Him

Eni in edini

Te besede je sredi koncerta, ki se je pred časom zgodil v Zagrebu (glje Po koncertu), v mikrofon zavpil Fred Erskine - eden od šesterice heretikov, ki ta trenutek poganja 'razpuščen', nenehno razvijajoč se in samosvoj ameriški dub-jazz-karkoli kolektiv Him.

Takoj smo vedeli, kam pes moli taco. Da ne bo zablode, tole ni finski 'šlager', ki obsedeno polni naslovnice revij in televizijske zaslone, temveč podzemni mutant, ki prepojen z entuziazmom in pustolovsko žilico, že vrsto let raziskuje opojne in intimne zvočne svetove. Idejni vodja in samouk - po poklicu tolkalec, v resnici pa še precej več - Doug Scharin, ki ga poznamo po širokem glasbenem pedigreju, ki je poleg Him zaobsegel še Codeine, Rex, June Of 44 in druge, nam je po hedonistični koncertni izkušnji razkril nekatere uganke, ki še vedno burijo mistično in 'tekočo' zvočno zgodbo.

Kako je, v začetkih delovanja tvojega projekta Him, prišlo do zarote s prečastitim Skizom Fernandom, Crooklynom in z založbo Wordsound?

Skiza sem spoznal po posredovanju Billa Laswella. Ko sem živel v Brooklynu, sem precej časa preživel v njegovem studiu Greenpoint. In prav v tistem času je začel Skiz prirejati zabave v prostorih nad studiom. Potreboval je predvsem ljudi, ki bi mu pomagali pri različnih stvareh, na primer varnostnika pri vratih in tako naprej. Jaz pa sem seveda potreboval denar. Billov asistent mi je dal njegovo številko, in ko sva se srečala, je pogovor v večini slonel na glasbi. In ko sem mu prinesel posnetke, je bil takoj za 'stvar'.

Lahko razkriješ, kaj te je tako pritegnilo, da si se spečal z dubom? Mar tudi tebe napaja ideja, ki jo je nekoč razkril Laswell, ko je rekel, da dub pravzaprav napade strukturo pesmi, jo na novo rekonstruira. In seveda pripomore k drugačnemu pogledu na stvari.

Ta ideja je zame izjemno pomembna. Raznorodne možnosti produkcije v studiu in seveda, kaj vse lahko narediš z zvočnimi signali, sta bili glavni gonilni sili. Tako so pravzaprav nastajale prve stvaritve Him. Na začetku sem si priskrbel zgolj nekaj povsem osnovnih snemalnih naprav in eksperimentiral. Pravzaprav sem se v tem času šele učil in iskal različne možnosti. In iz tega je nastala tudi prva plošča.

Kako pa celoten ustvarjalni proces nastajanja plošče sploh poteka?

Vse, kar sem naredil do zadnje plošče Our Point Of Departure, je bilo predvsem izraz nekaterih osnovnih zamisli, ki sem jih imel. Nova plošča je vsekakor bolj usmerjena k skupinskemu 'prispevku'. Prvi dve plošči sem pravzaprav napravil kar sam in kasneje zgolj poklical prijatelje, ki so odigrali, recimo, kitarski del. Na primer, pri Sworn Eyes sem nastavil nekaj osnovnih zvočnih skic ter nato poklical Roba Mazureka, Bundyja Browna in Jeffa Parkerja, ki so pristali na povsem spontano sodelovanje. Prav oni so precej spremenili podobo in obliko. Osnovna zamisel je bila pravzaprav zgolj ta, da dobiš nekaj melodičnih in ritmičnih struktur, na katerih kasneje gradiš v studiu.

Kaj se je na koncu zgodilo z njimi? Slišal sem celo, da si hotel razpustiti skupino.

Him - do danes - nikoli niso bili prava skupina. Snemanje je potekalo samo dva dneva, jaz pa sem kasneje porabil še dva meseca, da sem celoto zmiksal skupaj. Nikoli nismo bili bend. Z Bundyjem smo, kot Him, odigrali zgolj en koncert, z Robom in Jeffom pa nikoli. Poskušali smo. Bara (op. Ivica Baričevič, organizator in vodja založbe Earwing) je lani hotel organizirati koncert v Zagrebu, a problem je v tem, da so vsi zelo zaposleni na čikaški podzemni sceni. Skoraj nemogoče jih je zbrati na enem mestu, tako da je cela zadeva na koncu postala že frustrirajoča. V tistem trenutku sem pravzaprav že obupal nad tem, da bi z njimi sploh še nadaljeval.

Mar s tem, da vedno angažiraš različne glasbenike za vsako novo ploščo, poskušaš doseči tudi to, da nikoli ne bi prišel do točke, ko bi ugotovil, da se pravzaprav ponavljaš? Novi glasbeniki vedno poskrbijo za neke nove in sveže pristope ter zamisli.

