Chris Hillman

Večni romar

Chris Hillman ima za seboj burno kariero. Začel je kot mandolinist v bluegrassu, se pozneje pridružil razvpiti vizionarski skupini The Byrds in zanjo napisal celo nekaj uspešnic, delal je z Gramom Parsonsom in s skupino Manassas, posnel je tudi celo vrsto solističnih plošč. Še najlažje bi ga označili za večnega romarja od ene do druge zasedbe, od bluegrassa do countryrocka in nazaj.

Kljub nespornemu glasbenemu talentu je bil Hillman (roj. 4. decembra 1944 v Los Angelesu, CA.) vedno nekako v ozadju, obsojen na petje spremljevalnih glasov in igranje na bas, prav iz intervjuja pa je razvidno, da je bila marsikatera zamisel, ki smo jo novinarji zmotno pripisovali drugim akterjem, pravzaprav Hillmanova. Poznavalci kozmične ameriške glasbe izmed Hillmanovih solističnih del cenijo predvsem ploščo Morning Sky s priredbami pesmi drugih avtorjev, saj se Hillman izkaže kot dober pevec, med najbolj hvaljene izvedbe pa sodi skladba Ripple, v izvirniku znana s plošče skupine The Grateful Dead. S Hillmanom sem se pogovarjal 18. oktobra letos.

Chris, kaj delaš te dni?

Prav zdaj pripravljam album za založbo Virgin/Atlantic. To bo countryjevska plošča, snemanje pa naj bi se začelo čez nekaj tednov, najpozneje januarja. Ploščo bom posnel s Herbom Pedersenom in drugimi prijatelji, te dni pa pridno pišem skladbe za ta album. Za menoj je sicer težko obdobje, saj sem bil v letih 1998 in 1999 resno bolan in sem skoraj umrl. Zdravila so bila močna, vendar so me Bog in zdravniki rešili, tako se zdaj odlično počutim in imam drugačen pogled na svet in življenje. Srečen sem, da sem sploh še tukaj.

Tvoja zadnja plošča Like A Hurricane, ki je izšla leta 1998 pri založbi Sugar Hill, je dobila dobre ocene. Mislim, da si vložil veliko dela.

To ploščo sem sprva načrtoval kot akustičen album brez bobnov in električnih kitar, vendar nisem bil zadovoljen s posnetki, zato sem se vrnil v studio in vse skupaj posnel še enkrat nekoliko drugače. Na koncu sem bil zelo zadovoljen in priznam, da se mi je kaj takšnega, da sem se moral vrniti v studio in zadevo popraviti, zgodilo prvič v 35-ih letih snemanj. Končni izdelek je bil dober, hkrati pa je bil to odličen poduk za v prihodnje, zato se bom za nova snemanja veliko bolje pripravil, prav zdaj sem sredi priprav, da mi pozneje ne bo treba ničesar več dvakrat snemati.

Tudi plošča Bakersfield Bound, ki si jo posnel s Herbom Pedersenom, ni bila neopažena. Zdi se, da si zaljubljen v bakersfieldski zvok s plošč Bucka Owensa. Se motim?

Tudi naslednja plošča, ki jo bova posnela s Herbom, bo podobna albumu Bakersfield Bound. Še več, bo nekakšno nadaljevanje, saj bo na njej dosledno countryjevska glasba s številnimi značilnimi countryjevskimi vokalnimi dueti mene in Herba. Izdelek bo zelo podoben albumu Bakersfield Bound; ker bomo v snemanje vložili veliko več denarja, pa upam, da bo veliko bolje zvenel. No, v osnovi bo šlo za enak, a ambicioznejši koncept.

Bluegrass je tvoja velika obsedenost. Zakaj imajo ljudje še danes tako radi to starinsko glasbo?

Ta glasba ima veliko energijo in je včasih neverjetno hitra. V njej je veliko petja, temelji pa na zelo starih glasbenih oblikah. Večina ameriškega bluegrassa temelji na stari škotski in irski goslarski glasbi. Od tam je vse skupaj prišlo, osebno pa imam to glasbo rad zaradi neverjetne energije in dobrega počutja, v katerega me spravlja. Po pravici povedano, nisem več tako goreč oboževalec in zagovornik te glasbe, kot sem bil nekoč, jo pa rad poslušam in igram, če je le prava priložnost. Zelo zanimiva se mi je zdela tudi improvizacijska plat te glasbe, na primer pristop glasbenikov do igranja solov in sploh velika intenzivnost igranja in petja.

