Letnik: 2000 | Številka: 12 | Avtor/ica: Jane Weber in Matej Krajnc

Kozmična Amerika

Bob Dylan & Johnny Cash: O umorih, ljubezni in Bogu[1]

O Bobu Dylanu in Johnnyju Cashu je bilo prelitega že veliko črnila. Oba sta usodno zaznamovala podobo popularne glasbe 20. stoletja; Bob Dylan predvsem kot avtor, Johnny Cash pa kot vsestranska glasbena osebnost, ki je leta 1956 s pesmijo I Walk The Line in z njenimi naslednicami oplemenitila takrat že precej izčrpano prizorišče countryja and westerna v ZDA. Manj znano je, da imata Cash in Dylan veliko stičnih točk.

Bob Dylan in Johnny Cash sta bila revolucionarja v najplemenitejšem pomenu te besede; Bob Dylan ne le kot glasnik svoje, marveč tudi številnih prihodnjih generacij, predvsem zato, ker je pokazal, da je rock and roll lahko več kot le zabava, Johnny Cash pa je countryjevsko glasbo enkrat za večno dvignil na raven svojevrstne umetnosti. To je storil predvsem z dobro premišljenimi in prepričljivo izvedenimi tematskimi ploščami, ki jim vse do danes v popularni glasbi ni najti tekmecev.[2]

Dylanov zaščitnik

Johnny Cash je leta 1958 podpisal pogodbo z založbo Columbia in do leta 1962 za to založbo posnel niz uspešnih albumov in malih plošč. Tedaj nadobudni Bob Dylan pa je tega leta za isto založbo posnel malo ploščo s pesmijo Mixed Up Confusion, ki ni vzbudila pozornosti, in album s preprostim naslovom Bob Dylan, sestavljen večinoma iz stalnic bluesa, folka in gospela. Na prvo veliko ploščo je uvrstil samo dve avtorski skladbi, poklon Woodyju Guthrieju z naslovom Song To Woody in pesem Talkin' New York, v kateri koketira s staro glasbeno obliko - govorjenim bluesom.[3] Album se ni dobro prodajal, zato je založba Columbia Dylana dolgo gledala postrani. Tedaj je poleg Johna Hammonda, ki je Dylana pripeljal k založbi, svoje povedal tudi Johnny Cash. Dejal je, da Columbia ne sme narediti napake in zavreči talenta, kakršen je Bob. Dylan je tako ostal pri založbi in naslednje leto izdal album The Freewheelin' Bob Dylan, ki je naletel na zelo velik uspeh. Dylan ni pozabil Casheve prijaznosti, Cash pa pred Dylanom in drugimi ni skrival pohval njegovi glasbi in že konec leta 1964 je najprej na mali plošči, v začetku leta 1965 pa še na albumu izdal Dylanovo skladbo It Ain't Me Babe ter z njo prišel do četrtega mesta lestvice countryja. Za nameček je na album Orange Blossom Special iz leta 1965 uvrstil še tri Dylanove skladbe: Don't Think Twice It's All Right in One Too Many Mornings z albuma The Freewheelin' Bob Dylan ter Mama You Been On My Mind, ki jo je Dylan izdal šele leta 1991 na kompilaciji The Bootleg Series, prej pa jo je pela Joan Baez. To so bili začetki neposrednega in posrednega sodelovanja Johnnyja Casha in Boba Dylana.[4]

