Johnny Cash

Izvirni mož v črnem

Oseminšestdesetletni Johnny Cash je poosebljenje podeželana. Z videzom, življenjskim slogom, s starimi vižami, ki jih poje, in z množico novih, ki jih je napisal, izraža odnos do ljubezni, izdajstva, samote in žalosti, ki globoko vplivajo na ljudi.

Lahko bi rekli, da je v Ameriki prevzel vlogo, ki jo je imel (v malo drugačnem kontekstu) John Wayne. Pooseblja temeljna nasprotja ameriškega človeka in kulture: podoben je potepuškemu vitezu, ki rešuje uboge in zatirane, in pevcu starih religioznih himen, ki poveličujejo pravičnost in strogost Boga, pa spet propadlemu moškemu, ki je lahek plen mamil, pijače, dvomljivih prijateljev in izprijenih žensk. Vse to je J. R. Cash, a v nasprotju z Waynom je samo konservativen, ne pa nazadnjaški. Vse življenje je dokazoval, da mu je Bog glavo (in tisto v njej) dal zato, da bi mislil (in čutil) z njo. Da bi se čudil svetu, v katerem živi, da bi o njem pel preproste in usodne zgodbe, ki tako nenavadno obrnejo življenje marsikateremu prebivalcu tega sveta.

Johnnyja Casha se večina ljudi spominja po skladbah, kot je ironična A Boy Named Sue, zgodba o nesrečnem fantu, zaznamovanem z nenavadnim imenom, ki mu ga je dal oče, preden je izginil, pa morda še po skladbi Folsom Prison Blues, eni prvih velikih uspešnic, ki jih je posnel, ko je sredi petdesetih let, takoj po velikem uspehu Elvisa Presleyja in po "izumu" rock'n'rolla, vstopil v legendarni memphiški studio Sun.

A Johnny Cash ni rock'n'roll glasbenik, vsaj v običajnem pomenu te besede ne. Cash je kot pravi podeželan seveda želel peti country skladbe, predvsem pa hvalnice Bogu, v katerega je vse od zgodnje mladosti na arkansaški farmi, ki sta jo njegova starša dobila po zaslugi Rooseveltovega New Deala, neomajno verjel. Lastnik studia Sun Sam Phillips pa ni bil preveč navdušen nad himnami in gospeli, ki jih je prepeval Johnny Cash, saj v tem po njegovem "ni bilo denarja". Cashu je zato naročil, naj napiše kaj novega in posvetnega, kajti kljub religioznim skladbam, ki jih je izvajal, je v njegovem glasu opazil nekaj, kar je kasneje imenoval "vizija". Čigava je bila ta "vizija", danes niti ni več pomembno, toda Phillipsu je ugajal Cashev grobi, nizki bariton, ki se je z leti še poglobil, ker je bil drugačen od vsega, kar je bilo sredi petdesetih let mogoče slišati v countryju, prav tako pa mu je ugajal tudi zvok kitarista Luthra Perkinsa iz Casheve spremljevalne zasedbe Tennessee Two. In prav to malce okorno soliranje po eni (basovski) struni, ki je izdajalo pomanjkljivo tehnično znanje, je poleg izrazitega, "zagrobnega" glasu postalo značilni element Casheve glasbe, ki se v naslednjih desetletjih kljub razširjeni zasedbi skorajda ni spremenila.

Zato pa se je spreminjalo vse drugo. Na primer skladbe, ki jih je ustvarjal po tekočem traku in se jih je do danes nabralo več kot petsto, gotovo pa ni dosti manj tistih, ki so jih (pogosto posebej zanj) pisali drugi in jim je vtisnil samosvoj, lahko prepoznaven pečat. Cash je leta 1958 zapustil založbo Sun in podpisal snemalno pogodbo z velikanko Columbio, menda predvsem zato, ker je založba podprla njegovo željo po snemanju religioznih skladb. Poslovna zveza je trajala osemindvajset spremenljivih let, v katerih je Cash dosegel največje uspehe, objavil nekaj odmevnih albumov, doživljal pa je tudi globoke padce. Cena, ki jo je moral plačati zaradi naporov tristotih koncertov na leto, je bila zelo visoka. Pritiske vsakodnevnih nastopov pred navdušenim občinstvom in morda še bolj bolečo osamljenost, ki jim je sledila, je srhljivo natančno opisal v preprosti skladbi Folk Singer, ki jo danes bolje poznamo v izvedbi Nicka Cava, enega njegovih velikih oboževalcev. Toda resničnost ni bila nič manj pretresljiva: izjemno naporno življenje si je začel lajšati z alkoholom in amfetamini in naslednjih devet let je preživel v nenehni omotici, med katero je sicer posnel nekaj velikih uspešnic (npr. pesem Ring of Fire, s katero je prvikrat zasedel sam vrh pop lestvice), zato pa je postal znan kot prepirljiv in nepredvidljiv glasbenik, ki se požvižga na podpisano pogodbo. Leta 1965 so ga na mehiško-ameriški meji aretirali s kitarskim kovčkom, polnim amfetaminov, vendar se je izvlekel s pogojno kaznijo, kmalu zatem je doživel hudo prometno nesrečo, nato pa skoraj podlegel preveliki dozi poživil. Prva žena je dokončno obupala sredi šestdesetih let, Cash pa se je nato preselil v Nashville, kjer je z Waylonom Jenningsom, še enim velikim "izobčencem" country glasbe, preživel od drog in viskija obsedeno leto in pol.

