Letnik: 2000 | Številka: 11 | Avtor/ica: Rok Jurič
JOHN SURMAN JACK DEJOHNETTE DUO
Festival Jazz and Wine of Peace 2000, Krmin (Cormons), Italija, 27. 10. 2000
Nikakor ni zgrešena poteza organizatorjev krminskega festivala jazza in vina, da so ključno koncertno dogajanje tega kraja, umeščenega med italijanska Gorico in Videm, postavili v konec oktobra, ko se ne le za zakajenimi točilnimi mizami beznic, temveč predvsem v urejenih lokalih kulture pitja začno razvnemati debate o kvalitetah nove vinske letine. Da vino zbistri ušesa, orosi oči in odpre dušo, velja že dolgo. In za jazzovsko godbo, kot tudi glasbo nasploh, velja precej podobno. Zato je ta festival za vse, ki ob dobri plošči radi užijemo tudi čašo dobrega vina, skoraj eksistenčna nuja. Pa še dokaj blizu je, to ob zunajfestivalski koncertni dejavnosti organizatorjev, predvsem v poletnih mesecih, samo še bolj značilno umešča Krmin v naš koncertni itinerarij.
Ob nekaterih presenetljivih projektih prinaša festival vsako leto tudi nekaj velikih imen. Med prvimi omenjam pianistični recital Bojana Zulfikarpašića, ki ga poznamo iz zasedb Henrija Texierja, a nikakor ne s solističnimi koncerti. Dokajšnja neznanka je bil tudi Kudsi Erguner s turško sufijsko glasbo. Med velika imena sodijo Dino Saluzzi z družino, trio Anouarja Brahema, redek koncert Jeana-Luca Pontyja ter duet Surman-DeJohnette.
Čeprav DeJohnette in Surman izdajata diskofilske stvaritve pri ECM, kar ju po svoje zbližuje, prihajata glasbenika iz različnih glasbenih okolij in tudi izkušenj. DeJohnette je eden najbolj etabliranih mainstreamovskih bobnarjev te ere, ki se ga spomnimo iz mnogih prelomnih zasedb. Surman pa s saksofoni in pihalskimi sintetizatorji že dalj časa buri sceno estetiziranega komornega jazza, čeprav se je v zadnjih projektih (Proverbs and Songs, Coruscating) elektroniki malo odpovedal na račun komornosti godal in zborov. Oba le imata dovolj stičnih točk v intimnih godbenih postavitvah, da jima krminski koncert ne bi mogel povzročati preglavic, vendar pa njuna koncertna in ploščna biografija zaradi žanrske raznolikosti le ni napovedovala popolnoma samoumevnega koncerta. Na koncu koncev že zaradi same integracije le bobnov in pihal ne.
Vendar sta oba dokazala, da se da tudi z zelo malo predkoncertne vaje in z dobršno mero izkušenj narediti dokaj soliden koncert, ki sicer ni ponujal presežkov, vsaj ne v pomenu odlične medsebojne uigranosti ter preskakovanja idej, kar je pri duetih zagotovo ena od ključnih kvalitet, saj je duet le ena od najbolj gibkih in prostih jazzovskih zasedb. A pregovorno odlično obrtništvo enega in drugega, podkrepljeno z izdatno elektronsko meglo obeh, je nadomestilo inspirativni manko, zaradi katerega imam duete rad.
DeJohnette in Surman sta torej ponudila soliden koncert, ki pa verjetno ne bo ostal v naših ušesih neskončno dolgo. Enako pa ne morem trditi za vse dogajanje ob koncertih, nad katerim se bo še dolgo radostil naš spomin in na katerega bi bil ponosen sam Bakhos.
Rok Jurič