Letnik: 2000 | Številka: 12 | Avtor/ica: BIGor
Gearhead
Od močnih avtov do rock glasbe
Fanzini so ena od značilnosti 20. stoletja in sestavni del popularne kulture. Velikokrat jim očitajo povprečnost in izlivanje golega navdušenja ljubiteljev, neprofesionalcev, vendar nas zgodovina uči, da je iz marsikaterega fanzina nastal tudi zloglasni magazin. Dober primer je angleški magazin Face, podoben primer je tudi ameriški fanzin Gearhead (www.gearheadmagazine.com), ki od prve številke združuje navdušenje nad punkrockovsko glasbo in avtomobilizmom. Ko sem pred leti prvič prijel v roke ta zloglasni ne več fanzin, ampak prej magazin, me je presenetil podatek, da za njim stoji ameriški pol Hrvat pol Italijan Mike LaVella, ki se je navdušeno in glasno odzval na željo za intervju za slovensko glasbeno revijo.
Od prve številke naprej si imel jasno zamisel, kakšen fanzin želiš izdajati.
To je dolga zgodba. Začela se je leta 1991. Takrat sem bil na koncertu Didjits in srečal Darva Teara, ki je edini z mano od prve številke Gearheada. Skoraj v vsaki številki ima eno ali dve naslovni zgodbi, nekaj jih je zamudil - če ne dela otrok, piše za Gearhead, ha! Srečala sva se torej na koncertu in rekel sem mu, da bi rad izdajal hot rod punk magazin. “Oh, ja!” je bil za. Vprašal me je, kako mu bo ime. Rekel sem, da ne vem, da pa hočem imeti v njem avtomobile in bende, ki imajo pesmi o avtomobilih, pa je rekel: “Magazin za ‘gearheadse’ hočeš?” Takrat mi je zasvetila lučka, od tod je prišlo ime. V istem času je začel izhajati fanzin Speed Kills. Pisal sem zanj, tudi za Maximum Rock’n’Roll sem pisal, prav oni so mi rekli, da lahko časopis postavim pri njih, čeprav nisem vedel, kako se dela časopis. Zato je prva številka primitivna, zanjo sem porabil dve leti, da sem jo izdal. Prava prva številka Gearheada je prava redkost. Natisnili smo 2000 kopij in jih razprodali v enem dnevu! Zdaj smo jo ponovno izdali in je že razprodana. Pojma nisem imel, da bo to tako velika reč. V tisti številki je bila deljena mala plošča Gas Huffer in Supercharger, osnovna ideja pa je bila v komadih - Hot Rod Rally Supersuckers, Top Fuel Didjits, nekaterih komadov se nihče več niti ne spomni. Takrat so enostavno vsi imeli komade o avtomobilih, o hot rodih. Vse to je takrat postalo spet priljubljeno, ljudje so kupovali stare avte, vse se je vračalo - in pomislil sem, da mora nekdo vse to dati skupaj. Hotel sem zaobjeti vse to, kar je že obstajalo - Franco, Coop, Kozik, šestdeseta leta, ljudje iz šestdesetih let, pa garažna šestdeseta, novi bendi. Na začetku se nismo preveč spoznali na avtomobile, nismo bili mehaniki, le avtomobilska metaforikanam je bila všeč in v projekt smo vključili ljudi, ki so se na te reči spoznali. Verjetno sem dober pri iskanju kadrov in razporejanju delovnih nalog. Skupaj sem zbral ljudi, ki se spoznajo na avte, na stripe, nekoga za ocenjevanje videov. Vsak počne, kar mu je pri srcu.
Od tod torej pozitivna naravnanost ...