Včasih, čeprav sila redko, zna biti življenje podobno pravljici ali country popevčici, čeprav Johnny Cash takih nikoli ni pel. Morda se mu je prav zato taka popevčica zares zgodila. V Nashvillu je namreč spoznal June Carter, ki je bila ne le uspešna pevka in skladateljica, ampak tudi pripadnica izjemno spoštovane, skoraj legendarne glasbene dinastije, ki je tako rekoč "izumila" country glasbo. Z njeno pomočjo se je rešil odvisnosti od amfetaminov in alkohola in znova postal goreč kristjan. Cashu romantična in še vedno srečna zveza z June Carter gotovo tudi danes pomeni več od vseh uspešnic, ki jih je kasneje posnel z njo ali samostojno, pa tudi več od filmov in televizijskih serij, ki jih je vodil sam ali skupaj z znamenitim pridigarjem Billyjem Grahamom. A če se je Cash po eni strani umiril, je bil po drugi včasih še vedno nepredvidljiv. Tako je na začetku sedemdesetih let konservativno country sceno šokiral z albumom Man in Black, ki je odkrito nasprotoval vietnamski vojni. Čeprav je znano, da je oblečen v črno nastopal vse od začetka (tako naj bi bilo zato, ker je lahko njegov trio kupil samo črna enotna oblačila), pa je v skladbi z enakim naslovom to navado še dodatno osmislil, ko je razglasil, da se bo v črno oblačil vse dotlej, dokler bodo na svetu (beri v Ameriki) obstajali revščina, predsodki in številne druge družbene bolezni. Do danes je seveda še ni slekel.

Ko je leta 1986 založba Columbia ugotovila, da je izčrpala zlati rudnik in je Cashu pokazala vrata, je njegov naslednik Dwight Yoakam izjavil: "On jim je postavil nashvillsko palačo." Toda zdi se, da je glasbenika, ki ga je nashvillska glasbena scena odlikovala z največjimi priznanji, to samo še utrdilo v prepričanju, da mora vztrajati. Leta 1988 je tako pri Mercuryju izdal enega najboljših albumov Water from the Wells of Home, ker pa je bil komercialni uspeh kljub temu pičel, se je poslovil tudi od te založbe.

Danes pri Columbii seveda mislijo drugače, ker jim Cash spet prinaša dobiček. Pa prav masten, ker se morajo samo domisliti, kako ga nanovo zapakirati, kot priča tematska kompilacija, ki je pri tej založbi izšla letos. Love, God and Murder so naslovi treh samostojnih plošč, ki z bistro tržno potezo poudarjajo tri teme, o katerih Cash poje najpogosteje. Izbor je seveda arbitraren, a kljub temu zelo dober, saj poleg Cashevih najbolj znanih in cenjenih pesmi prinaša tudi celo vrsto po krivici pozabljenih biserčkov iz njegove kariere. Od tistega, kar je posnel za Sun, do zadnjih mojstrovin za založbo American, ki jo je, ironično, pred nekaj leti kupil Sony, sicer tudi lastnik Columbie. Če imate Casha radi, vendar z njim niste obsedeni, je to zbirka, ki vam jo lahko toplo priporočim. Drugi najbrž že vedo, da je nemška založba Bear Family zbrala vse Sunove posnetke in z njimi napolnila nekaj kompletov z več deset diski.

Konec zgodbe o starosti country glasbe je zato zares nenavaden. Človek, ki je prava legenda zato, ker se je udeležil "rojstva" rock'n'rolla in nastopal ter snemal z Elvisom Presleyjem, Bobom Dylanom, da manj pomembnih niti ne naštevam, je leta 1994 spoznal Ricka Rubina, producenta in lastnika založbe American Recordings, ki je natančno vedel, kaj mora narediti, da bo Cash zvenel tako, kot so si vedno želeli vsi njegovi občudovalci. Če veste, da je Rubin odkril skupino Beastie Boys in produciral celo vrsto težkometalnih albumov (npr. skupine Cult), se nikar ne ustrašite. Kot prenicljiv producent je z Johnnyjem Cashem naredil ravno nasprotno. Posadil ga je v sproščeno in udobno okolje dnevne sobe, mu v roke potisnil priljubljeno kitaro Martin in vključil magnetofon.

