Urbana črnina

Prek Trnowga do zvezd

»Jaz sem iz Trnowga ... tam sem doma, tam so moji frendi, družbica pa to, smo velik skupi in tud velikrat skupi musko poslušamo,« pravi o svojem življenjskem okolju 25-letno prvo trnovsko hip hop grlo. Prav, nekateri pač musko tudi poslušajo, ne samo berejo.

Ko se kakšen tuj poslovnež pripelje v Ljubljano in se med poslovnim kosilom in poslovno večerjo sprehodi po središču, je zelo verjetno, da bo kaj hitro jel zdihovati, kako da je celotna reč luštkano fletkana, simpatičkana in sploh "sprajzingli čarming". Pa se ti gre takle zahodnjaški škric vlizovat šefu in jame hitro govoričiti, da bi bilo poslovno nujno in strateško zelo modro na tej stični točki kultur in civilizacij postaviti izpostavo podjetja. Če šef okleva, potem hitro pridoda še kakšno o Sloveniji kot idealnem izhodišču za prodor na mnogomilijonski balkanski trg ter o prijaznosti, gostoljubnosti in pridnosti domorodskega življa. Če še tudi to ne deluje, je treba šefa pripeljati na ogled. No, zdaj ima naš poslovnež šefov žegen in odobrena sredstva za zagon slovenske divizije korporacije. Torej je čas, da se ogleda za primernim bivakom, kjer bo preživljal kratke urice po napornih delovnih dneh in kjer bo imel izhodišče za kulinarične pohode po slovenskih oštarijah. Za gospoda se seveda spodobi, da je hiša velika, lepa, blizu centra, pa vendar mirna in v ugledni četrti. Črnuče: predaleč. Prav tako (in še bolj) Gameljne, Gunclje in Brezovica. Bežigrad: preveč gneče in hrupa. Šiška: socialistični delavski becirk, skoraj tako slab kot Moste. Vič: malomeščansko, predmestno, socialistično. Center: ni parkirišča, hrup lokalov. Fužine in Štepanjsko: že res, da bo gospod širil posel na Balkan, a še ne tak. Koseze: bloki, pa še več jih kani biti. Rožna dolina: malo hiš naprodaj, pa še te drage kot žafran ... poleg tega iz živalskega vrta rad uide kakšen šimpanz. Kaj ostane? Trnovo: lepo, mirno, ne predrago, blizu avtoceste, blizu centra, nekaj prikupnih oštarij ... tudi ljudje so mirni in prijazni, ravno prav stari. Skratka, paradiž brez ekscesov. Seveda je gospod naredil eno napako: ni si dal prevesti besedil s plošče Klemna Klemna, ki Trnovo razglasi za svoje ozemlje in mu da bolj nevarno ime: Trnow.

»Jaz sem iz Trnowga ... tam sem doma, tam so moji frendi, družbica pa to, smo velik skupi in tud velikrat skupi musko poslušamo,« pravi o svojem življenjskem okolju 25-letno prvo trnovsko hip hop grlo. Prav, nekateri pač musko tudi poslušajo, ne samo berejo. Trnowske štorije so hude, polne kosmatih besed in zelo dobro opisanih anekdotičnih trenutkov. Takole ob tabornem ognju seveda vsi radi pripovedujemo anekdote in še raje pretiravamo. Več publike, več pretiravanja. Kaj je torej res na Trnow stajlu? »Resnica in domišljija se malo mešata, naj folk kar sam malo premišljuje, kaj je res in kaj ne.« No, recimo: a je res, da se je trnowski gang s fičom zaletel v kiosk na Bavarcu? »Na Bavarcu ne, je pa ena bajta v Trnowmu v nas zlaufala, pa mal smo se na obvoznci vrtel, pa ene parkrat u jark.« Iz povedanega lahko sklepate, da fičo ni več vozen (razen s tremi prostovoljnimi potiskači), po nadaljnjem bezanju pa izvemo še, da je bilo fičov več »in da so fajn, tko za razbijat, pa mal za furat se naokrog«.

