Letnik: 2000 | Številka: 12 | Avtor/ica: Janez Golič

Kratka zgodovina elektronskih glasbil

Elektronska glasba brez tehnoloških iznajdb ne bi bila mogoča. Razvoju elektronskih instrumentov so botrovali izumi naprav, ki izvorno niso bile mišljene za ustvarjanje glasbe: telefon, gramofon, magnetofon, radio in konec koncev sintetizator človeškega govora. V sestavku sledimo glasbenim instrumentom, ki jih poganja elektrika, od zametkov v obliki pojočega telegrafa do polifoničnih sintetizatorjev.

Le eno uro za Grahamom Bellom je v patentni urad vstopil Elisha Gray in razgrnil načrt prvega telefona. Prepozno. V zgodovino je šel Bell, Grayu pa ni ostalo drugega, kot da se zadovolji kot nosilec patenta pojočega telegrafa. Ta instrument je bil osnovan na principu telefona, prve naprave, ki je omogočila pretvorbo zvočnega signala v električnega in nasprotno. Gray je izkoristil pojav, ko kovinska opna zaniha v magnetnem polju in tako ustvari zvok. Niz takih, nadvse primitivnih oscilatorjev, uglašen na različne frekvence, je omogočil razpon zvoka dveh oktav. Gray je s pojočim telegrafom leta 1874 obredel Ameriko, a njegov instrument je kmalu potonil v pozabo. Podobno usodo je nasledila pojoča obločna luč, ki jo je izumil William Du Bois Duddell. Preden je Thomas Alva Edison izumil žarnico, je bila predvsem v Evropi v uporabi svetilka, ki je delovala po principu svetlobnega loka med dvema karbonskima diodama. Duddell je le ugotovil, da taka svetilka oddaja zvok, ki ga je možno nadzorovati z višino električne napetosti. Niz takih svetilk, za povrh priključenih na klaviaturo, je sestavljal resda primitiven, a delujoč elektronski instrument; prvi, ki za ustvarjanje in prenos zvoka ni uporabljal telefonskega napajanja in prenosnih poti.

Prvo pomembno elektronsko glasbilo je leta 1897 patentiral Thadeus Cahill. Je pa res, da je potreboval dodatnih devet let, da je telharmonium javno predstavil. Sestavljalo ga je namreč kar 145 električnih dinamov, ki so poganjali posebne induktorje kot izvor različnih zvočnih frekvenc (tonov). Te signale je glasbenik upravljal prek ogromne klaviature z razponom 7 oktav s 36 tipkami na oktavo. Klaviatura je pomenila novost, a obenem oteževala igranje, in to je bil eden izmed vzrokov počasnega zatona instrumenta. V prvi izvedbi je zvok prihajal iz velikih akustičnih trobelj, povezanih neposredno na klaviaturo instrumenta, kasneje so bile troblje priključene na zvočnik telefonske slušalke, ki je služila kot ojačevalna naprava. Še več, Cahill je načrtoval prenos zvoka po telefonskem sistemu v oddaljene javne prostore. Težava je bila že v tem, da je telharmonium močno bremenil telefonsko centralo, prihajalo je tudi do medsebojnih motenj. Tretji in zadnji, izpopolnjen model gigantske naprave so s tridesetimi železniškimi kontejnerji prepeljali v New York, kjer je zavzel celotno nadstropje poslovne stavbe na 39. ulici. Poslovneži, ki jim je telharmonium motil telefonske pogovore, niso bili naklonjeni pionirskemu dosežku pri razvoju elektronskih glasbil. Vdrli so v predstavitveni prostor, na koščke razdejali instrument in ga za povrh zmetali v reko Hudson. Ideja telharmoniuma je dokončno usahnila z razvojem radijske tehnike in s pojavitvijo ojačevalnikov. Vse, kar je ostalo za njim, je nekaj obledelih fotografij.