Nastala je plošča American Recordings, ki je morda sploh najboljši Cashev album. Nobenih zvijač, nobenih tehničnih čudes, niti zvok ni nič boljši od povprečja. Zato pa trinajst čarobnih skladb, trinajst zgodb, ki jih piše življenje, Johnny Cash pa jih je odlično (po)ustvaril. Od srhljive pripovedi o umoru nekoč ljubljene Delie do sarkastičnega opisa življenja moškega, ki ni mogel jokati in je šele po smrti dobil zadoščenje za vse hudo. Od ponižnega vprašanja Bogu, s čim si je zaslužil vse blagoslove, ki jih je bil v življenju deležen, do priznanja, da v njem živi zver, ki jo zadržuje krhka kletka. Od presunljivo stvarne pripovedi fanta, ki nima imena, ampak zgolj številko 13, vtetovirano na teme, do hrepeneče metafore o svobodi v skladbi Bird on a Wire. Pri tem pa se skladbe Nicka Lowa, Krisa Kristoffersona, Glenna Danziga, Leonarda Cohena, Toma Waitsa in Loudona Wainwrighta III. čisto naravno prepletajo z ljudskimi in avtorskimi skladbami v celoto, ki je mnogo več od seštevka posameznih delov.

Rubin in Cash sta sodelovanje nadaljevala leta 1996 na plošči Unchained, na kateri ga je spremljala izvrstna električna zasedba Heartbreakers Toma Pettyja in spet zbrala nekaj izjemnih skladb bratov Louvin, Jimmija Rodgersa, Becka in skupine Soundgarden, da izvrstnega Spirituala sina basista Charlija Hadena Joshue in ženine Kneeling Drunkard Plea, kot dveh vrhuncev plošče, niti ne omenjam.

Tretjič sta se Rick in Johnny dobila letos in skušala ponoviti razpoloženje prve skupne plošče, vendar ob sodelovanju zvezdniške zasedbe Cashevih občudovalcev. Nastala je plošča American III: Solitary Man, ki sicer ne dosega spontane preprostosti American Recordings, niti ne vsebuje tako presunljivih skladb, kot je Unchained, vendar znova prepriča s tistim, kar je pri Cashu najboljše, to pa je enkratna interpretacija brez nepotrebnega olepševanja, ki z izvrstno dikcijo vedno gradi na sporočilu, ki ga vsebuje besedilo. Cash ima enkraten dar, da zna besede izrekati tako, da njihov pomen nemudoma prodre v nas in da še malenkost bolj napnemo ušesa, ker se bojimo, da bomo zamudili kaj pomembnega, kaj enkratnega, kar bo za vselej izginilo, če v pravem trenutku ne bomo pozorni. Prav zato so navadno njegove izvedbe ne le odlične, ampak celo boljše od izvirnika, kot je primer v naslovni pesmi Neila Diamonda Solitary Man, ki se je bo poslej v avtorjevi izvedbi komaj še kdo spominjal, ali pa v Cavovi Mercy Seat in v presenetljivo dobri skladbi skupine U2 One, ki je končno zaživela.

To je njegova prva nova plošča (sicer jih je samo letos izšlo vsaj nekaj deset) po celi vrsti zdravstvenih težav, ki jih je imel v zadnjih treh letih in so ga prisilile, da je opustil nastopanje; toda čeprav je njegov bariton postal nekoliko omahljiv, je treba priznati, da je v njem še vedno toliko strasti kot vedno. “Pesem je tisto, kar je pomembno,” je v spremni besedi k plošči zapisal Cash. “Preden jo lahko posnamem, jo moram slišati, zapeti in vedeti, da jo lahko spremenim, da se bo zdela kot moja, sicer ne bo delovalo. Toliko časa sem se trudil s temi pesmimi, da se mi zdi, kot bi bile moje.”

Jure Potokar

VIRI:

Bob Allen. Come Along and Ride This Train. Bear Family, 1991.

Colin Escott, Martin Hawkins. Good Rockin' Tonight. St Martin, 1991.

Peter Guralnick. Feel Like Goin' Home. Vintage, 1971.

Priporočam češko domačo stran: http://maninblack.net/

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

The Sun Years (Rhino, 1990)

Essential Gospel Recordings (Columbia/Legacy, 1992)

At San Quentin (Columbia, 1969)

Water from the Wells of Home (Mercury, 1988)

American Recordings (American R., 1994)

Unchained (Warner Bros., 1996)

Love, God and Murder (Columbia/Legacy, 2000)

American III: Solitary Man (American R., 2000)