Da, vsekakor. Ko je nastajala plošča Sworn Eyes, na primer, sem veliko poslušal Herbieja Hanckocka in albume Milesa Davisa, ki so nastali v začetku sedemdesetih let. Hotel sem eksperimentirati predvsem z idejami, ki jih je napajal fusion. Vse leto sem poslušal sijajno ploščo (Dark Maggots). Sodelovanje s tako nadarjenima glasbenikoma, kot sta Mazurek in Parker, je bila zares izjemna ter hkrati pomembna učna izkušnja. Takrat sem se zares zavedel, koliko bom moral še delati in se naučiti.

Misliš, da je fuzija različnih žanrov možnost za pravi napredek in novo glasbeno revolucijo?

Prav to sedaj počnemo. Sicer ne s fuzijo tradicionalnega jazza in rocka, kot so počeli v sedemdesetih, a vsekakor je to fuzija naših interpretacij rocka, jazza, afriške glasbe, hip hopa, duba ... Dostop do glasbe vsega sveta je danes vsekakor lažji. Vsi poslušamo zelo različne stvari, imamo različne ideje in hočemo raziskati različne zvočne svetove.

Kaj te je pritegnilo pri tradiciji maroške duhovne glasbe gnava? So te navdihovali repetitivni poliritmični vzorci, zdravilna moč, mističnost ...?

Ko ji prisluhneš, zaznaš prav poseben učinek, ki seže globoko v tvojo notranjost. In počasi sem - s poslušanjem, branjem in preučevanjem - spoznal, kakšen je pravzaprav namen teh glasbenikov. Njihov namen je predvsem 'očistiti', 'ozdraviti'. Ti glasbeniki vsekakor nimajo namena zabavati, temveč služijo skupnosti. Večinoma je to slog njihovega življenja.

Mar poskušaš s Him doseči podoben namen in učinek? Bržkone bi lahko tudi dub označil za tako imenovano zdravilno godbo.

Povsem se strinjam. Koncertni nastop je zame vsekakor vrsta 'zdravljenja'. Je poživljajoča in duhovna okrepitev. Razširiti poskušamo dobre in pozitivne vibracije ter vključiti publiko, da uživa v doživetju z nami. In na koncu lahko vsi odidejo z občutkom, da so del nečesa. To je zelo pomembno. Tako kot nocoj, ko so se vsi smejali, plesali in nenehno izražali vrsto čustev. To je bistvo vsega. Do glasbe si sicer lahko analitičen, kot nekateri, če tako hočeš, a naše glasbe sploh ne moreš dojemati analitično. Je predvsem to, da sodeluješ in se prepustiš toku.

Dub je pravzaprav tudi tako imenovana 'head music'.

Seveda, a te tudi poganja v gibanje. In to je dobro tudi za tvoje mentalno stanje.

Kako to, da vsako ploščo izdaš pri drugi založbi?

Zato, ker ljudje nočejo sodelovati z menoj. Ne vem, zakaj. Odvisno od razmer. Prva plošča je izšla pri Southern Records; sam sem se odločil, da jih zapustim, ker sem imel z njimi veliko težav. Pri Wordsoundu je bilo krasno, a ko sem se izselil iz Brooklyna, nisem bil več del te skupnosti. Ko sem živel v Brooklynu je bila ta naveza smiselna, saj je bilo moje bivališče nedaleč stan od Skiza. Poleg tega sva se tudi precej družila. Ko sem se preselil v Chicago, se je zveza s Perishable Records še utrdila, saj smo že dlje časa dobri prijatelji. Poleg tega sem videl tudi možnost, da jim z našo pomočjo uspe tudi širši preboj.

Ali je res, da so imeli člani skupine Red Red Meat, ki vodijo Perishable, v začetkih prostore založbe kar v prikolici v predmestju Chicaga?

Ja, res je. Zraven pa so vodili še pralnico za velike tovornjake, ki so prihajali, recimo, iz klavnic. Gnusno. Sedaj so v precej lepših prostorih, moram priznati. No, ko so Red Red Meat pred leti začeli z založniškim poslom, so Perishable porabili za izdajo prve plošče. Kot je znano, so kasneje podpisali pogodbo s Sub Pop in povsem opustili delovanje založbe. Čez nekaj časa pa smo družno in spontano spočeli projekt Loftus. Si že slišal zanj?

Slišal že, le glasbe še nisem slišal. Kam ste se pa usmerili zvočno?