Hotel sem ustvariti zelo pozitivno ozračje, popolnoma pozitiven projekt. Strogo se držim politike, da nikoli ne objavimo negativne recenzije. Mislim, da je življenje enostavno prekratko, da bi kritizirali. Uživamo, smo fani te muzike in kulture, zakaj ne bi pisali točno o tem, kar nam je všeč? Če mi kaj ni všeč, ne objavim. Sicer mi težijo, naj objavim tudi slabo kritiko, ampak jim zabrusim nazaj, da ne razumejo - možnosti sta samo dve: ali so notri ali pa ne. Ne morem si pripisati zaslug za novo gibanje, res pa je, da smo pomagali, da se je prijelo. Na začetku tega ni bilo - imel si rockabillije, te in one, ki jih je bilo treba spraviti skupaj.
Opazil sem, da je v San Franciscu ogromno avtomehaničnih delavnic, veliko je starih avtov. Obstaja kakšna povezava med San Franciscom in Gearheadom?
Seveda, ogromna. San Francisco ima vse, zaradi česar Gearhead obstaja. Je prijetno in lepo mesto, temperatura je vedno enaka, ni mrčesa in vlage, enostavno prijetno je bolj kot katerokoli ameriško mesto. Ljudje prihajajo sem živet - še geji so ga izbrali, za to obstajajo razlogi. Vsi, ki delajo z mano ali zame tu v San Franciscu, so od drugod - Darv je iz Detroita, Nick je iz New Yorka, Hector je iz San Diega. Sam prihajam iz Pittsburga v Pensilvaniji. Vesel sem, da prihajam iz majhnega mesta. Dobro je vedeti, da nekje obstaja majhno, varno mesto, vedno se lahko vrnem, če se utrudim. Vendar pa tam ni kaj početi, tam nikoli ne bi mogel imeti časopisa, kaj šele hot rod časopis, tam nihče nima računalnika. Zelo zaspano mesto je, tako kot kakšno majhno evropsko mesto. Tam sem odrasel. Ko sem bil mulc, je bil čas, ko so se dokazovali z avtomobili. Moja sestrična je imela challengerja, njen fant GTO in tako naprej. Sosed je imel super B, jaz pa sem, ko sem odrasel, hotel chargerja. Potem sem se spečal s punk rockom. V Pittsburgu sem imel fanzin, radijsko oddajo, pet let sem bil v bendu Half Life, s katerim sem izdal ploščo za založbo Get Hip. Bil sem čisto v punku, ko sem spoznal Poison 13, Green River, preselil sem se v Kalifornijo, kjer sem potem opazil vse te avtomobile. V meni se je prebudila stara ljubezen do avtomobilov in hot rodov. Nato sem spoznal Didjits - ko si šel na njihov koncert, si srečal mehanike, ljudi, ki so imeli nore avte, čisto noro je bilo. Nisem mogel kaj, da se ne bi pogovarjal o avtih in o vsem, vezanim za njih. Tudi jezik, ki je zame že izumrl, se je vrnil. Politični rockerji se za to niso menili, ker so verjetno mislili, da v avtih ni nič dobrega. Toda tile novi ljudje so bili čisto kul. Na primer Hector iz Zeros je bil na začetku z Gearheadom, zelo je vplival name, bil je v avtomobilih in v punk rocku.
Opazil sem, da se z bendi v intervjujih za Gearhead več pogovarjaš o avtih kot o glasbi.
Bralci si lahko mnenje o glasbi ustvarijo sami. V intervjuju je treba ugotoviti, kdo so ljudje, ki glasbo delajo, njih hočem spoznati. Intervju z Robertom Williamsom v 10. številki je točno to - govori o svojem življenju in izkušnjah, sploh ne govori o umetnosti. Vsi so navdušeni, če prodrem v dušo ljudi. To se je zgodilo tudi v intervjuju z Melvins - spraševal sem jih o neumnostih, ki jih počnejo. Vsi, ki pridejo v Gearhead se morajo spovedati, povedati resnico, pravo zgodbo, biti morajo sproščeni. Vedo tudi, da jim bom besedilo pred objavo poslal, da ga bodo lahko popravili, če je kaj narobe napisano. Z bendi in ljudmi, s katerimi sodelujemo, hočem biti v prijateljskih odnosih. Gre za popolnoma pozitivno reč. Ko sem intervjuval Nomads, sem jih spraševal o življenju na Švedskem, to me je takrat zelo zanimalo, bolj, kot da bi jih spraševal, kdaj je izšla njihova prva plošča. Zdaj sem bil tam in se redno vračam. Na Švedsko grem, ker me imajo tamkajšnji ljudje radi, radi imajo tudi Gearhead. V Skandinaviji dobim največ podpore. Treba je hoditi tja, kjer te imajo radi. Švedi imajo radi ameriške avtomobile in rokenrol, zato je povsem normalno, da jim je všeč Gearhead.