Mama in ata verjetno nista preveč vesela zastavinih razbitin, pa tudi sinove jezične brezdlačnosti ne. »Ja, skoz pač mal težita, kao: dej ugasn to, to sploh ni muska. (Seveda ne, Muska je časopis; op. p.) Pa kakšne besede, da dajem gor, pa to. Ampak v bistvu pa ni frke, ker vesta, da je to moj svet. Fotr je zadnjič celo en komad napisal, tko da se mu obeta gostovanje v mojem komadu. Bomo mel Part II – The Family Thing ... čeprav bi blo bolš, da fotr izda svojo plato.« To, da je osnovnošolska izobrazba potekala brez pretresov, nas niti ne zanima tako, čeprav je res, da je prvi rap komad napisal (in na mali kasetarček tudi posnel) že v šestem ali sedmem razredu osnovne šole. »I am a key boy, and I am rap, so you must give a fuck to be free / Get on, get on, get on the floor and tell me what you looking for? / My friend Tony, he's a DJ, listen him and move your body / Oh oh oh you wanna be a napsy? Then pook on the mike and tell me ... Podlaga so bili pa Whodini, to sem takrat ful poslušal, pa Beat Street in sploh old school.« Od neškodljivih party beatov teh izvajalcev (tu naj pridodam še podatek, da je Klemen na stare beate tudi plesal in na več šolskih proslavah očaral ženski svet z brejkdensanjem, ja, tudi z vrtenjem na glavi) do temne muzike Geto Boys in sploh založbe Rap-A-Lot, katere fan je Klemen (po mojem je eden od petih slovenskih fanov te založbe), je precej dolga pot.

Na tej poti je srečal tudi človeka, ki je popolnoma drugačen od njega, a se zelo dobro razumeta in tudi velik del plošče sta naredila skupaj. Simon Stojko Falk se prvih stikov s Klemnom spominja takole: »Klemen je takrat hodil na vzgojiteljsko šolo, kjer sem jaz bajkal, Klemen je pa med geografijo, namest da bi poslušal, dol mene gledal. Potem je enkrat prišel in me vprašal, če mam kakšn rap cd in če bi ga posodil, in sva si jih začela izmenjevat, ker se takrat pri nas ni dobil velik te muzike. Jaz sem jo izmenjeval s Klemnom in z Alijem.« S slednjim je Klemen potem naredil prvi javni MC-jevski prodor z znamenitimi verzi o fordu fiesti, ropu banke in begu pred policaji. Že takrat, pred šestimi leti, je bilo jasno, da je Klemnova posebnost pripovedništvo (storytelling). Pripovedovanje zgodb z vpletanjem znanih lokacij in bolj ali manj verjetnih zapletov in razpletov v glavi poslušalca ustvarja prave filmske podobe. In ker filmi poznajo veliko različnih žanrov, so tudi Klemnove štorije različnih oblik. Najbolj preseneča z izjemno suverenostjo v komadih, kjer se prelevi v kakšen, vsaj za raperja obskuren lik, na primer v trnowskega rablja iz leta 1600 ali v bikoborca v komadu Arena. Stavim, da so rabeljsko-mrliške štorije nastale pod vplivom Geto Boya Bushwicka Billa. »Geto Boys mi trgajo, vsak po svoje, ne samo Bushwick. Scarface mi je recimo zelo fajn, in komad, ki je bonus track na plošči, je v bistvu njegov, tudi podlaga, sempl Metersov, je njegova, mislim, jo je že uporabil in je moj komad nekakšno posvetilo Geto Boysom.«

No, pravzaprav sta Stojko in Klemen za ploščo uporabila precej samplanega materiala, od Bajage do starih soulovskih komadov. Stojko pravi, da sta »nabavljala velik teh ta starih plat, Isaaca Hayesa, Isley Brothers pa take reči. Sva se pa potem pri izboru trudila, da nisva uporabljala že zdrajsanih komadov, tako kot zdaj dela Puffy, ampak kaj še ne posemplanga.« In vse skupaj je potem na plošči še dobro zakrito z odigranimi inštrumenti in z zelo raznoliko produkcijo. Pri branju ovitka namreč ostanemo prikrajšani za natančen podatek o tem, kdo je produciral ploščo. Možni so trije osnovni odgovori - Klemen, Simon ali Iztok Turk, starosta slovenske moderne elektronske produkcije – in več izpeljank. Kako je torej s tem? »Musko (pa ne to, ki jo berete; op. p.) sem si bolj ali manj zamislil jaz,« pravi Klemen, »Iztok je pa potem pomagal pri izvedbi teh mojih idej, imel je pa tud veliko konstruktivnih predlogov, tako da je blo super delat z njim. Stojko je čez vse natrikiral še scratche, in to je to. V bistvu zelo timsko delo, ne bi mogel čist rečt, kdo je producent. Skupinsko, v glavnem.«