Prvi še danes uporabljan elektronski instrument je teremin. Izumil ga je ruski znanstvenik Leon Termen (po emigraciji v Ameriko je spremenil priimek v Theremin), gre pa za radijski sprejemnik z dvema antenama, ki sta občutljivi za gib rok in telesa. Efekt je znan iz radiofonske tehnike, odkrili so ga po naključju v zgodnjih dvajsetih letih, ko so eksperimentirali z vakumskimi cevmi oz. elektronkami v povezavi z izumom oscilatorja (1915); ta je namreč omogočil pretvorbo električne napetosti v zvok. Tako imenovani heterodinski efekt povzročata dve visoki frekvenci, ki sta si dovolj blizu, da razlika obeh leži v slišnem območju (med 20 in 20.000 Hz). Težavo pri uporabi efekta v glasbi je povzročil ‘stranski’ učinek, kapaciteta človeškega telesa, ki s približevanjem elektronki nenadzorovano spremeni frekvenco. Theremin je bil tisti, ki je težavo obrnil v prid; človeško telo je izrabil kot nadzorni mehanizem instrumenta, ki ga je končno ‘osvobodil’ klaviature in nastavljene intonacije. Glasbenik igra teremin s kroženjem rok okoli anten, navpična antena služi za spremembo jakosti zvoka, vodoravna antena v obliki krožne kovinske zanke spreminja višino tona. Instrument je običajno ‘uglašen’ na zvok violine in proizvaja zvezni monofonični zvok frekvence med 0 in 2000 Hz. Na prvi predstavitvi teremina leta 1920 v Moskvi je bil prisoten sam Lenin, ki je takoj naročil izdelavo šeststo glasbil in jih razposlal po vsej Rusiji. Theremin pa je obrnil hrbet služenju državi in je leta 1927 prebegnil v Ameriko, kjer je ob pomoči premožnih sponzorjev nadaljeval raziskovalno delo na področju elektronskih instrumentov. Na principu teremina je iz njegovega newyorškega laboratorija prišla še cela vrsta glasbil. Leta 1938 ga je ugrabila NKVD (predhodnica KGB) in ga odpeljala nazaj v Rusijo ter mu v sibirskem delovnem kampu naložila nalogo, da razvije prvega ‘hrošča’, motilni element pri prenosu tajnih vojaških sporočil. Theremin je bil kasneje ne le rehabilitiran, temveč nagrajen z najvišjim Stalinovim odlikovanjem, vendar so mu po vojni preprečili nadaljevanje raziskav na področju elektronike. Pojasnilo je bilo povsem preprosto; elektrika se ne bo uporabljala v glasbi, temveč le še za eksekucijo izdajalcev. Šele v pozni starosti je Theremin ponovno obiskal Ameriko in predaval o starih, dobrih tereminih ter demonstriral njihovo delovanje.

Francoski čelist in radiotelegrafist Maurice Martenot je leta 1923 srečal Leona Theremina in na podlagi njegovih izsledkov izdelal instrument Ondes-Martenot, ki je bil prilagojen klasično izobraženim glasbenikom. Izpopolnjeni modeli imajo že običajno klaviaturo, stikala za vibrato in glissando, še vedno pa delujejo po principu heterodinskega efekta z uporabo oscilatorja na elektronke (v šestdesetih so jih nadomestili tranzistorji) in so monofonični. V njihovem primeru že lahko pišemo v sedanjiku, kajti klaviature Ondes-Martenot še dandanašnji uporabljajo v zasedbi klasičnega orkestra.

Že leta 1916 se je ameriški avantgardni skladatelj Henry Cowell poigraval z idejo, kako bi proizvedel poliritmičen instrument s klaviaturo. Osnovne napotke (odnos med višino tona in ritmom) je posredoval komu drugemu kot Leonu Thereminu, ta pa je leta 1930 izdelal instrument polyrhythmophone ali rhythmicom, prvo elektronsko ritem mašino. S pritiskom na vsako od šestnajstih tipk je bil mogoč enakomerno prekinjajoč ton, sedemnajsta tipka je služila za vmesni ‘udarec’. Ritem se je generiral z vrtečim diskom, ki je prekinjal svetlobni žarek, usmerjen na foto celico. Višina osnovnega tona je bila nastavljiva s stikali, drugi toni so bili določeni s hitrostjo ritma. Cowell je za polyrhythmophone napisal dve skladbi, nato pa je kmalu izgubil zanimanje za ritmično napravo. Šele sredi petdesetih let jo je zavrženo v nekem skladišču našel producent Joe Meek in odpeljal v svoj londonski studio, kjer je z njeno pomočjo nastalo kar nekaj filmske glasbe.