Srečanje v Newportu

Leta 1964 sta se Bob Dylan in Johnny Cash srečala na festivalu folka v Newportu. Bil je pravi čudež, da je Cash kot izvajalec countryja tam sploh nastopil, saj je šlo za prireditev, ki so jo imeli v rokah tako imenovani preporodniki, ki so bili proti vsem odklonom. Ta nastop mu je uredil legendarni John Hammond, Cash pa je takrat tako ali tako že zaplul globoko v vode protestnega folka in bil blizu preporodniški miselnosti, saj je izdal album Bitter Tears, ki je pripovedoval o usodi Indijancev v ZDA. Na festivalu je pel pesem Ballad Of Ira Hayes, ki je v tistem času vzdignila veliko prahu. Dylan je to pesem posnel leta 1969, izdal pa štiri leta pozneje na albumu Dylan. Naj vas spomnimo, da ste lahko to skladbo - napisal jo je Peter La Farge - slišali tudi na ljubljanskem koncertu Townesa Van Zandta. Leta 1965, ko je izšel album Orange Blossom Special Johnnyja Casha, je imel Bob Dylan silne težave. Odločil se je namreč, da bo na ploščah in nastopih začel uporabljati razširjeno rockovsko zasedbo.[5] Tako je pravzaprav začel, saj je kot srednješolec s skupino igral pesmi Littla Richarda in Elvisa Presleyja. Dylan je že konec leta 1964 začutil, da je obdobje pisanja protestnih pesmi minilo, on pa je želel povedati še kaj več kot samo rohneti proti sistemu. Začutil je, da je pomembno predvsem tisto, kar je v njem, njegova čustva; pesmi, ki kažejo s prstom, pa so minljive. Poslušalci in kritika njegove “preobrazbe” niso dobro sprejeli in so ga obtožili izdajstva protesta. Protestniki so namreč v Dylanu videli vodjo celotnega protestnega gibanja, ki je bilo precej močno, te vloge pa on ni niti maral niti mogel sprejeti. Vztrajal je pri svojem in do leta 1967 posnel tri izjemne albume. Istega leta se je ponesrečil z motorjem in se oglasil šele leta 1968 s ploščo John Wesley Harding, ki je bila presenetljivo countryjevsko obarvana z močnim pridihom gospela in svetopisemske tematike. Spremenjen in zadovoljen je leta 1969 v Nashvillu končno posnel pravo countryjevsko ploščo Nashville Skyline in na snemanju plodno sodeloval z Johnnyjem Cashem.

O dekletu iz severne dežele

Če bi radi slišali vrhunec sodelovanja Boba Dylana in Johnnyja Casha, si morate zavrteti Dylanovo pesem Girl From The North Country, in sicer različico iz leta 1969.[6] Skladbo je Dylan sicer uvrstil na album Nashville Skyline, vendar je bila ta del načrtovanega skupnega albuma z Johnnyjem Cashem. Februarja 1969 so se namreč Bob Dylan, Johnny Cash, Carl Perkins in Casheva spremljevalna skupina srečali na zanimivem snemanju v nashvilskih studiih. Posnetki niso uspeli po pričakovanjih, zato je zamisel o skupni plošči propadla in razen pesmi Girl From The North Country ni uradno izšel noben posnetek. Dylan, Cash in Perkins so izvajali svoje lastne uspešnice in kup stalnic popularne glasbe. Znana je skupna izvedba Dylanove pesmi One Too Many Mornings, med zbiralci neizdane glasbe pa ima visoko ceno tudi tradicionalna skladba Good Ol' Mountain Dew, ki je bržkone najbolj znana v izvedbi bratov Clancy, prepevali pa so jo tudi drugi izvajalci.

Grammy za spremno besedo

Johnny Cash je za Dylanov album Nashville Skyline, ki je bil v protestniških in kritiških krogih sprejet z valom ogorčenja, začuda pa se je prodajal dobro, napisal spremno besedo v verzih in zanjo prejel grammyja.[7] Dylan ni preveč maral za obtožbe, da se je prodal Nashvillu. Bil je srečen in ponosen na sodelovanje s Cashem in je nastopil tudi v njegovi televizijski oddaji.[8] O tem dogodku je Cash leta 1990 napisal celo pesem Songs That Made A Difference in jo posnel s prijatelji Williejem Nelsonom, Krisom Kristoffersonom in Waylonom Jenningsom iz kvarteta The Highwaymen.Hej, punči,” poje Cash, “a se spominjaš, kako je bilo devetinšestdesetega. Zbrali smo se in peli vsak svoje ... Izmenično smo igrali kitare, jaz, Shel, Kris, Dylan in še dva s ceste.” Shel in Kris sta seveda pred kratkim preminuli pisec in ilustrator Shel Silverstein, avtor takšnih pesmi, kot so A Boy Named Sue, Boa Constrictor, 25 Minutes To Go, Sylvia's Mother in druge, in Kris Kristofferson, glasbenik in filmski igralec, ki je konec šestdesetih avtorsko in tudi slogovno povsem spremenil podobo Nashvilla in njegove glasbe. Johnny Cash je bil leta 1969 na vrhuncu slave. Rešil se je težav s poživili in bil izvajalec številka ena v državi, in sicer predvsem po zaslugi albuma At San Quentin, na katerem je bila tudi skladba Wanted Man, ki mu jo je prijazno odstopil Dylan.[9] Studijska različica se je pojavila naslednje leto na albumu z glasbo iz filma Little Fauss And Big Halsy, Cash pa jo je pozneje v studiu posnel še enkrat, in sicer leta 1991 za ploščo The Mystery Of Life. Med najboljše sodi prav izvedba s koncerta v San Quentinu. Dylan je leta 1969 odstopil delček svoje skladbe tudi Carlu Perkinsu in mu dejal, naj jo dokonča, vendar skladba Champaign Illinois žal ni dosegla uspeha, čeprav je bila dobra. V nashvilskih studiih se je februarja leta 1969, ko sta v njih snemala Johnny Cash in Bob Dylan, torej dogajalo veliko zanimivega, a je večina posnetkov ostala skrita ušesom javnosti.