No vsaj za besedila vemo, kdo je avtor. Klemen je zbral obilje listkov in počečkanih zvezkov, v katere si zapisuje verze, in jih razglasil s svojim prepoznavnim glasom. Po hripavosti ga sicer poseka Satan, eden od trnovskih gostov, pravi netrnovski udarec pa uprizarja goriški hitrogovorec in gostobesednik King. Za podporo v domačih logih in na Primorskem se torej ne gre bati. Drugače je s Štajersko, saj Klemen dvakrat zbode mariborskega MC-ja Ezyja G-ja, pa tudi za druge pobe z vzhoda v komadih ne najde lepe besede. Bi si po verzih »sovražim Maribor in Viole / sovražim celo Pohorje / zdaj gremo, s sekiro v roki / pobili bomo Štajerce« upal nastopiti tudi pred mariborsko publiko? »Ni problema, vsi, ki štekajo, vejo, da je to navijaška pesem in da sem jaz iz Ljubljane in pač navijam za Olimpijo in predstavljam svoje mesto, sej to že z naslovom plate povem. Bi pa mel koncert v Mariboru, če bo kdo organiziral, bomo čagali.« Verjetno pa lahko pričakujemo povračilne ukrepe v obliki hudih besed Ezyja G-ja in s tem drugi verbalni hip hop boj v naših krajih. Koncerti torej bodo, video tudi, založba je menda s Klemnom zelo zadovoljna; to pravzaprav ni čudno, saj gre Trnow stajl kar dobro v promet. Ampak lestvice Klemna pravzaprav ne zanimajo preveč. »Jaz te lestvice bolj malo spremljam ... sem pa videl, da sem bil enkrat trinajsti, pa mi je blo hecno – nesrečna številka, pa to. S to ploščo sem hotel predvsem pokazat svoj svet in izdat tisto, kar sem pač delal zadnjih par let. Pa fajn se mi zdi, da mam u svoji zakladnici rap plat tud eno, ki sem jo jaz naredu.« O tem občutku bi težko povedal kakšno tehtno iz svojih izkušenj, me pa seveda zanima, če je to za Klemna že dovolj ali lahko pričakujemo še kaj? »Ja, jaz bi z veseljem delal naprej. S temi dnarčki, ki jih bom zdej zaslužil, s koncerti pa to, bi si rad ubodel mal opreme, računalnike in te reči, pa da bi potem lepo doma delal, kar bi mi prišlo na pamet. Hip hop gre lahko v ful različnih smeri ... mene zdej totalno zanima etno rap, to bi res rad delal.« No, melos prve male plošče Keš pičke je že v tej maniri, pa tudi Arena s španskim melosom ni daleč stran.

Glede na to, da Klemnu možganska klikarija zelo dobro obratuje, da zamisli kar bruhajo iz njega, da ima tudi dovolj karizme za odrsko zapeljevanje publike, in predvsem glede na to, da ima oporo v resnem in precej bolj organiziranem in manj evforičnem Stojku, tole zagotovo ni zadnji zapis o njem. Upamo lahko, da na nov izdelek ne bomo čakali pet let, tako kot pri Aliju Enu. Mladinci namreč z demo posnetki že nestrpno trkajo na dveri založb in na ušesa poslušalcev, in kdor se predolgo obotavlja, je lahko kaj hitro bivši. Klemnu tega res ne privoščim. Zato pa vam iz srca priporočim zajebantsko, filmsko, ljubezensko, travarsko, kruzersko storytellerski stajl iz Trnowga, ki je nov prelomnik na poti podalpskega hip hopa.

napo.lee.tano