Letnik: 2000 | Številka: 12 | Avtor/ica: Marina Barbara Žlender
Luciano Berio
Italijanski Prometej sodobne glasbene ustvarjalnosti
Luciano Berio je ime, ki se že desetletja pojavlja na svetovnih glasbenih prizoriščih, saj gre za enega pionirjev evropske in zlasti italijanske sodobne glasbe. V letu 2000 praznuje skladatelj 75. rojstni dan, in ob tej priliki velja zapisati nekaj več o njegovem delu.
Rojen je v glasbeni družini v Oneglii, tudi sam se je posvetil svetu glasbe. Študijska leta je prebil v Milanu, nato pa je odšel v Tanglewood, kjer je bil učenec Luigija Dallapiccole. Leta 1944 se spozna z dodekafonijo in se posveti serialni glasbi. Seveda se je tudi Berio srečal s fenomenom dobe, z elektroakustično glasbo, ki ga je močno fascinirala. Tako je skupaj z Brunom Maderno v petdesetih letih ustanovil Studio di fonologia na sedežu italijanske radiotelevizije RAI, kjer so nastajala prva elektronska dela; odlikujejo se po rahlosti in obenem gostobesednosti glasbene strukture, ki poslušalca odvrne od občutka brezosebnosti te glasbe. Poleg njiju so v tem studiu delovali tudi drugi skladatelji, denimo Luigi Nono, Castiglioni, Clementi, Cage in Bukurešljev, ki so v njem odkrivali svet nove elektronske glasbe. Vendar pa velja omeniti, da studio ni imel vloge nove šole, kot v primeru pariškega Grma, kjer je Pierre Schaeffer postal idejni vodja pristašev tako imenovane musique concrete, in Studia v Utrechtu, kjer so se skladatelji zbirali okoli Gottfrieda-Mihaela Koeniga. Kot eden vodilnih evropskih skladateljev nove dobe je Berio skupaj s Stockhausnom, Boulezom in Pousseurjem nastopil tudi v poletnih tečajih v Darmstadtu, obenem pa je vodil revijo koncertov Incontri musicali. Kot posledica povezanosti z Darmstadtom je nastalo tudi več del, kot so Alleluiah I in II in Differences, v katerih je združil instrumentalne in elektronske zvoke. Ta dela poznih petdesetih let pomenijo skupaj s Pousseurjevimi Rimes pour différentes sources sonores in Stockhausnovimi Kontakte klasični glasbeni repertoar ustvarjanja v tem obdobju. Kot pravi sam, se je za obisk Darmstadta odločil leta 1954, po pripovedovanju Bruna Maderne, ki ga je obveščal o dogajanju v tem središču sodobne glasbe. Pritegnila ga je vizionarska in konstruktivna analiza, kot posredni element med konceptualno in perceptivno dimenzijo glasbene invencije.
Za elektronsko glasbo je Berio dejal, da se ne identificira z lastnimi sredstvi, marveč bolj z glasbeno organizacijskimi idejami, ki so v tem času postale izrazito aktualne. V prvih elektroakustičnih delih sicer ni odprl novih glasbenih poti, odlikujeta jih ekspresivna moč in obvladovanje glasbenih in tehničnih elementov. V času njegovega raziskovanja elektronske glasbe so nastala dela: Momenti, Perspectives in Mutazioni, najpomembnejše delo tistega obdobja pa je nedvomno Ommagio a Joyce, nastalo leta 1958. V njem izhaja iz Joyceovega besedila Ulikses, ki ga je branega posnel in obdelal v studiu, nekatere dele besedila je pospešil in vrtel nazaj, tako da je dobil živo glasbeno materijo. Neverjetna mobilnost vokaliziranih delcev se je pokazala kot poseben glasbeni fenomen, osvobojen semantične vrednosti. Tudi v delu Momenti iz leta 1960 je dokazal virtuozno obvladovanje