Elektroinženir Freidrich Adolf Trautwein je leta 1930 prvič razstavil svoj trautonium, kmalu zatem pa ga je začelo izdelovati znano nemško podjetje Telefunken. Skladatelj Oskar Sala je postal pravi virtuoz na glasbilu in za povrh ga je še izpopolnil v modele Mixtur in Radio Trautonium.

Originalni trautonium je kot izvor zvoka uporabljal uporovne žice, ki so bile napete čez kovinsko tračnico. S pritiskom na določeno mesto na žici, razdeljeno na kromatično tonsko lestvico, je glasbenik sklenil tokokrog; od upornosti sta bili odvisni frekvenca oscilatorja in višina zaigranega tona. Instrument je z dodatnimi stikali omogočal razpon treh oktav, s superpozicijo harmoničnih komponent pa je bilo mogoče spreminjati barvo zvoka. Še več, s selektivnimi filtri je bilo možno dodajati neharmonične komponente in s tem sestaviti neobičajen zvok, ki je odstopal od tistih, ustvarjenih le s cevnim oscilatorjem.

Če ne prve, pa najpopularnejše elektronske orgle je izdelal urar Laurens Hammond aprila leta 1935. Uporabil je kar princip delovanja Cahillovega telharmoniuma, seveda pomanjšanega na uporabno velikost. Majhni sinhroni električni motorji na izmenični tok so zelo dobro opravili nalogo pogonskega mehanizma za vrteče magnete v električni tuljavi, to je omogočilo natančno določanje višine posameznih tonov, kar je bila stalna pomanjkljivost predhodnih elektronskih instrumentov. Obenem je Hammond izumil unikaten sistem sinteze barv zvoka, glasbenik je lahko s tipkami in gumbi osnovnemu tonu dodal še osem harmoničnih, torej mnogokratnikov frekvence osnovnega tona. Hammond je patentiral tudi elektromehansko napravo za reverb, kasneje uporabljeno v mnogih elektronskih instrumentih.

Orgle Hammond so kmalu postale priljubljen domač instrument. Na drugi strani jih je, na primer, uporabil Karlheinz Stockhausen v skladbi Kontakte, še vedno pa so popularne med tistimi bluesovskimi, jazzovskimi in rockovskimi zasedbah, ki ohranjajo zvok preverjene tradicije.

Zametek prvih sintetizatorjev sta predstavljali napravi Parallel Bandpass Vocoder in Voder speech synthesizer, ki ju je razvil ameriški fizik Homer W. Dudley konec tridesetih let. Prva je v bistvu analizator človeškega govora; Dudley je s številnimi ozkopasovnimi filtri razbil človeški glas na frekvenčne pasove in vsakega grafično ponazoril v odvisnosti od časa. Zanimivejši je Voder, saj je ‘znal’ proces obrniti, torej z dovolj gostimi in ozkimi frekvenčnimi pasovi elektronsko generiranega zvoka je sintetiziral umetni človeški glas. Zvočne možnosti naprave so bile resda omejene, končno je bila razvita v praktične namene, za kompresijo človeškega glasu pri prenosu po bakrenih telefonskih žicah, a direktor oddelka za fonetiko na univerzi v Bonnu, Werner Meyer-Epple, je metodo prenesel v ustvarjanje elektronske glasbe in njegovi teoretski nastavki so močno vplivali na nemško gibanje Elektronische Musik.

Raymond Scott ni znan le po glasbi za Disneyjeve risanke, ampak je že leta 1946 ustanovil elektronsko podjetje Manhattan Research. Tam je razvijal svoje instrumente, zelo primitivne sintetizatorje, ki mu jih je pomagal sestavljati Robert Moog, izumitelj enega najbolj popularnih sintetizatorjev sploh. Scott je ‘kriv’ za vsaj dva primitivna modela, clavivox in electronium, oba še brez tipk, zvoki so se sintetizirali le s stikali in potenciometri.