Po moje je Švedska najbolj ameriška država v Evropi.
Mogoče. Imajo največ McDonaldsov. (smeh) To je sramota, a jih imajo. Na Gearhead je naročeno kar nekaj Nemcev, Italijanov, Grkov, ravno danes sem dobil pošto s Portugalske. Iz vse Evrope so, toda medtem ko v Grčiji bere Gearhead pet ljudi, samo ena trgovina v Stockholmu proda 600 izvodov. Ta reč je na Švedskem velika. Treba je vedeti, da na koncert pride tudi tisoč ljudi, da je na Finskem naš Gearfestival razprodan, bendi igrajo pred 1200 ljudmi. Pripravil sem kompilacijo Gearfest '98, na kateri so bendi s prvega Gearfesta v Stockholmu: Backyard Babies, Nomads, Hellacopters. Prihajajo pa še plošče Demons, Robots, Hives, Cosmic Psychos. V bistvu največ izdajam skandinavske in avstralske bende, ker so mi všeč. Izdajal bi tudi ameriške, a se mi zdi, da je to področje kar dobro pokrito. Estrus in Sympathy For The Record Industry, Man’s Ruin in Junk Records, vse delajo dobro. Zato jaz počnem svojo stvar, to je seznanjanje z bendi, ki so veliki drugod, tu pa jih ljudje še ne poznajo. Bendi, kot so Backyard Babies, Gluecifer in Hellacopters, že zdaj lahko pridejo v ZDA na turnejo, ljudje jih dovolj poznajo, res pa je, da so v Evropi treskali že pred petimi leti. Vse temelji na Detroitu iz leta 1969, ki je geneza vsega. To je Gearhead - od močnih avtov do pop kulture in rock glasbe.
Gearhead poudarja zgodovinski pogled. Objavil si, recimo, članek o Motownu. Doslej še nisem na tako majhnem prostoru, na osmih straneh, prebral ”vse” o Motownu?
V deseti številki smo se ukvarjali s Kraftwerk. Razlog je v tem, da jih imam rad. O tem sem začel spraševati tudi ljudi, s katerimi delam, in mnogim so zelo všeč, vendar nihče ne govori o tem. Dal sem intervju za nemški časopis in vprašali so me, kaj najraje poslušam med vožnjo; odgovoril sem, da Motorhead, Poison Idea in Kraftwerk. Padli so ven, da ne. Tako so bili iz sebe, da sem vedel, da sem na pravi sledi. Brian iz Man or Astro-man?, Kozik in drugi so potem dobili priložnost, da so napisali recenzijo najljubše plošče Kraftwerk, in ko sem objavil ta članek, so ljudje padli dol. V zgodnjih osemdesetih sem bil v novem valu, rad sem imel Devo in druge. V Ameriki so ljudje leta 1980 bolj kot punk poslušali novi val, Pretenders, Adam and The Ants, potem si srečal ljudi, ki so te pripeljali do XTC in Stranglers, od tod pa si šel do Damned in šele potem si prišel do Bad Brains. Zato se precej posvečam novovalovskemu elementu, v prihodnji številki bo intervju z Devo. Mislim, da ljudje od mene pričakujejo, da bom naredil intervju z Mikom Nessom, Social Distortion, Reverend Horton Heat. Če hočejo Social Distortion, jim bom dal Kraftwerk; treba jim je pokazati, kaj je “kul”. Mnogokrat gre za zgodovinske reči, vendar pa je že Gearhead sam tak - postavitev strani je iz leta 1963, videti je kot Popular Hotroding in podobni magazini iz leta 1963. Tudi Kozik se strinja z mano, da je bil vrhunec grafičnega oblikovanja v zgodnjih šestdesetih. Pri oblikovanju smo skušali oponašati zgodnja šestdeseta in Gearhead je videti starinsko, daje nam svobodo, da gremo v preteklost. Lahko pišemo o White Panters, o čem iz sedemdesetih, kot je glam rock ali novi val, in o starih punkovskih bendih, o čemerkoli takem. Rojen sem leta 1964, lahko gremo nazaj vsaj 30 let, in ljudje sprejemajo vse, dokler to predstavljamo po svoje. Nikoli nismo pisali o čem, kar bi hoteli bralci. Delam tisto, kar mi je všeč, sledim svojim zamislim, to ponudim ljudem. Seveda veliko tudi poslušam ljudi okrog sebe. Za Gearhead dela 22 ljudi - novinarjev, fotografov, oblikovalcev.