tehničnega in glasbenega gradiva, čeprav to delo ne izraža teatrskega naboja Beriovih najboljših del. V tem času je Berio posvečal veliko pozornost jeziku kot gradivu in glasu kot fenomenu ali glasbilu. Jezik je obravnaval kot živo materijo, ki se z igro fonemov poistoveti z glasbeno strukturo in postane akustično zanimiva, brez vsebinske vrednosti. V šestdesetih letih je Luciano Berio odkril fantastične zmogljivosti in enkratno barvo glasu pevke Cathy Berberian, ki je bila v tem obdobju tudi njegova življenjska sopotnica. Posvetil ji je več skladb, ki jih je napisal prav zanjo, ali kot se je izrazil sam, direktno na njen glas, ki ga je obravnaval kot inštrument. V teh delih se kaže tudi njegov smisel za glasbeni teater, ki se skriva v samem izrazu dela. Največkrat gre za psihološko študijo, portret. Tako v znamenitem delu Sequenza III za ženski glas, v delih Circles, Recital in Visage. V Recitalu gre za prikaz mentalnega zloma koncertne pevke, Circles pa je manjše dramatično delo, v katerem mora interpretinja vstopiti v dvorano mrmrajoče, kot bi še vedno premlevala neko premišljevanje, ki se je pričelo izven dvorane. V skladbi mora pevka izvesti vrsto glasbenih dejanj, od pokanja do kašlja, napada smeha in od govora do petja ter poudarjenega dihanja, ki se ponovno izteče v kašelj in šklepetanje z zobmi, nato pa v triler, ki ga izvaja z jezikom in zgornjimi prednjimi zobmi. Iztočni angleški tekst Markusa Kutterja je podvržen procesu glasbenega in gestualnega prekomponiranja, iz katerega izhajajo ključni trenutki deklamacije in natančno notirani odlomki. Interpret torej svobodno izbira načine, rešitve, s katerimi lahko kar najbolje izkoristi svoj glasovni register, ki ni v delu nikoli določen z najvišjimi možnimi notami v določenem registru ali s predpisanimi intervali. Skladba z mojstrsko strukturo in s svobodno glasovno zasnovo dopušča torej široko paleto interpretacij, kar ji daje izstopajoč položaj v sodobni glasbi. Tudi delo Visage je zasnovano na isti osnovi, kot montaža govorečih, petih in kričanih glasovnih sekvenc. Tako Cathy Berberian v njej izmenično joče, jeclja, godrnja, mrmra, se smeje, poje in molči. Berio je torej v skladbi zbral najrazličnejše psihološke dejavnike, ki se tičejo glasu, ter jih upodobil v izrazito ekspresionistični glasbeni monodrami. Berio se je ukvarjal tudi z razstavljanjem poteka dela samega, njegove vključitve v komunikacijsko okolje. S tem namenom je nastalo delo Laborintus II, ki je zamišljeno kot predstava, ki jo je moč izvajati na vseh mestih javnega zbiranja. Napisano je za 17 glasbil, 3 pevke, 8 pantomimikov, recitatorje in magnetofonski trak in je nastalo ob 700-letnici Dantejevega rojstva. Seveda vsebuje odlomke iz Božanske komedije, del Ezre Pounda, Sanguinetija, T. S. Eliota ter glasbene reference Monteverdija, Stravinskega in Beria samega. Prav tako je po principu lepljenke leta 1968 nastalo delo Sinfonia, ki ga mnogi obravnavajo kot najpomembnejšo partituro našega časa. Drugi del Sinfonie je osnovan na Scherzu in Simfoniji št. 2 Gustava Mahlerja, z inkrustacijami Ravelove skladbe La valse, Debussyjeve La Mer in Rosenkavalierja Richarda Straussa, obenem v njem najdemo odmev Pomladanskega obredja Igorja Stravinskega.