Kaj pa gospel? Spomnim se, da si že sredi šestdesetih let v repertoar skupine The Byrds vključil gospelovsko uspešnico A Satisfied Mind, znano s plošče Porterja Wagonerja. Kakšno vlogo je odigral gospel v tvoji karieri?

Rad izvajam gospel, saj sem globoko veren kristjan. Pravzaprav pripadam grški pravoslavni cerkvi, saj je moja žena Grkinja, zato sem se tej cerkvi pridružil tudi sam. V glasbo skušam torej vključiti tudi del nabožne tematike, vendar nočem pritiskati na ljudi s svojimi prepričanji. Želim pisati privzdignjeno poezijo in tu in tam zaigrati kakšno gospelovsko ali krščansko pesem, to je zame eno in isto. Mislim, da bom nekega dne pred upokojitvijo s svojim glasbenim prijateljem Stevom Hillom, z njim namreč skupaj piševa pesmi, posnel pravo gospelovsko ploščo. Upam, da se bo to zgodilo v naslednjih štirih ali petih letih.

Ko ravno govoriva o bluegrassu in gospelu, menim, da bi bil tudi glas Rogerja McGuinna kot nalašč za kako bluegrassovsko ploščo.

Roger je zelo dober glasbenik, eden najboljših, s katerimi sem delal. Prav v tem obdobju se mi zdi boljši kot kdaj prej, saj odlično poje in igra. Bil je vodilna sila skupine The Byrds in mislim, da Byrds brez njega ne bi bili nikoli tako priljubljeni.

Po mnenju poznavalcev kozmične ameriške glasbe si ena ključnih osebnosti iz zlate dobe countryrocka v poznih šestdesetih let. Ker je ena pomembnejših plošč te glasbe album Sweetheart of The Rodeo skupine The Byrds, mi prosim povej, kakšna je bila tvoja vloga pri nastajanju te plošče. Posnel si nekaj vodilnih glasov, pa tudi nekaj zamisli je bilo brez dvoma tvojih, glasbeni novinarji pa v glavnem omenjajo samo Grama Parsonsa; mislim, da se ne zavedajo tvojega prispevka.

Hvala! Vesel sem, da si opazil. Veliko sem pomagal pri promociji in jaz sem bil tisti, ki je skupino The Byrds sploh pripeljal v Nashville, Tennessee, da smo lahko posneli ploščo. V tistem času pravzaprav nisem bil ne vem kako dober pevec in mislim, da sem se naučil boljšega petja šele po tem albumu. Resnično nisem bil dober, Gram in Roger sta bila veliko boljša vokalna interpreta, vendar sem jaz izbral veliko gradiva in soodločal pri dokončnem izboru, sam pa sem izbral tudi studijske glasbenike. To so bili glasbeniki izven skupine The Byrds, ki smo jih povabili na snemanje, na primer John Hartford in podobni, in prav ti so pomembno prispevali k zvoku albuma. To je bil dober album, in ker je Gram zgodaj umrl, mu zdaj posvečajo veliko več pozornosti, to je v redu. Zato nisem nič ljubosumen, saj je bil zelo nadarjen.

Kako se Grama Parsonsa spominjaš kot človeka in glasbenika; ga pogrešaš? Misliš, da bi še kdaj snemala skupaj, če bi živel dlje?

Mogoče, vendar moraš vedeti, da se je Gram žal podal na območje, ki ni bilo po moji meri. Z njegovim početjem se nisem mogel strinjati, saj je veliko pil in se drogiral, to ga je na koncu tudi pokopalo. Jaz pa tega samouničevanja nisem odobraval, zato sva morala sodelovanje pretrgati. Seveda si želim, da bi pravočasno nehal in bil še živ - in kdo ve, kaj vse bi še naredila skupaj. Bil je neverjetno talentiran pisec pesmi in tudi dokaj dober pevec. Nekaj njegovih posnetkov s skupino The Fyling Burrito Brothers je res čudovitih, tudi nekaj pesmi z Emmylou (Harris, op. a.), toda dejstvo je, da ga je nedisciplina omejevala in da ni imel profesionalnega odnosa do glasbe. Na ta način lahko najbolje opišem svoje občutke.

Zanima me skladba Blue Canadian Rockies. Leta sem iskal izvirnik in ga najprej odkril na neki stari plošči Gena Autryja. Pozneje sem slišal še različico avtorice te pesmi, pevke Cindy Walker. Kje si našel to skladbo?

