SCHELLEY HIRSCH

Mesto Žensk, Cankarjev dom, Ljubljana, 5. 10. 2000

V zgodovini jazzovskih godb so bile ženske glasbenice običajno le pojoče dive, ki so za svojo pojavnost na odru potrebovale moško glasbeno podstat. Vendar se je z razrahljanjem tudi v jazzu nekoč dokaj zakoreninjenih pravil situacija spremenila in v času zdajšnjih in polpreteklih improviziranih godb ugotavljamo, da so ženske vse kaj več kot le pojoče dive. To se trudi pokazati tudi ljubljanski festival sodobnih umetnosti Mesto žensk. In prav na njem je, paradoksalno, nastopila Shelley Hirsch v vlogi pevke, resda raztegnjene med plesalko, pripovedovalko, igralko, a še zmeraj v svoji srži vezane na osnovno vlogo ženske v jazzu preteklih časov – na glas. Resda si z njenim glasom, ki nam odzvanja v ušesih iz mnogoterih sodelovanj z brezštevilnimi ameriškimi, evropskimi in azijskimi improvizatorji, ne moremo pričarati stereotipa jazzovske pevke tipa Billie ali Ella, a kljub vsemu Hirscheva morda prav z vztrajanjem v tem stereotipno ženskem instrumentu jazza še najbolje podira zmotne predstave o vlogah ženske v kreativnih godbah.

Če primerjamo Shelley Hirsch z njej sorodnimi ženskimi vokalistkami, nas pri Hirschevi predrami bister sluh za okolje in humor, s katerim videno in slišano poustvari z glasom. Kot ženska je seveda nežna in ženska, a ne tako, kot denimo Catherine Jauniaux. Zna biti bolj možata, a ne tako, kot recimo dama etabliranega mainstreamovskega vokala Amina Claudina Myers ali Betty Cartere ali celo sedaj hudo bolna Jeanne Lee. V radikalizaciji glasu je ostra in dosledna, a vendar bolj dostopna kot Gretje Bijma ali Joelle Leandre. In če jo primerjamo z Laurie Anderson, ki ji je po multimedijskih predstavitvah blizu, je od nje manj površinska, bolj minimalistična in kot taka nudi širše polje poslušalčevim ter gledalčevim imaginacijam ter s tem seveda užitkom.

Prav taka, v nadvse dojemljivi in zabavni luči, se je pokazala niti ne tako maloštevilnemu občinstvu na koncertu v Cankarjevem domu. V prvem delu s pol avtobiografskim multimedijskim spektaklom O, Little town of East New York, v drugem, krajšem delu pa s samospevom States, podloženim s trakovi. Predvsem v prvem delu, ki je ovekovečen tudi pri Zornovi založbi Tzadik, se je sprehajala po vzhodnem New Yorku petdesetih in šestdesetih let ter z zgodbo, s fotografijami in tudi z videom razpredala impresije takratnega življenja, človeške like, njihove usode, travme ali samo površinske lastnosti. Tako smo se potopili v etnični konglomerat, ki ga poznamo iz snovanj mnogih newyorških radikalnih glasbenikov. V drugem, krajšem delu States pa se je njen glas, podložen s posneto glasbo, sprehajal med različnimi percepcijami besede 'blue', ki dobesedno in v prenesem pomenu občutja, stanja ali glasbe pomeni različne stvari.

Koncert Shelley Hirsch je bil nadvse prijeten dogodek, da je malo takih. Četudi radikalen v izvedbi, je bil nadvse dopadljiv, zato dokaj dojemljiv, a daleč od tega, da bi bil le obrtniški pokaži-kaj-znaš, ki mu vse prepogosto podležejo solistični multimedijalci. Skratka – Shelleyin koncert je bil in bo zagotovo eden izmed najbolj uspelih koncertov letošnje jazzovske in parajazzovske bere. To lahko zagotovim že zdaj, pa čeprav je do konca leta še dokaj dni.

Rok Jurič