Je Gearhead polna zaposlitev?
Zame že.
Kaj pa za druge?
Dva sta zaposlena. Jim iz Hi-Fives skrbi za postavitev časopisa in moje dekle Jeniffer skrbi za naročila po pošti. Ne zaposlujem nikogar več, novinarjem sem na začetku dal izvode revije, CD plošče, majice in tako naprej. Veseli jih, da lahko delajo.
Kolikšna je naklada Gearheada zdaj?
Okrog 10.000 izvodov.
Ali jih redno ponatisneš?
Ne, doslej sem ponatisnil le prvo številko, zdaj bo treba še deseto. Povpraševanje je ogromno. Samo švedska distribucija House of Kicks je naročilo dodatnih 500 izvodov, zato ker so jih toliko že prodali. Ne morem jih natisniti toliko, kolikor jih hočejo. Zdaj je Gearhead zelo popularen in vesel sem, ampak sem na koncu! Leta 1993, ko je izšla prva številka, sem si rekel, da bom izdal deset številk z deljenimi malimi ploščami, to sem že naredil. Zdaj bi se rad lotil česa novega. Ne vem točno, kaj naj bi bilo. Rad bi šel v barve, rad bi bil drugačen. Delam za to in letos sem ustanovil založbo Gearhead Records.
Res?
Izdal sem že dve plošči (do danes že deset, op. BIGor). Najprej sem izdal kompilacijsko ploščo Runnin' On Fumes!, na kateri so zbrane vse Gearheadove male plošče. To je OK, ker so nekateri singli hude redkosti, stare je nemogoče dobiti, zdaj pa je vsa glasba ponovno dosegljiva. Sledila bo Last Gasp, 3000 strani debela knjiga “the best of Gearhead”. Knjigo bo sestavljalo prvih deset številk Gearheada. Tako bo vse, kar smo naredili, še vedno dostopno. Dalo se bo dobiti knjigo z najboljšimi rečmi iz prvih desetih številk. Vse težaško delo, ki sem ga opravil, bo zbrano in dosegljivo. Gre torej za del ameriške pop kulture.
Pred Gearhead Records si izdal dve kompilaciji, 500 Miles To Glory v sodelovanju z Red Devil, drugo All Punk Rods v sodelovanju z Lookout. Kako sta vplivali na odločitev o ustanovitvi založbe?
Obe sta se prodajali zelo zelo dobro. Meni ni problem narediti kompilacije; naredim seznam zaželenih bendov, jih pokličem, praviloma pristanejo, potem mi dajo še dobro pesem. Obstajajo pač kompilacije, ki jim ljudje res lahko verjamejo. Vsi komadi so dobri, gre za bende, ki spoštujejo Gearhead, zato mi dajo dobre komade. Zelo sem jim hvaležen. Bratranec mi je povedal, da se da kompilacijo 500 Miles To Glory dobiti v jukeboxu v New Orleansu! Gearhead pride do ljudi. To je najboljše pri izdajanju: nekaj izdaš, konkretno to kompilacijo, ki je izšla pred petimi leti, zdaj pa jo ima nekdo v jukeboxu v New Orleansu. To je to!