Orgle Warbo Formant so bile prvi instrument oblikovalca in enega od pionirjev elektronskih instrumentov, Haralda Bodeja. 2. svetovna vojna je ustavila nagel razvoj njegovih zamisli, a leta 1947 je že predstavil melochord, instrument, ki je kljub nekaterim tehničnim pomanjkljivostim odigral pomembno vlogo v studiih za elektronsko glasbo v Nemčiji. Vpeljal je nekaj novosti, kasneje uporabljenih v modularnih sintetizatorjih, kot na primer dvojno klaviaturo, s tem da je druga le določala barvo zvoka prve. V petdesetih letih je Bode razvil nekaj bolj konvencionalnih instrumentov, kot Bode organ, Polychord, Tuttivox in v Ameriki, kamor je emigriral leta 1954, sodeloval pri razvoju izpopolnjenega modela popularnega električnega klavirja Wurlitzer. Obenem je prvi razpoznal prednost tranzistorske tehnike in že leta 1961 naredil načrt, ki je revolucioniral razvoj elektronskih instrumentov. Prav kmalu so njegove teoretske izsledke povzeli in razvili Robert Moog, Donald Buchla in drugi, Bode pa je prav Robertu Moogu in njegovi firmi prodal pravice za izdelavo različnih naprav za procesiranje zvoka.

Leta 1956 sta Harry Olsen in Hebert Belar na univerzi Princeton razvila dva modela RCA sintetizatorja, oba po načelu Voderja, torej naprave za sintezo umetnega človeškega govora. Njun namen pa je bil povsem drugačen, po publikaciji A Mathematical Theory Of Music iz leta 1949 bi bilo mogoče popularne napeve preprogramirati v novo ‘uspešnico’. Teorija - že tako na trhlih nogah - ni imela podpore v tedanji tehniki in ‘čarobna’ naprava za produciranje neskončnega števila uspešnic ni upravičila pričakovanj izumiteljev.

Izvor zvokov so predstavljali niz oscilatorjev na elektronke in različni ‘noise’ generatorji, ki jih je glasbenik nastavljal in upravljal s perforiranim papirnatim trakom, oblikoval pa prek številnih filtrov, modulatorjev in rezonatorjev. RCA Sintesizer je bil super glasbilo, omogočal je širok izbor zvokov in možnosti kombinacij. In vendar je ta smer razvoja elektronskih instrumentov vodila v slepo ulico. Pomembnejši izum je prišel leta 1964, ko je Robert Moog sestavil prvi instrument, ki je zvok nastavljal s pomočjo električnih signalov. Prej je skladatelj lahko le ročno uglasil instrument, da je pridobil želeno barvo in višino tona, glasnost in tako naprej.

Robert Moog se je najprej posvetil izdelavi tranzistorskih modelov teremina, kasneje se je poigraval z idejo prenosnih kitarskih ojačevalcev, a na koncu se je zapisal sintetizatorju. Razvoj so omogočila vse manjša in učinkovitejša elektronska vezja, moduli z določenimi funkcijami, sposobni producirati in sintetizirati zvok. Moog je popularni sintetizator razvil ob pomoči dveh glasbenikov, Herberta Deutscha in Walterja Carlosa (ki je kasneje spremenil spol in ime v Wendy, po dostopnih informacijah pa tega ne gre povezovati z Moogom in njegovimi izumi). Prav Carlos je pripomogel k popularizaciji sintetizatorja Moog, ko je leta 1968 objavil album Switched On Bach, na njem so bile Bachove skladbe, prirejene in zaigrane na Moogov sintetizator. Še pred koncem desetletja so se pojavili sposobnejši polifonični sintetizatorji velikih firm, kot so Arp, Roland in Korg, ki so z velikim korakom vstopili v popularno glasbo. A to je že druga zgodba.

Janez Golič

Viri:

Paul Griffiths. Guide To Electronic Music. Thames And Hudson, 1979.

Andy Gill. Elektronika, sintetizatori i ostale žice i kučine. NME/prevod Džuboks, 1980.

Bart Hopkin. Gravikords, Whirlies and Pyrophones. Ellipsis Arts, 1996.

http://www.obsolete.com/120_years/