V šestdesetih letih se je Berio vrnil k instrumentalni glasbi in napisal serijo Sekvenc za posamezna glasbila. V njih se je posvetil različnim fenomenom, ki omogočajo virtuoznost, obenem pa je želel preseči tradicionalni način igranja. Da bi od interpreta dosegel kar največ, je skladal za posamične inštrumente in majhne ansamble. V Sekvenci V za trombon solo mora izvajalec doseči pravo vokaliziranje, ki ga izvaja z dušilcem. Pri tem se je Berio zavedel nujnosti nove notacije, da bi lajšal branje partiture in lažje prepoznavanje določene kompozicijske ideje. Tudi v Sekvenci VII za oboo, ki jo je izvrstno interpretiral Heinz Holliger, za katerega je bila tudi napisana. Zasnovana je na tonu h, ki ustreza inicialam naslovljenca. Izhajajoč iz tega tona, je postopoma razvil harmonično polje, ki ga je moč slišati bodisi v izvedbi drugega inštrumenta bodisi iz zakulisja. Celoten glasbeni diskurz torej gravitira okoli izhodiščnega tona, struktura skladbe pa še enkrat dokazuje Beriovo skladateljsko mojstrstvo.
V šestdesetih in sedemdesetih letih je Berio pogosto obiskoval Ameriko in postal predavatelj na Mills Collegeu, na Harvardski Univerzi in na Julliard School. Leta 1971 pa se je odločil vrniti v Evropo, zato je predavanja opustil. V sedemdesetih letih je Berio pisal dela, v katerih je mešal razne jezike, folklore in stile, ki jih je združeval kot nekakšne notranje pokrajine. V tem času se je intenzivno ukvarjal tudi z etno glasbo in zlasti z afriško heterofonijo. Vrhunec tega obdobja pomeni delo Coro, ki ga je Berio označil kot izrazito epsko in pripovedno strukturo; delo sestavlja več epizod, združenih v celoto, ki pa si med seboj pogosto nasprotujejo. Vendar pri tem ne gre za elementarna nasprotja; isti tekst se večkrat ponovi ali pa je glasbeni moment obravnavan po istem vzorcu, vendar z različnimi teksti. Na trenutke se glasovi popolnoma identificirajo z instrumentalno artikulacijo, medtem ko besedilo doživi lastne fonetične spremembe iz epizode v epizodo, včasih pa hitrost izgovarjanja teksta variira neodvisno od celostnega izraza.
Leta 1976 je bil Berio zadolžen kot odgovorni za elektroakustični oddelek Ircama. To delo je opravljal štiri leta. Zelo ga je privlačila povezava med glasbo in akustiko, ki jo je smatral kot bistveno pri sodobnem glasbenem ustvarjanju. O štiriletnem mandatu na Ircamu je dejal, da ga je vedno impresionirala širina raziskovalnih dejavnosti na tem inštitutu. Ko je leta 1987 v Firenzah ustanovil Instituto Tempo Reale, si je raziskovalno dejavnost zamislil predvsem v natančno opredeljenih projektih. Da pa ne bi procesa samega zaprl in definiral, si je prizadeval obdržati tudi druge ravni raziskovanja, četudi mu je to včasih povzročalo težave.
Luciano Berio je znan tudi kot operni skladatelj. V letih 1977 in 1978 je nastala opera La vera storia, proti koncu osemdesetih let pa Un re in ascolto, scenski akt v dveh delih, osnovan po predlogah italijanskega skladatelja Itala Calvina in Beria samega. Z njo se je predstavil tudi na Salzburškem festivalu. To v bistvu gledališko delo govori o kralju, ki je o dogodkih v palači in tudi v kraljestvu obveščen samo po tem, kar sliši. Kraljestvo propada, vojska je ogrožena, kraljica ga vara ... Obenem pa je kralj obseden z glasom, ki ga je nekoč slišal in ga vztrajno išče v prepričanju, da mu bo vrnil moč, ki jo tako nujno potrebuje. V iskanju skrivnostnega glasu se poda skozi labirint palače in najde v eni izmed ječ starca, ki je leta preživel v trpljenju po kraljevi krivdi. Glasbeno gre za nenehno večplastnost, ki vzpostavi dogajanje na več ravneh, kot nekakšno polifonijo.
Berio ostaja torej ves čas prisoten na svetovnih glasbenih prizoriščih; to dokazuje, da umetnik še ni izčrpal ustvarjalnih sil in da se lahko od njega nadejamo še marsikaterega pomembnega dela.
Marina Barbara Žlender