Brezskrbna ljubezen

Če poznate kakšnega zbiralca Dylanove glasbe, ga povprašajte po zanimivi, precej dolgi izvedbi pesmi Careless Love. Ta pesem je bila kot naročena za jam session, saj si je njeno besedilo vsak izvajalec prilagodil malce drugače, to pa se je s tradicionalnimi pesmimi redno dogajalo. Ob poslušanju posnetka Careless Love se zazdi, da je bil Dylan v studiu s Cashem kdaj pa kdaj precej nebogljen. Johnny ga je moral tu in tam precej spodbuditi, da je pritegnil, čeprav je bržkone res, da je Dylan pozabil besedilo te znane pesmi. Leta 1969 je bil član Casheve spremljevalne skupina tudi že omenjeni Carl Perkins; Bob Dylan in Johnny Cash sta se na tem nenavadnem snemanju lotila njegove skladbe Matchbox, potem pa še znamenite Elvisove uspešnice That's All Right Mama, sicer vzete iz popotne malhe Arthurja Crudupa.[10] Bob Dylan je leta 1970 posnel vrsto priredb in jih nato uvrstil na dvojni album z naslovom Avtoportret. Z njim je hotel poslušalcem pokazati svoje korenine in po svoje dati priznanje glasbi, ki mu je bila všeč, a je žal večina razumela narobe, in kritiki so vnovič vpili, da se je Dylan komercializiral. Na albumu se je znašla tudi različica skladbe I Forgot More Than You'll Ever Know, ki jo je Dylan bržkone pobral s Cashevega albuma The Sound Of Johnny Cash iz leta 1962.

Obdobje v letih od 1962 do 1969 je torej najpomembnejše za presojo sicer redkih skupnih dosežkov Johnnyja Casha in Boba Dylana ali bolje rečeno stičišč, kjer sta se karieri obeh dotaknili. To je najustvarjalnejše obdobje obeh glasbenikov, smo pa podobne navezave lahko zasledili tudi pozneje. Cash je sredi osemdesetih let posnel album z Waylonom Jenningsom. Na njem je nova priredba Dylanove skladbe One Too Many Mornings, ki verjetno sodi med boljše izvedbe te pesmi. Album Heroes z Waylonom Jenningsom je bil žal Cashev zadnji album za založbo Columbia. Leta 1986 mu je namreč potekla pogodba, in ker so se njegove plošče slabo prodajale, je niso obnovili. Johnny Cash je tako končal več kot četrtstoletno obdobje, v katerem je doživel in preživel marsikaj. Konec osemdesetih je imel hujšo operacijo srca, potem pa še nevarno pljučnico. Vendar je preživel in leta 1992 z ženo June Carter zapel na razvpitem koncertu ob 30-letnici Dylanove glasbene kariere. Bobu se je takrat poklonil niz glasbenikov, na katere je pomembno vplival: Neil Young, Tom Petty, John Cougar Mellencamp, Chrissie Hynde in številni drugi, med njimi tudi Casheva hči Rosanne Cash.[11]

