Vladislav Delay

Najlepši zvoki na drugi strani hrupa

Nekoč hrup postane nevzdržen. Nepravilnosti se začnejo združevati v posamezne skupine. Zvočno nesnago zamenjajo melodije. Ko se utrudijo in ne najdejo izhoda iz zvočne zadrege, se predajo ritmom. Robotsko, mehanično ponavljanje vedno prisotnega utripanja se kmalu znajde v dokončni zanki, ki se neprestano zateguje in krči še zadnja okna v preteklost. Monotona rešitev je statična ambientalnost, alternativa čistih oblik in poliranih površin. Spet nevzdržno in agresivno. Konec in začetek zvoka sta naredila polni krog. Hrup prehaja v ambient in obratno. Zvok se je ujel v rizomo, na zadnjih požarnih vratih pa stoji obešen le en napis: Vladislav Delay.

Spet se znajdemo na nedefiniranih ozemljih arktičnega ambienta, finskih pokrajin, ki jih polnijo počasne, vijugaste reke in jezera zvoka. Delay se nikoli ne neha, saj se ni nikoli začel. Ne spomnimo se začetka skladbe. Ko po dvajsetih minutah lebdenja preštevamo zadnje sekunde, se z muko skušamo okleniti uvodnih trenutkov, ki so se iz našega spomina izbrisali kot sanje po nemirnem jutru. Ostanejo le bežni obrisi brez konkretne vsebine, ki pa kmalu poraja neštetokrat potencirane občutke. Ti vedno ostanejo, saj menjajo čas, dimenzije in geografske položaje. Vladislav Delay je mamilo, ki nas postavi nekam drugam, in nikoli se ne moremo dobro spomniti, točno kam. Kraj dogodka nam ostaja skrit za vedno. Prvo srečanje je vedno nepozabno in neverjetno srečno, doživetje pa je ob vsakem ponovnem poskusu še intenzivnejše in podrobnejše. Delay je v redkih izjavah izpričal nagnjenost k melanholiji, ampak njegova godba gre v konkretnih situacijah še veliko dlje. Zamenja resničnost in te posrka vase. Od tod naprej vidimo samo še modro. Pravi, da z glasbo zrcali svoje življenje, zato gredo zvoki tja, kamor gre tudi on. Pot je postlana s sinonimi in anonimnimi poimenovanji, nekaj jih bo za vedno ostalo nepreglednih in neodkritih. Kot na primer nedavna jazzovska skladba, ki bo izšla le na Finskem v nakladi 500 izvodov. Tolkala, bas in pihala so bila najprej posneta posebej in nato združena v studiu, občutek pa je po pričevanjih podoben najbolj abstraktnim komadom, ki se pojavljajo na albumu Entain. Vladislav Delay ima več nadomestnih podob, ki jih izkusimo pod imeni Uusistalo, Sistol, Luomo in Conoco. Vsako ime predstavlja različen občutek in popolnoma ločen dejavnik godbenega ustvarjanja. Toda na koncu se vse smeri združijo in se usmerijo v enoten cilj. Ideja je vedno ista: glasba mora biti živa, mora dihati in se podrejati improvizaciji. Nepredvidljivo in nepravilno je vedno dobrodošlo. Efekt odmeva, pri katerem si je malo več kot dvajsetletni Vladislav sposodil drugo polovico imena, lahko vedno pelje v drugačno smer. Vsak zvok se lahko poljubno usmeri v drugačno pozo, nikoli pa ne moremo točno napovedati končnega izida. Ampak tveganje je samoumevno. Elektronska glasba je v veliki meri posledica napak in tehnoloških motenj. Tehnik igra pomembno vlogo, toda glasbeni stroji radi uidejo nadzoru. Nekateri zvoki so torej povsem spontani in neodvisni. Nihče jih ne more nadzorovati. Če posnamemo zvok množice, ga ne moremo nadzorovati, saj on nadzoruje nas in določa naše možnosti. Enako je pri strojih. Glasbene naprave doživljajo stresne situacije, mi pa jih pridno izkoriščamo. Ampak Vladislav Delay ni tehnolog. Njegova glasba ni tehno, čeprav je narejena z računalnikom in se v skladbah pojavijo tudi zvoki, ki so čistega elektronskega izvora. Delay je kupil dva gramofona in ju vpregel za poslušanje nepregledne vrste vinilnih plošč, dokler ni prišel do tistih, ki so mu bile všeč. Od takrat naprej se njegovi navdušenosti nad elektroniko reče Köln in Berlin, A-Musik in Chain Reaction. Tehno je tako vstopil skozi zadnja vrata, pretihotapil se je v svet, ki mu od prvih trenutkov vlada jazz. Vladislav Delay je namreč izšolani jazzovski bobnar. K elektronski glasbi pristopa iz ritmične perspektive, pa čeprav se nam bo v odnosu do njegovih ambientov ta izjava zdela brez pravega smisla. Čutiti je Afriko, Kubo, Brazilijo in takoj za tem Jamajko. Ritmi v nižjih predelih zvočnega spektra. Rešitev sta vedno reggae in dub ali pa v našem primeru urbani nu dub.

