HOAHIO

Mesto žensk, Cankarjev dom, 12. 10. 2000

Ne da bi vedela, kaj me bo v resnici tam pričakalo, sem se tistega večera odpravila na koncert pristnega in organskega rokenrola. Japonski ženski duo Hoahio je uspel prepričati, da energija rokenrola ni v zunanjosti, v recimo neki samosvoji drži in decibelih, ki jih proizvajaš, temveč se skriva globoko v atomih tvojega človeškega Bistva. O tem je govoril in prepeval že Jonathan Richman, ki je celo v ritmu svojih korakov našel pristni rokerski groove, v popolnoma akustičnem zvoku štiričlanskega ansambla pa je zbral več plesne energije, kot jo drugi komaj lahko najdejo s pomočjo ne-vem-kakšne mašinerije. Hoahio sta potrdili, da je bistvo ravno v tem. Da si lahko navidez krhko žensko bitje in se obdaš s prav tako krhko delujočim glasbenim instrumentarijem, da pa tvoji zvočni zvarki, ki jih pripraviš v nenavadno opremljeni glasbeni kuhinji, pri publiki z lahkoto pritisnejo pravšnji gumb. Res - zdelo se je, kot da poslušalstvo, ki je nekje do polovice zapolnilo Štihovo okroglo dvorano, bolj pričakuje umetniški dogodek kot zabavo. Morda smo se v pričakovanjih malce ušteli, kajti kot že nemalokrat poprej se je izkazalo, da tiči pristna umetnost v ustvarjanju, v katerem se sam resnično zabavaš. In o tem tukaj ni bilo dvoma.

Pevka in multiinstrumentalistka Haco ter virtuozna igralka na koto in pevka Yagi Michiyo sta navkljub izkušenosti in profesionalnosti dajali vtis, da ju njuno ustvarjanje zvokov in zvokcev predvsem veseli in zabava. Verjetno sta prav veselje do nekega početja in zabavanje ob tem pogoj, da ti sploh pride na misel, da ozvočiš čisto navadno keramično posodico s pokrovom in nato ustvarjaš zvoke z nežnim drobljenjem semen vanjo. Ali pa, da iz te posode zaveje vihar - to je bil čudovit in magičen učinek, ki ga je Haco dosegla z mikrofonijo, nadzorovano z odpiranjem in zapiranjem pokrova posode. Morda pa je vrhunec nam dosedaj neznanega glasbenega rituala koncert dosegel na koncu, ko je Haco ustvarila drobne zvoke z elektromagnetom, s katerim se je nežno božala po laseh.

Hoahio sta se z neverjetno lahkoto premikali iz sladkega ritmičnega popa v avantgardo in noise ter nazaj. Njun nastop je bil zelo zelo telesen, saj sta zvoke nenazadnje ustvarjali tudi s premikanjem telesa, pravzaprav prstov po tereminu, instrumentu, pri katerem s premikanjem roke ustvarjaš magnetna polja in s tem variiranje zvočne podobe. Ne morem se znebiti vtisa, da je bilo njuno koncertiranje polno htonskega, podzemskega ter pristno ženskega elementa. Ta je nepretrgoma vrel na površje, bodisi v zapeljivo nežnem prepevanju v nerazumljivem jeziku bodisi v krožno ponavljajočih se glasbenih temah.

Če se na koncu vprašam, s čim izkazuješ globlje spoštovanje do rokenrola, s ponavljanjem že zdavnaj pogruntanih obrazcev ali pa z izpraševanjem le-teh, je moj odgovor druga od ponujenih možnosti. Rokenrol je stvar srca - in Hoahio sta v nepozabnem nastopu, polnem zdrave duhovitosti, dokazali, da to povsem drži.

Katarina Višnar