Mislim, da sem pesem našel na plošči Gena Autryja in jo tam prvič slišal. To je resnično lepa skladba in dobro se je spomnim. Prepričan sem, da sem jo slišal pri Genu Autryju (to skladbo je Gene Autry leta 1952 prepeval v filmu z istim naslovom, op. a.).

Mi pomagaš razkriti skrivnost? Vem, da na albumu Sweetheart of The Rodeo poješ dva vodilna glasova. Nihče pa še ni javno povedal, kdo je pel prvi glas v skladbi Life In Prison. Celo Johnny Rogan v obsežni knjigi o skupini The Byrds te skladbe skorajda ne omenja.

Oh, to je bil Gram. Ko smo izdali ploščo, je bil Gram še vedno vezan na pogodbo z drugo založbo. Oni so se odločili, da ga nočejo slišati na albumu skupine The Byrds, v zadnjem trenutku pa je njegov glas vendarle ostal v nekaterih skladbah, tudi v pesmi Life In Prison. Torej, on jo definitivno poje tudi na izdani plošči, čeprav bi morali njegov glas presneti (to je torej podatek iz prve roke in potrjuje, da Grama Parsonsa slišimo peti prvi glas v kar treh skladbah na albumu, leta pa se je govorilo, da je njegov vokal ohranjen samo v skladbi Hickory Wind, op. a.).

Na tem ključnem albumu sta torej dve pesmi s tvojim vodilnim glasom: Blue Canadian Rockies in I Am A Pilgrim. Kje pa si našel slednjo? Gre za staro hvalnico.

Lahko ti povem, da jo je napisal odličen kitarist Merle Travis. Verjetno jo je napisal v poznih štiridesetih ali zgodnjih petdesetih letih. Spomnim se, da je Clarence White to skladbo igral kot kitarski instrumental, bila je neverjetno lepa, sam pa sem šele pozneje našel besedilo in se ga naučil. Ta skladba je še danes v mojem repertoarju in jo velikokrat zaigram na odru. Dve plošči - ne vem, če ju poznaš, recimo tisto z naslovom Out of The Woodwork - sem posnel s Herbom Pedersenom, Tonyjem in Larryjem Riceom, in občasno celo nastopamo skupaj kot prava bluegrassovska skupina ter skoraj vedno zaigramo tudi skladbo I Am A Pilgrim. Prejšnji teden, ko sem nastopil s skupino Byrona Berlina na njegovem festivalu bluegrassa, smo jo znova zaigrali. Seveda gre za veliko pesem in še vedno jo igram. Mislim, da jo je tudi Bill Monroe rad preigraval in da jo je celo posnel.

Mislim, da je v Evropi še najmanj znano tvoje delo s skupino The Desert Rose Band. Kako bi opisal njeno glasbo in jo primerjal z glasbo tvojih drugih zasedb?

Zdi se mi, da je glasba skupine The Desert Rose Band mešanica in kombinacija vsega mogočega, česar sem se naučil v veliko letih igranja, petja in pisanja pesmi. Včasih se mi zdi, da je bila to najboljša skupina, v kateri sem igral. Seveda imam rad skupino The Byrds, toda The Desert Rose Band je bila moja skupina in ponosen sem nanjo, saj sem jo sam vodil in jo pripeljal v ameriško countryjevsko glasbo, kjer smo bili več let razmeroma priljubljeni. Naše delo je v veliki meri temeljilo na bluegrassovskih koreninah, čutiti je bilo tudi vpliv starega countryja iz petdesetih in šestdesetih let - to je bil naš vir navdiha. Občutek imam, da smo zveneli kot nekoliko zloščeni The Flying Burrito Brothers z veliko več profesionalizma. To je bilo dvajset let po skupini Burrito Brothers, začeli smo leta 1988 in bili takoj uspešni. To je bila veliko boljša različica tistega, kar sva z Gramom začela leta 1968 s skupino The Flying Burrito Brothers.

Kdo pa so danes tvoji priljubljeni pevci?

Zelo rad imam petje Merla Haggarda in menim, da je eden boljših pevcev, všeč so mi tudi nekateri zdajšnji pevci countryja; na primer Alan Jackson in Randy Travis sta zelo dobra. Kar zadeva pevce, ki so name neposredno vplivali, pa bi rekel, da je seznam kar obsežen in prinaša imeni, kot sta Bill Monroe in Lefty Frizzell, nanj pa bi moral dati, če verjameš ali ne, celo nekaj bluesovskih glasbenikov, saj so name močno vplivali. Blues imam zelo rad in je moj skriti konjiček, vendar te glasbe ne morem izvajati, čeprav bi jo rad, le včasih si doma sam zase zaigram kakšen blues, bluesovskega albuma pa verjetno ne bom nikoli posnel. Poslušam veliko ljudi, tudi Paula McCartneyja. Tudi Roger McGuinn in David Crosby sta čudovita, Gene Clark je bil pomemben pevec skupine The Byrds in od vseh treh sem se gotovo veliko naučil. Posebno močno pa je name vplival Vern Gosdin, saj je bil z menoj v skupini The Hillmen, ko sem bil še zelo mlad, pozneje pa je v Ameriki postal večji countryjevski zvezdnik.

