GLASBENI DNEVI V DONAUESCHINGENU 2000

Baden-Baden, od 20. do 22. 10. 2000

Reka Donava ima dva izvira, eden od obeh je kot biser v samem osrčju mesteca Donaueschingen, ki leži na robu planote nad zahodnim pobočjem znamenitega Schwarzwalda. V slikovitem Donaueschingenu pa ne izvira samo Donava, pač pa tudi sodobna glasba, saj je tridnevna prireditev (vedno petek, sobota, nedelja, tretji konec tedna v oktobru) najstarejša tovrstna manifestacija na svetu. Festival slavi letos 50. jubilej kontinuiranega dela, rednega vsakoletnega prirejanja, ima pa tudi predvojno zgodovino, saj je bil ustanovljen kot prototip specializiranega festivala za sodobno glasbo že davnega leta 1921. Prav v Donaueschingenu so doživeli krstne izvedbe skladatelji, kot so Paul Hindemith, Igor Stravinski, Alban Berg, Pierre Boulez, Olivier Messiaen, John Cage, Luigi Nono, Karlheinz Stockhausen, György Ligeti, Krzystof Penderecki, Luciano Berio, Iannis Xenakis, György Kurtag, Vinko Globokar, Mauricio Kagel, Helmut Lachenmann, Wolfgang Rihm in še mnogi drugi ... Veliko jih je prav tu zaslovelo!

Glasbeni dnevi v Donaueschingenu pa ne bi obstajali brez nemškega Jugozahodnega Radia (Südwest Rundfunk Baden-Baden), katerega simfonični orkester (sedaj SWR orkester Baden-Baden in Freiburg) predstavlja osrednji izvajalski korpus festivala. Poznavalci zagotavljajo, da bi zgodovina glasbe 20. stoletja že davno podlegla splošnim komercialnim pritiskom, ko ne bi bilo evropskih radijskih postaj, bolje rečeno, neuklonljivih posameznikov in njihovih zvestih sodelavcev v redakcijah. Nemški SWR je gotovo vzor, saj ni poslušalcev nikoli prepuščal splošnim tržnim trendom, marveč jih je neumorno in usmerjeno seznanjal z razvojem eksperimentalnih izraznih form. Najpomembnejši aspekt "misionarskega" aktivizma SWR pa se gotovo kaže prav v najtesnejšem sodelovanju pri organizaciji in sami realizaciji Donaueschinger Musiktage. Pri vsem tem naj ne bo zamolčano, da je moral SWR leta 1996 "požreti" silne kritike, zlasti pri strokovni in tudi širši publiki, ko se je njegovo vodstvo odločilo, pod pritiskom splošne nuje po varčevanju, financirati le še bienalno obliko festivala. To bi se kaj lahko zgodilo, ko se ne bi našli donatorji, ki jim gre zahvala, da poteka festival nemoteno naprej. Razveseljivo je, da so celo kritiki, ki so Donaueschingen že "pokopali", ponovno odkrili velik pomen njegove vsakoletne manifestacije.

Pretežna večina v Donaueschingenu prvič izvedenih del je nastala po naročilu SWR, tako da se je v 50 letih zvrstilo kar 395 krstnih izvedb, več kot 100 nemških in evropskih praizvedb in številne premiere na obligatnih Jazz-sessions. Vsakoletna podelitev nagrade "Karl-Sczuka", ki jo iniciira SWR, pa je najpomembnejši indikator v razvoju novih radiofonskih oddaj. Osnovni koncept in naloga festivala je ponuditi mladim talentom forum, kjer se lahko onstran komercializiranih koncertnih odrov predstavijo internacionalni in kritiški publiki. Za težo, primerjavo in izziv pa je skoraj vedno na sporedu tudi delo enega ali dveh velikih, uglednih protagonistov, "veteranov" sodobne glasbe. Drugi aspekt samega koncepta vključuje pojem, ki je temelj izkušnje in spoznanja, to je tveganje; programirana in komponirana nova dela, ki so utopije ter včasih ne zdržijo lastne materializacije, lahko propadejo. Dejstvo, ki je huda stvar, ko ni samo abstraktno, vendar kali ustvarjalca in mu pomaga pri (pogosto) nujnem revidiranju odnosa do lastnega dela in treznem projiciranju v samega sebe ...

Tretji aspekt koncipiranja glasbenega festivala v Donaueschingenu se manifestira v (seveda ne pragmatičnem) odklanjanju stereotipnih principov poslušanja glasbe v okolju tradicionalnega odra in tradicionalne publike. Vedno bolj se uveljavljajo koncepti postavitev, ki ponujajo poslušalcu pravi "vdor v zvok", poslušanje glasbenega dogajanja "znotraj", saj se poslušalec fizično nahaja v zvočnem prostoru, obdan z zvočili iz vseh strani. Taka zvočna "kopel" deluje kot tridimenzionalni film v vizualnem svetu, skladatelju pa nastavlja mnoge pasti.

Paradoks par excellence pa je, da postaja Donaueschingen kljub ekskluzivni paradigmi in nekonvencionalnim konceptom v odnosu do zvoka, ki zahtevajo od poslušalca aktiven pristop in poznavalski "dostop", prava romarska pot. Koncerti so razprodani, množice obiskovalcev romajo s programskimi knjižicami pod pazduhami s prizorišča na prizorišče, iz Donauhalle v športno dvorano, od tam v Kristusovo cerkev, povsod naokoli pa so zvočne instalacije, ki vzbujajo splošno radovednost in dajejo mestu pečat in razpoloženje kar mistične navzočnosti kulture.