Izraz smo ukradli iz ust dveh sorodnih novodobnih protagonistov: Burnta Friedmana in njegovih Nu Dub Players ter Stefana Betkeja, ki ga bo večina prepoznala pod imenom Pole.

Ključ za našo povezavo Delaya z dubom je kompilacija Staedtizism, ki je izšla pri Betkejevi novo nastali založbi ~scape. Pri njej različni glasbeniki predstavljajo svoje interpretacije in materializacije besede urbani dub. Delay se pojma loti previdno in iz daljave. Ostanejo mu le osnove: basi in zvoki okolice, ki se prepletajo z nenapovedanimi udari efektov. Drugo je le občutek prijetne prostorske izoliranosti, ki dopušča neskončno širjenje zvočne domišljije. Obda nas neke vrste virtualna resničnost. Lahko smo kjer koli hočemo in se pri tem početju neskončno širimo, saj lahko prodiramo vedno globlje in globlje, do najdrobnejših zvokov. John Cage bi temu rekel majhni zvoki, komaj prepoznavni deli zvočne resničnosti. Ne ponujajo nam svoje identitete, ampak moramo to črno luknjo zapolniti sami. Predstavljajte si, da se znajdete na meščanskem dvorišču, ki leži v strogem centru velikega mesta. Ujeti med štirimi stenami in z modrim nebom nad glavo prisluškujete dogajanju in skušate prepoznavati posamezne zvoke, združene v veliko kepo okoliškega hrupa, ki pronica nad strehami. Posamezni zvoki se izločijo iz množice in postajajo vedno bolj prepoznavni, vendar je njihov izvor brez vidne sestavine nedoločljiv. Lahko jih povzroča karkoli. Poleg tega se zvoki med seboj motijo in drug drugega pačijo do nerazpoznavnosti. Ustvarjena je iluzija, ki ji ni konca. Besede, ki jih slišimo v daljavi, so ravno na meji nerazumljivosti, velika gradbišča v daljavi pa brez težav zamenjamo za široke ceste, polne hrupa avtomobilov in pridušenega čebljanja mimoidočih. Slišimo lahko, kako diha mesto. Vladislav Delay zbira zvoke, jih oropa identitete in jih nato spet združi v tekočo mešanico, ki nam stalno polzi iz rok. Njegove skladbe nam omogočajo, da gledamo z ušesi; so zvočni film in s tem umetni nadomestek zvočne kulise vsakdana, ki sili v naš ožji osebni prostor.

Del definicije spet najdemo v kompilaciji. Tokrat pri založbi Mille Plateaux in pod imenom Clicks and Cuts. Ime hoče določiti glasbeni žanr, a mu ne uspeva. Za neuspeh so krive prepogoste izjeme, med katere spada tudi Delay. Ko smo vsi mislili, da se igra samo z ambienti, se zvočna invazija nadaljuje. Prvo malo ploščo je Vladislav Delay izdal leta 1997 pri majhni finski založbi Huume Records. Čez dve leti je pot nadaljeval z albumom Ele pri Nizozemcih Sigma Editions in z malo ploščo pri založbi Max Ernst, ki je v lasti Thomasa Brinkmanna. To je bil tudi začetek velikega poka, ki mu še sedaj ni videti konca. Od tod naprej je Delay brez napovedi povsod. V kratkem obdobju enega leta (1999-2000) je izdal pet albumov pri trenutno najbolj prodornih in inovativnih založbah: Chain Reaction (Multila), Mille Plateaux (Entain, ki vsebuje tudi dva komada z albuma Ele), Phthalo (Sistol), Force Trax (Vocalcity) in Force Inc. (Vapaa Muurai). V bližnji prihodnosti ga čaka še sodelovanje s somišljenikom na novodobni dubovski fronti, Stefanom Betkejem. Skupaj bosta posnela malo ploščo za Betkejevo založbo ~scape, v fazi načrtovanja je tudi jazzovski album, ki bo Delaya vrnil h glasbi, ki jo posluša najraje in ji tudi idejno pripada. Kot smo povedali že prej, je Vladislav Delay jazzovski bobnar, ki si je med šolanjem nabral obsežno zbirko eksotičnih in nekonvencionalnih tolkal. Poudarek je bil torej vedno na ritmični strani, to se izraža tudi v tovrstnih projektih novejšega datuma. Če ne dela zaporedja z basi, to vlogo prevzamejo bolj poudarjeni ritmi. Odličen primer je album Vocalcity, ki ga je naredil pod psevdonimom Luomo. V ozadju še vedno slišimo minimalistične zvočne pokrajine, ki so nam znane z albumov Multila in Entain, dopolnjene pa so s tehnološkimi house ritmi in z občasnimi vokali. Dobimo disco sedemdesetih, ki je bil spuščen skozi dubovsko vesolje efektov in čudaških pristopov v eno od najbolj razširjenih zvrsti v današnji plesni elektronski glasbi. Vocalcity je garažni izdelek, ki nosi jasen podpis Vladislava Delaya.