Pogled v preteklost

Po letu 1992 Johnny Cash in Bob Dylan vsaj na uradnih izdajah nista posegala po pesmih drug drugega, sta pa očitno podobno gledala v glasbeno preteklost. Leta 1992 je Dylan prvič po tridesetih letih spet izdal klasičen album folka Good As I Been To You s priredbami starih tradicionalnih ali avtorskih bluesovskih in baladnih tem, in sicer ob skromni spremljavi akustične kitare. Ploščo, posneto v Dylanovem domačem studiu, uvaja pesem Frankie And Albert, stara balada, ki sega daleč daleč nazaj v prva leta zlate dobe New Orleansa in je znana tudi pod naslovom Frankie And Johnny. S tem naslovom so jo v bolj ali manj uspešnih priredbah peli različni izvajalci, med drugimi leta 1966 tudi sam Elvis Presley. Zanimivo je, da je leta 1959 pesem posnel tudi Johnny Cash, vendar jo je precej priredil in omilil ter jo celo sam podpisal in jo naslovil kot Frankie's Man, Johnny. Z njo je prišel med prvih deset na lestvici countryja. Bob Dylan je svojo izvedbo naravnal, se zdi, bolj po Leadbellyjevi ali po tisti Johna Hurta.[12] Značilnost Casheve različice te pesmi je izpustitev dela, v katerem prevarana Frankie ustreli Alberta, to pa je pravzaprav čudno glede na Cashevo precejšnjo naklonjenost umorom v starih baladah in tudi v lastnih skladbah. Morilske tematike je namreč v njegovem opusu najti kar precej, pomislimo samo na obe različici pesmi Delia's Gone, priredbi stare balade Delia, ki jo je Dylan uvrstil na naslednji album priredb, World Gone Wrong, ki ga je izdal leta 1993. Obe Cashevi različici sta, nasprotno kot Frankie in Albert, precej temačnejši od starih izvedb s plošč iz dvajsetih in tridesetih let. Dylan naj bi skladbo Delia v največji meri povzel po različici slepega Willieja McTella, čeprav je v njegovi različici opaziti tudi delčke iz drugih znanih posnetkov.[13] Cash je to skladbo izdal leta 1962 na albumu The Sound Of Johnny Cash, novejšo Cashevo obdelavo te pesmi pa najdete na njegovem albumu American Recordings iz leta 1994. Morda ni naključje, da je ta sijajni album, na katerem se Cash spremlja sam z akustično kitaro, izšel kmalu po Dylanovem albumu World Gone Wrong, na katerem je bila Dylanova različica tradicionalne teme Delia.[14] Glasbeno popotovanje po stičiščih karier Johnnyja Casha in Boba Dylana je torej karseda zanimivo, v tem članku pa smo se dotaknili samo nekaj najbolj znanih sodelovanj in referenc. Radijski predstavitvi teh težko dosegljivih posnetkov iz arhiva Mateja Krajnca lahko prisluhnete v soboto 23. 12. ob 22:25 na Valu 202.

Jane Weber in Matej Krajnc


[1] Balade o umorih so izjemno priljubljene tudi pri nekaterih bolj rockovskih glasbenikih, ki črpajo iz zakladnice stare ameriške glasbe, bluesa in countryja. Lep primer je na primer plošča Murder Ballads našega starega znanca Nicka Cava, podobnih referenc je v rocku še veliko.

[2] Johnny Cash je pred kratkim izdal zbirko treh CD-jev, na katerih so zbrane njegove najbolj značilne pesniške teme: umor, Bog in ljubezen, sicer pogosto navzoče tudi v delih Boba Dylana.

