomlajeno postavo, ki z zlato dobo slovenskega plesnega orkestra ni imela veliko skupnega, zato je napovedovala mogoče presežke sodobnejšega bigbandovskega jazza. Seveda nismo mogli pričakovati Ljubljana Art Orchestra, čeprav je Ruegg zasedbo po analogiji z njegovo Vienna Art Orchestro (VAO) večkrat tako tudi imenoval, a dobili smo veliko več, kot smo po izkušnjah iz preteklih let pričakovali.

Repertoar koncerta je bil uravnotežen med Rueggovimi lastnimi skladbami in njegovimi priredbami jazzovskih magov od Ellingtona in Mingusa do Monga Santamarie in Johannesa Straussa. Skladbe, ki smo jih v tem ali onem obdobju slišali v izvedbi Rueggove 'lastne' Vienna Art Orchestre, so bile tudi v izvedbi našega big banda sveže in nadvse poslušljive. Zagotovo tudi zaradi solidnih solistov, ki so imeli dokaj neprijetno nalogo igrati reči, ki jih poznavalci poznajo iz izvedb nekaterih odličnih solistov VAO. A trobentač David Jarh, pozavnist Emil Spruk, saksofonisti Milko Lazar, Tadej Tomšič in Miro Kadoić ter predvsem kitarist Primož Grašič so se praviloma proti koncu koncerta razvneli in takrat je bilo v izvedbi čutiti tudi tiste presežke, ki občutja ponesejo do meja glasbenih naslad. Takih trenutkov je bilo kar nekaj - in prav ti mi dajejo upanje, da bom še večkrat brez skepse zavil na njihov koncert. Seveda pa se bo kasneje pokazalo, v koliki meri je bil za uspeh koncerta odgovoren sam Mathias Ruegg. Želel bi si, da bi mnogotera sodelovanja Big banda z znanimi dirigenti oblikovala člane do te mere, da bi bili zmožni superiornih koncertov tudi sami, in ne le, kadar jih vodijo uveljavljeni velikani sodobnega jazza. To pa je verjetno tudi namen, s katerim ti prihajajo mednje.

Rok Jurič