Ta projekt je bil pravzaprav sestavljen iz vseh članov Rex in Red Red Meat. Angažirali smo tudi Bundyja Browna. Kako bi označil naš zvok, pa ne vem. Ne vem, kam bi nas lahko sploh uvrstil. Bilo je zelo čudno. Imena vseh sodelujočih smo napisali na majhne listke, jih zmetali v klobuk in tisti trije, ki so bili izžrebani, so odšli v sobo in improvizirali deset minut. Na koncu smo vse seanse manipulirali in razrezali. Bila je zelo zanimiva izkušnja. In na koncu smo jo založili pri Perishable. Prav v tem času je Benny (op. Ben Massarella, član Red Red Meat) začel resno razmišljati o pravi založbi. Končalo se je tako, da je Perishable začela izdajati vse možne projekte članov Red Red Meat in Rex.

Torej je zgodba podobna, kot pri Wordsoundu, ki je vedno ciljal na to, da ni zgolj založba, temveč predvsem skupnost ljudi, ki jih vodi ista miselnost.

Ja, popolnoma. Tudi jaz sem bil del tega, zato sem jim ponudil pomoč. Srčno upam, da jim bo uspelo, saj Benny v založniške posle vlaga kar precej časa in denarja.

Kako pa se je začela zarota z založbo Bubblecore? Tvoja sodelovanja z Mice Parade in The Dylan Group so nekaj najboljšega, kar so do danes sploh izdali. Ko sem slišal tvoj zvočni dvoboj z Adamom Pierceom v skladbi Fall From Andalucia z zadnje plošče Mice Parade Collaborations, sem bil povsem hipnotiziran.

Hvala. Jaz sem bil hipnotiziran, ko sem jo miksal. Adama sem spoznal prek Rex. Na naši prvi turneji z Rex smo imeli čelista, ki je bil njegov prijatelj in je živel v istem mestu. Z Adamom smo v Rex naredili celo malo ploščo, kasneje pa je izdal še deljeno EP ploščo zvočnega dvoboja med Him in The Dylan Group. Na naši zadnji turneji s Him po Ameriki je bil celo dodatni klaviaturist in bobnar, jaz pa sem mu vrnil uslugo in lani nastopil z Mice Parade in The Dylan Group na Japonskem. Zelo mi je všeč, da je v zadnjem letu ta naveza še močnejša, saj kar precej igramo in sodelujemo.

Kakšen pomen ima zate remiks? Kako se lotevaš remiksanja, saj mislim, da če remiks ni povsem samostojna in od originala neodvisna skladba, zagotovo ne bo zadel bistva. Remiks bi pravzaprav moral biti povratna informacija ustvarjalcu originala, neka vrsta napada ali kritike.

Prav to tudi hočem narediti. Prvi remiks, ki sem ga naredil, je bila verzija komada Bittersweet The Dylan Group. Vzel sem basovsko linijo, jo posemplal in jo odigral znova. In kasneje so jo tako celo začeli igrati v živo, to mi je bilo v čast. Remiksal pa sem tudi precej glasbe Him. Zelo rad pobiram različne zvočne dele, fraze, jih razrežem, razvrstim v drugačne kombinacije in sestavim v povsem novo celoto. Zelo rad počnem takšne stvari. Zelo zabavne so. Ko pridem domov, me že čaka nov projekt. Adam mi je že prispeval predplačilo. (smeh)

Kakšni pa so drugi načrti za prihodnost?

S to postavo Him, ki je zdaj na turneji, smo že posneli nov material, ki smo ga igrali tudi nocoj. Imamo že približno 60 ali 70 minut glasbe, ki pa še ni miksana. Najbrž bo dvojna plošča, ki naj bi izšla junija. Na poti je tudi že plošča remiksov, ki jo bo marca založila naveza Bubblecore - Fat Cat. Med remikserji bodo recimo tudi The Orb. Poleg tega bomo precej koncertirali. Če bo čas, bomo najbrž posneli še novo ploščo projekta Out In Worship. Ali ga poznaš?

Ja, na tretji izdaji kompilacije Crooklyn Dub Consortium (op. Wordsound) je sijajen kos Open The Gate. Mar nameravaš v bližnji prihodnosti izdati tudi album?

Šest ali sedem pesmi je že narejenih in posnetih. Del ene od pesmi se je celo znašel v nekem novem filmu, kjer igrata Cindy Lauper in Christopher Walken.

Zelo čudna kombinacija.

Ja, se strinjam. A na žalost ne vem, če bo ta projekt sploh še deloval, čeprav bi rad videl, da bi ta plošča tudi izšla. S Tonyjem sva se pred časom precej sprla, ko smo začeli turnejo s projektom Out In Worship. Bila je popolna polomija iz več razlogov. Nihče ni prihajal na koncerte in začeli smo izgubljati velike količine denarja. Vse je postalo precej napeto in nekajkrat sva celo skorajda fizično obračunala. Če jo bo Tony hotel zmiksati in izdati, bo zelo fino.

Danijel Mežan

Izbrana diskografija Him:

Interpretive Belief System (Wordsound, 1997)

Sworn Eyes (Perishable, 1999)

Our Point Of Departure (Perishable/Slowdime, 2000)