Gearhead je vzorčen primer rasti od majhnega do velikega fanzina z 10.000 naklade!?!
Je na zgornjem robu, morda Grand Royal in Motor Buddy prodata več izvodov, potem pa smo že mi.
Kdo bere Gearhead?
V sedmi številki smo izvedli anketo med bralci. Povprečna starost bralcev je med 35 in 40 let. Tega nismo pričakovali, mislili smo, da nas berejo predvsem najstniki. Veliko bralcev je iz zgodnjih šestdesetih let. Gearhead jih spominja na šestdeseta, ko so bili otroci, zato ga kupujejo. Seveda nas berejo tudi mladi, stari 16, 17 let, ki bodo nekoč kupili avto. Večinoma pa so bralci sredi tridesetih, ljudje, ki so odrasli v sedemdesetih kot jaz in so rojeni v šestdesetih, in tudi tisti, ki so bili punkerji ali so bili v grungu kasneje. Zdaj pa jih zanimajo bendi, kot so Supersuckers in Gaza Strippers. Ljudje iz teh bendov se ukvarjajo s pokvarjenimi starimi avtomobili - to je to, oni so naši! V Ameriki je na tisoče takih ljudi. Nimamo UPC (Universal Product Code, op. BIGor). V naslednji številki bomo kodo že imeli, to nam bo omogočilo, da nas bodo lahko kupovali v vseh velikih knjigarnah, kot so Borders, Barnes and Nobel, v Tower Records se nas že da dobiti, ker je tam ne potrebujemo. Da nismo že zdaj večji, smo si krivi sami. K fanzinu vedno dodamo malo ploščo in poslovanje s knjigarnami je s tem oteženo. Tako pač gre ta posel. Zdaj se pripravljamo na to, da se jim bomo bolj prilagodili, bolj bomo dostopni. Napovedujejo nam, da bi brez težav morali prodati vsaj 50.000 do 60.000 izvodov. Upam, da jih bomo res.
Doslej ste izhajali nepredvidljivo, ali načrtuješ, da boste začeli izhajati vsak mesec?
Prej na 3 mesece. Imam namreč založbo in naročanje po pošti, organizirati poskušam tudi festivale po Evropi, to mi vzame veliko časa. Res mi je všeč zamisel o Gearfestu. Velikanska reč, ki je rojena iz ljubezni in spoštovanja. Dober prijatelj sem s skupino Nomads, Jokiju sem bil priča na poroki. To pove dosti o tem, kako blizu smo si, zato se je vse skupaj tudi zgodilo. Preden sem prišel, so mi povedali, da mi bodo pripravili zabavo, na katero bodo pripeljali ameriške avtomobile. Vse skupaj se je zgodilo, ker jim je Gearhead všeč, zaradi ljubezni in spoštovanja. Ni nobenega kapitalizma, nihče se ne trudi, da bi zaslužil denar. Festival Gearfest ima enako vibrokot magazin. V teh prekletih časih je zelo težko doseči nekaj, kar ni osnovano na služenju denarja. Gearfest bi rad razširil po Evropi. Enega bi rad organiziral tudi v Franciji in na Nizozemskem, tudi v Oslu in na Danskem, najraje pa bi šel domov, v nekdanjo Jugoslavijo. Moja družina bi bila tako ponosna name, če bi to izpeljal na Hrvaškem, postal bi junak. Zdaj poskušam nekaj podobnega organizirati v Avstraliji. Tam se Gearhead zelo dobro prodaja.
Kako je s temi povezavami z Man’s Ruin? Ali je res kupil Gearhead?