Donaueschingen je "in", skladatelji se kar v vrsti gnetejo za izvedbe in naročila, veliko jih je, ki želijo iskati nove oblike poslušanja in dojemanja zvoka. Kaže, da je iskanje osebne estetike in stremljenje po popolnem (kristalnem izdelku, kot bi to poimenoval Vinko Globokar) trenutno veliko manj zanimivo kot material sam in nove oblike dojemanja zvoka. Pojem postmoderne obstaja očitno že predolgo, da bi spričo sadov, ki jih je obrodila, ne vzbujal upravičene skepse. Priča smo vsesplošnemu naraščanju zanimanja za eksperiment, bržkone reakciji na nekritično popustljivost, poljubnost in krhkost estetičnega spogledovanja s tradicijo in tržnostjo tako imenovane postmoderne dobe.

Letošnji Donaueschingen je po svoji tradiciji ponudil 12 glasbenih dogodkov, zvrstilo se je skoraj 30 glasbenih del, večinoma novih, vključno s tremi novostmi na SWR - Jazz - Session in šestimi instalacijami. Otvoritveni koncert je bil zaupan SWR simfoničnemu orkestru Baden-Baden in Freiburg (dir. Lothar Zagrozek); priča smo bili trem krstnim izvedbam, Musik für Gerhard Richter Andreasa Dohmena, Erinnerung (Spomin) za klarinet in orkester Petra Ruzicke (solistka je bila mlada izraelska virtuozinja na klarinetu Sharon Kam) in Modell za 5 orkestrskih skupin Marka Andrea. Filigranska orkestracija in virtuozna, igriva linija klarineta, vpletena v subtilno tkivo spremljevalnega korpusa, je izdajala mojstrstvo avtorja v izpiljeni osebni estetiki, ki je delovala skoraj anemično v primerjavi z obema skladbama, ki sta jo obkrožali. Obe sta obkrožali tudi številno občinstvo, ki je lahko doživljalo silovitost zvoka "od znotraj". Sobotnih dogodkov se, žal, nisem mogel udeležiti, zato jih ne bom komentiral, muzicirali pa so komorni sestavi Trio Accanto, Ensemble Recherche in mešane komorne skupine. Pač pa sta oba nedeljska koncerta izzvenela v znamenju zvoka v prostoru, Olga Neurwith je s hiperekspresivistično glasbo opremila znanstvenofantastični film Michaela Kreihsla The Long Rain (zgodba po Rayu Bradbunyju) in "pokazala", kako težko je dva medija združiti tako, da se dopolnjujeta, in ne tako, da drug drugega negirata. Gotovo pa je prav posebej treba omeniti češkega skladatelja Martina Smolko (v Sloveniji je njegova glasba pred kratkim prvič zazvenela v Radencih, v interpretaciji kitarskega kvarteta Aleph), ki je poskrbel za razdvojena mnenja, saj je njegova skladba za mešani zbor in tolkala Walden, The Distiller Of Celestial Dews, pravi biser na trenutke že kar "ezoteričnega" blagozvočja, z minimalističnimi prijemi "hipnotizirala" tisto publiko, ki si je to dopustila. V tej muziki je "slovanska toplina", ki je blizu tudi nam, zato mislim, da bi tega skladatelja morali podrobneje predstaviti slovenski javnosti. Drugi, popoldanski koncert se je zgodil v ogromni športni dvorani, začenši s skladbo za orkester z 11 trobentami Tutti Jörga Mainke. Orkester je bil postavljen v prostor in v začetku skladbe (pizzicati v godalih, prehajajoči iz unisona prek mikrotonalnih postopov v kompleksnejše harmonske strukture) je skladatelj sijajno izrabil prednost fizičnega gibanja zvoka skozi prostor, žal pa je skladba v nadaljevanju postajala vse bolj šablonska, stereotipna, na koncu kar trivialno naivna. QuadraturenV za orkester Petra Ablingera je spričo klasične postavitve orkestra samo na en oder in spričo že tako presuhe akustike v prostoru ter nenazadnje zaradi študijsko-šablonskega pristopa do ene same ideje, ki je v ciklusu kratkih miniatur doživljala le minimalne, predvsem notranje spremembe, naredila precej šibak vtis. Kot je bil nekoč kontrapunkt (punctus contra punctus - pika proti piki, linija proti liniji) princip gradnje polifone kompleksnosti, tako je pri novi skladbi Vinka Globokarja Angel zgodovine za dva orkestra in trak jasno izražen kontrapunkt - kompleksnost proti kompleksnosti, kar seveda da hiperkompleksnost, ki pa ni sama sebi namen, temveč je posledica razdeljenih vlog, ki simbolizirajo politične in sociološko-psihološke vsebine, podprte s prikritimi signali, glasbami, posnetki originalnih folklornih zvočnih zapisov z Balkana, nekje med vrsticami, v "mednotju" se pojavi tudi slovenska himna, tudi Hej Slovani, obe karikirani in groteskno opremljeni z obešenjaškim humorjem. Idejna zasnova spektakla temelji na sliki Paula Kleeja Angelus Novus, kjer neznana sila angela razprtih kril nezadržno odplavlja v prihodnost, za njim pa ostajajo samo ruševine preteklosti ... Naraščajoče hrumenje "prisili" 30-minutni diskurz med dvema oddaljenima orkestroma in njunima dirigentoma h koncu, pri tem se poslušalec zdrzne, čeprav se niti ne zaveda, da gre za hrumenje tanka. Seveda zelo zahtevno partituro sta vzorno izvedla SWR simfonični orkester Baden-Baden in Freiburg ter Eksperimentalni studio Heinrich-Strobel-Stiftung des SWR Freiburg, pod vodstvom glavnega dirigenta Sylvaina Cambrelinga.

Uroš Rojko