Zadnji v vrsti albumov, Vapaa Muurai, je narejen pod imenom Uusistalo. Njegova ideja nadaljuje tisto, kar se je začelo pri albumih Ele, Entain in mali plošči Kemikoski. Uusistalo vsebuje posnetke živih nastopov, v katerih Delay dodatno spreminja in variira obstoječe posnetke. Na festivalu Arctic Ambience, ki se je poleti odvijal na Dunaju, je Delay na odru predstavljal zanimiv vizualni koncept. S hrbtom je bil obrnjen proti publiki, njegove poteze so bile vidne le v ogledalu, ki je bilo postavljeno na majhno mizico, po kateri je ležala razporejena oprema. Svojo podobo je zrcalil enako, kot so v istem trenutku zvoki zrcalili izkrivljeno podobo realnosti. Oboje je bilo podrejeno interpretaciji drugotnih medijev: ogledala in glasbenih strojev. Živi nastopi in (inter)aktivno sodelovanje v glasbeni skupini so bili za Delaya vedno pomembni, čeprav se je na neki točki tudi to prepričanje obrnilo v drugo stran. Krivo je potovanje v New York in na Jamajko. Metodologija je sedaj radikalno drugačna. Na začetku je še prihajalo do sodelovanj v skupinah, ki so združevale elektronsko glasbo in jazz, vendar je Delay kmalu prodal zbirko glasbil in si priskrbel najbolj osnovno studijsko opremo. Še vedno je član prilagodljivega helsinškega kolektiva Bassdress, ki deluje na področju glasbenih vprašanj, slikarstva, oblikovanja in mode, njegova glasba pa je kljub vsemu osebno doživetje tudi med procesom nastajanja. Eno leto je preživel v kleti in odrezal komunikacijske kanale s svetom, da bi lahko konkretiziral glasbene zamisli, ki so se kopičile v glavi. Studio je stalno v procesu razpadanja, tako da je glavni princip še vedno nadzorovana improvizacija, sestavljena iz ukradenih strojnih momentov. Kam se giblje zvok, določata avtor in oprema, s katero sklada. Studio je orodje v rokah naključnega opazovalca zvočnega dogajanja, ki z njegovo pomočjo sestavlja razdrobljene delce v nikoli videno in slišano celoto. Nič ne stoji, kot bi moralo, trdno na svojem mestu.

O nenamenskosti govori tudi besedilo, ki je natisnjeno na albumu Multila. Ta je prvi, ki je s tekstovnim pojasnilom prekinil anonimno in skopo podobo berlinske založbe Chain Reaction. Vsebina pomeni preoblikovanje založbe, zakopane globoko v tradicijo berlinskega tehna, ki se je že od samega začetka spogledoval z dubovskimi godbami. Berlinski tehno je začel izginjati iz klubov, zato pa se je znova premišljen in znova postavljen skozi slušalke vrnil v notranje svetove ljudi, ki ga poslušajo. Besedilo pravi, da Multila kaže odlomke izkušenj, brez definicije, ki so v majhnih fragmentih v vsakem posamezniku. Multila je orodje, ki nas uči, da smo v resnici le slučajni. Naše dojemanje in stvari okoli nas so slučajne. Določajo nas le naša čustva in stvari (zvoki), ki jih občasno prebadajo. Multila je 'soundtrack' za vizualno dojemanje sveta. Trenutki se razvijajo le postopoma. Nikamor se jim ne mudi v lenem razpoloženju in širjenju na vse strani neba. Vladislav Delay je na novo oblikoval ambient in v kratkem času pretresel tehno godbo. Naredil jo je spet spontano in organsko, prerešetano z napakami in spodrsljaji. “Če v glasbi ni improvizacije ali življenja, se zanjo le težko zanimam,” je izjavil v enem od redkobesednih intervjujev (na plošči Multila, Vladislava Delaya,Chain Reaction, 2000). Zanj na glas govori glasba.

Jure Matičič