Kakšen blues pa obožuješ? Tistega iz Chicaga ali starejšega?

Najraje imam starinski blues iz Misisipijeve Delte, nič pa nimam proti elektrificiranemu čikaškemu bluesu in shufflu. No, največ sem poslušal glasbenike, kot so John Lee Hooker, Muddy Waters in Robert Johnson. Te sem imel najraje in še vedno jim rad prisluhnem, saj je blues moja skrita glasbena ljubezen. Zdaj samo ti veš, kaj poslušam doma! Mislim, da sta stari blues in country okostje vsega, kar danes slišimo - rock and rolla in vsega drugega. Zdi se, kot bi vse prihajalo iz bluesa in countryja. Čeprav sta imeli ti dve glasbi nekaj razlik, sta si bili blizu. Včasih se zdi tudi, kot bi vse prišlo iz cerkve. Tudi črnski in belski gospel sta si zelo podobna, le melodije se nekoliko razlikujejo.

Chris, povej mi, katero je tvoje priljubljeno glasbilo. Vem, da igraš mandolino, bas in kitaro. Sodeč po tem, kar si mi povedal, in če se malce pošalim, pa bi lahko sklepal, da doma igraš še kakšno slidovsko kitaro.

Mislim, da najraje igram na akustično kitaro, saj sem konec koncev vse skladbe napisal ob akustični kitari, zelo rad igram tudi na mandolino, vendar zdaj velikokrat nimam prave priložnosti, rad namreč nastopam kot mandolinist v bluegrassovskih zasedbah in upam, da se mi bo kmalu ponudila kakšna možnost. Bas mi je zelo pri srcu, a tudi nanj ne igram ravno pogosto. Nazadnje sem basiral avgusta, ko sem z Rogerjem McGuinnom in Davidom Crosbyjem nastopil na dobrodelnem koncertu za nekega moža v Los Angelesu (o koncertu je poročala revija Rolling Stone, op. a.). To je bilo prvič po desetih letih, da sem se dotaknil basa, a mi je bilo všeč in sem zelo užival.

Jane Weber

IZBRANA SOLISTIČNA DISKOGRAFIJA:

Če bi hoteli objaviti popolno diskografijo Chrisa Hillmana, bi zapolnili več strani te revije. Hillman je najprej snemal s skupino Scottsville Squirrel Barkers (album Blue Grass Favourites za ameriško založbo Crown), posnetki s skupino The Hillmen so danes dosegljivi na albumu založbe Sugar Hill, s skupino The Byrds je sodeloval od začetka do albuma Sweetheart Of The Rodeo (Columbia), odigral je eno ključnih vlog pri prvih štirih ploščah skupine The Flying Burrito Brothers (AandM Records), s Stephenom Stillsom je igral na ploščah skupine Manassas, dva albuma je posnel s skupino Souther, Hillman, Furay Band, sodeloval je pri več projektih s člani razpadle skupine The Byrds, igral je na skoraj vseh ploščah Gena Clarka, s svojo skupino The Desert Rose Band je posnel pet albumov, ploščo countryja iz Bakersfielda je posnel s Herbom Pedersenom, pred kratkim pa je sodeloval pri dveh bluegrassovskih albumih s skupino Rice, Rice, Hillman and Pedersen (Rounder). Tu navajam samo nekaj resnično bolj ali manj solističnih Hillmanovih projektov, povečini dosegljivih v katalogu založbe Sugar Hill (PO Box 55300, Durham, NC 27717-5300, USA; www.sugarhillrecords.com), ki jo pri nas zastopa Big Bang (tel. 01 587 35 43).

The Hillmen (Sugar Hill, 1971)

Slippin' Away (Asylum, 1976)

Clear Sailin' (Asylum, 1977)

Morning Sky (Sugar Hill, 1982)

Desert Rose (Sugar Hill, 1984)

Bakersfield Bound (Sugar Hill, 1996)

Like A Hurricane (Sugar Hill, 1998)