[3] Kako je Dylan odkril določene glasbene oblike, je najlepše razloženo v knjigi Michaela Graya. Prva izdaja knjige Song and Dance Man (Cassell, 1999, 944 strani; www.cassell.co.uk) je izšla davnega leta 1972, druga izdaja je še hitreje pošla, zato so ljubitelji Boba Dylana na novo izdajo nestrpno čakali. Če odmislimo številne nove opombe, je prvih sedem poglavij večinoma ostalo nespremenjenih, si pa zato posebno pozornost zasluži kar trinajst popolnoma novih poglavij, ki obravnavajo Dylanovo glasbo vse do leta 1999 in do odličnega, z grammyjem nagrajenega albuma Time Out Of Mind, ki ga je Dylan z nekaj pesmimi predstavil tudi na svojem drugem odličnem ljubljanskem koncertu. Kritiki so Grayjevo delo sicer zelo različno ocenili, sam pa ga uvrščam v sam vrh tovrstne publicistike, saj se mi zdi, da imajo Grayeve ocene, mnenja in neizbežne razlage dokaj trdne temelje. Če vas je strah tako debele knjige, jo seveda lahko začnete brati nekje na sredi, saj so poglavja - posebno zanimivo je recimo poglavje, ki govori o skladbi Blind Willie McTell, ki jo je Dylan posvetil enemu svojih najljubših pevcev bluesa - sklenjene celote in jih lahko beremo kot samostojne eseje (iz knjižne ocene Janeta Webra).

[4] Album Orange Blossom Special je bil zanimiv. Poleg Dylanovih je vseboval še nekaj starih bluegrassovskih pesmi, kot so bile naslovna uspešnica, stara balada Danny Boy, gospelovska stalnica Amen in pesem Wildwood Flower z repertoarja družine Carter.

[5] Obdobje, ko je Dylan elektrificiral svojo glasbo, je lepo opisano v novi knjigi Like The Night angleškega avtorja C. P. Leeja, izdani pri založbi Helter Skelter (www.skelter.demon.co.uk).

[6] Dylan je to skladbo prvič pel na plošči že leta 1963, napisal pa jo je po vzoru ljudske skladbe Scarborough Fair z repertoarja Martina Carthyja. Skladbo si je iz istega vira še bolj očitno 'prilastil' Paul Simon.

[7] Bob Dylan je bil vedno dovzeten za ideje drugih. Tako se je dal za ovitek plošče Nashville Skyline fotografirati v pozi, ki smo jo lahko videli že na ovitku albuma Erica Von Schmidta. Plošča se je verjetno tako dobro prodajala tudi zaradi uspešnice Lay Lady Lay, ki so jo radijske postaje veliko vrtele.

[8] Pozornosti sta vredni še vsaj dve pesmi z znamenitega snemanja iz leta 1969: You Are My Sunshine in Just A Closer Walk With Thee. Prvo je leta 1940 napisal letos umrli guverner Jimmie Davis in je že zdavnaj ponarodela, druga pa je tradicionalna gospelovska tema, po kateri so posegali izvajalci ne glede na barvo kože, med drugimi Golden Gate Quartet, Mahalia Jackson, Patsy Cline in Cliff Richard.

[9] Skladbo Wanted Man lahko najdete tudi v zgodnjem repertoarju Nicka Cava, glasbenika, ki je sploh zelo naklonjen Dylanovi glasbi in se je iz nje konec koncev tudi veliko naučil.

[10] Bob Dylan je bil velik oboževalec Elvisa Presleyja. Pravijo, da se po njegovi smrti vsaj en teden ni hotel z nikomer pogovarjati.

[11] Na plošči s tega koncerta jeseni leta 1992 ob 30-letnici glasbene kariere Boba Dylana sta dve Dylanovi pesmi v izvedbi Cashevih: It Ain't Me Babe in You Ain't Goin' Nowhere. Prvo izvajata Johnny Cash in June Carter, drugo pa June z Rosanne Cash.

[12] Večina poznavalcev meni, da je Dylan to balado povzel po Johnu Hurtu, čeprav je skladbo že veliko prej posnel tudi Charley Patton, Dylan pa je v intervjujih večkrat povedal, da je prav Patton eden njegovih najljubših izvajalcev.

[13] Dylan tudi v spremni besedi k albumu World Gone Wrong piše, da gre za sestavljenko iz več različic.

[14] Bralce, ki jih zanimata snemalna kariera Boba Dylana in seznam pesmi, ki jih je zaigral na določenem koncertu tako imenovane nikoli končane turneje, ki traja že od leta 1988, opozarjamo na novo knjigo nemškega novinarja Cristofa Grafa z naslovom Man On The Road (Editions Phi).