Ni šans! Skrbijo le za distribucijo. Če dobro pomislim, nas je res poskušal kupiti. Brett Gurewitz mi je leta 1994 res ponudil 100.000 dolarjev za Gearhead, a sem ga zavrnil. Hvala bogu, sicer me ne bi bilo več, izbrisali bi me. Frank in neki drugi ljudje so računali, da bi nam dali nekaj denarja in imeli v lasti določen odstotek. Rekel sem, da bom o tem razmislil. Frank Kozik je potem stopil do mene in mi privatno rekel, da bodo, če bo zadeva uspela, oni zaslužili precej več denarja, in me vprašal, ali se tega zavedam. Rekel je tudi, da bi me raje ohranil za prijatelja. Tako nisem sprejel ponudbe. Z mano je zelo dober, januarja 1995 me je zaposlil pri Man’s Ruin, delal sem 10 mesecev. Pomagal sem jim, da so zagnali firmo, pripravil sem jim mailing listo, prodajal njihove plošče. Leta 1997 pa sem to zadevo popolnoma opustil in se čisto posvetil Gearheadu. Takrat je Gearhead začel izhajati nekajkrat na leto, začel se je prodajati in postalo je bolj resno. Nisem pa imel distributerja, tako da mi je Frank pomagal do Mordama, prek katerega je prodajal Man’s Ruin. Ko je Man’s Ruin šel proč od Mordama, sem ostal pri njih in začel tudi založbo. Prva plošča je izšla aprila, medtem ko so me oni sprejeli lani decembra. Zelo kratek čas sem na svojem, samo leto dni. Če ne razumeš teh razmerij, se hitro zmedeš pri razmišljanju o naših odnosih. Koziku sem uredil Kyuss, medtem ko je on posedal naokoli in tarnal, da bi jih rad videl pri svoji založbi. Poklical sem jih in bili so za stvar. Take stvari si dobro zapomni. Prodal jih je v 30.000 izvodih, zato mi je ponudil pisarno v svojih prostorih. Pomagava si. Pravzaprav pomagam vsem. Če poznam bend, če poznam založbo, pri kateri bi ta bend moral biti, jih spoznam, predstavim. Če poznam človeka, ki dela punk majice, in poznam ljudi iz punk trgovine, jih predstavim, večino časa se trudim, da spoznam ljudi med sabo, jim po svojih močeh pomagam ...
Opazil sem, da je na tukajšnji sceni veliko ljudi in bendov, ki imajo med seboj prepletene vezi, ki si pomagajo, čutiti je pozitivno energijo.
Res misliš tako? Najbolj znana težava pri nas je, da se ljudje ne marajo, pa še cel kup tekmovalnosti je. Tega nisem hotel omenjati, ker upam, da nisem del tega. Če me ljudje ne marajo, to največkrat pomeni, da me ne poznajo. Trudim se, da nikoli nikomur ne storim nič slabega. To bi moralo biti očitno. Vendar pa so ljudje prepirljivi, obstaja določena mera tekmovalnosti. Na Švedskem se mi je zdelo noro to, da so The Blacks prijatelji z Entombed. Neverjetno, najbolj zarukan garažni bend se druži z največjim metalskim bendom! To se mi je zdelo prijateljsko ozračje brez tekmovalnosti, in če to primerjam z razmerami tukaj, potem smo mi v vojni! Če se tebi zdi tole OK, mora biti Slovenija precej tekmovalna. Avstralija je taka, njihovi bendi se morajo zelo potruditi, da pridejo na sceno. Tisto, kar je najboljše pri Gearfestu, je različnost. Pritegnil sem Hives, ki na primer še niso igrali s Puffball, Hypnomen pa niso igrali s Hellacopters. Pripeljal sem jih skupaj, in to jaz, na pol Hrvat, na pol Američan. Sparil sem jih in srečni so, ker se je to zgodilo. Brez Gearfesta jim ne bi uspelo, ker enostavno nimajo razmer, da bi to počeli. Moramo si pomagati, drugače ne gre. Še več: če bi imel raka, bi ležal v postelji in razmišljal: “Zakaj jim nisem dovolil, da bi igrali z nami?” Nobenih obžalovanj nočem, ko bom star. Hočem se spominjati, kako sem v življenju vsem pomagal, kolikor sem mogel, kako sem združeval ljudi. Hočem se dobro počutiti glede teh zadev. Nikoli ne veš, kdaj se bo končalo.
BIGor