Letnik: 2000 | Številka: 12 | Avtor/ica: Kaja Šivic

Etnomuzikologija

Glasba med znanostjo in življenjem

Etnomuzikolog dr. Svanibor Pettan je eden tistih znanstvenikov, ki se je že zelo mlad odločil raziskovati glasbo v svetovnem merilu in s svojimi dognanji prispevati k zbliževanju in povezovanju ljudi ter k dvigu glasbene kulture. V pogovoru je nanizal nekaj izkušenj z letošnjih mednarodnih srečanj.

V svetu obstaja vrsta združenj znanstvenikov, ki so si za nalogo zadali raziskovanje, ohranjanje in razvijanje glasbene kulture. Letos se je zvrstilo veliko mednarodnih delovnih srečanj, konferenc in simpozijev z zanimivimi naslovi, na primer Glasba in manjšine, Evropa srečuje kulture sveta, Preteklost in sedanjost, Glasba v družbi, Glasbena sečišča. Gotovo so ta srečanja pomembna za sodelujoče, za izmenjavo izkušenj, novih dognanj. Ali imajo pomen tudi za širše okolje?

Kontinuirano seznanjanje z novimi dosežki v mednarodnem merilu na področjih, ki jih “pokrivam” pri delu, doživljam kot dolžnost, zato redno obiskujem svetovne konference etnomuzikologov (tu mislim predvsem na Mednarodni svet za tradicijsko glasbo in Društvo za etnomuzikologijo) in glasbenih pedagogov (Mednarodno društvo za glasbeno izobraževanje). Ob teh priložnostih vedno tudi predstavim lastne dosežke in tako najbolj neposredno ugotavljam, kje sem v svetovnem merilu. Letos so me kolegi povabili na velike konference antropologov v Krakovu (Evropsko združenje socialnih antropologov) in muzikologov v Budimpešti (Mednarodno muzikološko društvo), to sta bili zame novi priložnosti za razširjanje izkušenj. Potem so, kot krona vsega, prišla še Glasbena sečišča v Torontu, največje srečanje v zgodovini znanosti o glasbi. Med 3400 udeleženci so bili člani petnajstih strokovnih združenj, ki se ukvarjajo z etnomuzikologijo, muzikologijo, s študijem popularne glasbe, glasbene pedagogike, teorije in bibliotekarstva. Poleg tovrstnih srečanj obstajajo še bistveno manjša, na katera organizatorji vabijo izbrane predavatelje in hkrati tudi poskrbijo za vse stroške, to je neizogibno. Tako sem imel v letu 2000 nastope še na Dunaju, v nemškem Rudolstadtu, v Piranu, Sarajevu in Oslu. Medtem ko sem pred leti na ljubljanskem srečanju Razvoj slovenske etnologije: Od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj poudaril razlike med slovenskim in bistveno širšim ameriškim konceptom etnomuzikološke stroke, sem v Sarajevu predstavil izhodišča sodobne glasbene pedagogike v svetovnem merilu, ki se vedno bolj navezujejo na dognanja moderne etnomuzikologije. Kot zgovorno ponazarjajo srečanja in publikacije Mednarodnega društva za glasbeno izobraževanje (ISME), se sodobna glasbena pedagogika giblje v upoštevanje glasbene raznovrstnosti sveta in ob tem obravnava ne samo zvoke v pomenu produktov, temveč tudi raznovrstne koncepte in pristope, ki so značilni za posamezne kulture. Zanimivo je, da sem imel prvi referat v življenju prav v istem prostoru na sarajevski Muzički akademiji in takrat še kot študent predstavil nekatere rezultate diplomskega terenskega raziskovanja na Zanzibarju. Od davnega leta 1983 do danes se je v etnomuzikologiji in tudi v glasbeni pedagogiki na ozemljih nekdanje Jugoslavije glede obravnavanja zunajevropskih glasb spremenilo bistveno premalo. Pri študentih na začetku še zmeraj kdajpakdaj slišim, da je vsa glasba zunaj Evrope “folklora” in podobne neumnosti. Kolegom v Sarajevu sem ob tej priložnosti poklonil dva nova slovenska vira na tem področju: prevod Merriamovega “bestselerja” Antropologija glasbe iz leta 1964, ki ga je letos objavilo Znanstveno in publicistično središče, ter knjigo Pesmi in plesi ljudstev sveta za otroke, ki je rezultat sodelovanja glasbene pedagoginje Albince Pesek in mene kot etnomuzikologa.

Na omenjenih srečanjih glasbe ne delite po “običajnih predalčkih”, temveč jo obravnavate z različnih vidikov, pogosto tudi z “neglasbenimi” kriteriji, ki so zelo pomembni. Koliko to vpliva na splošno razširjeni koncept medijev, ki glasbo delijo po zvrsteh in ostro določenih rubrikah, oddajah? Ali lahko sodobni znanstveniki iz muzikoloških, etnomuzikoloških, etnoloških, socioloških, antropoloških in pedagoških vrst, ki se med seboj povezujete, kaj premaknete v tej smeri?

Čeprav je interdisciplinarnost beseda, ki jo na najrazličnejših ravneh slišimo vedno pogosteje, se v praksi stvari premikajo bolj počasi. Na Akademiji za glasbo so nekateri posamezniki, predstavniki generacije pred pokojem, že ukrepali proti meni na skrajno nizkoten način, kajti predavanj iz etnomuzikologije nisem omejil na slovensko ljudsko glasbo, tako kot tudi predavanj iz svetovne zgodovine glasbe nisem omejil na evropsko umetno glasbo. Kako so sploh lahko pričakovali, da bom po toliko letih študija in raziskovalnih izkušenj na različnih koncih sveta in ob nenehni mednarodni aktivnosti predaval samo to, kaj in kako so počeli moji predhodniki! Komu naj bi bilo to v prid? Danes morajo biti študentje glasbe seznanjeni z različnimi glasbami, ki so že – in bodo vedno bolj - del našega vsakdana. Ta vikend sem podiplomskim študentkam zagrebške Muzičke akademije - na prošnjo tamkajšnjega predstojnika - predaval o tem, kako obravnavati popularno glasbo v vzgoji in izobraževanju. Velika stvar, ki sem jo izboril na naši Akademiji za glasbo, je predmet Glasbe sveta, ki so ga študentje zelo dobro sprejeli. Vaše vprašanje glede medijev se odlično navezuje na pogovor v sklopu okrogle mize o preporodni glasbi, ki ga je v Etnografskem muzeju pred kratkim organiziralo Kulturno društvo Folk Slovenija. Tako kot smo ugotovili, da “rezervati” niso rešitev za medijsko predstavljanje preporodne glasbe, lahko rečemo, da bi glasbena oprema običajnih radijskih programov zagotovo pridobila z vključevanjem glasb, ki so zunaj dominantnega okvira pop glasbe z angleškimi in slovenskimi besedili.

Se kdaj zgodi, da se za vaša dognanja zanima politika?

V marsikaterem mojem projektu je mogoče zaslediti angažma, ki ima (tudi) politične konotacije. Tako sem leta 1993, v času vojne na Hrvaškem, v edukativnem projektu povezal otroke iz londonske šole Manor ter iz dveh šol na območju spopadov v Slavoniji. Kasneje, leta 1997, sem za mednarodni center Glasbene mladine v Grožnjanu zasnoval tečaj o spravi Music Making – Peace Making, ki ga uprava, kljub prvorazrednim predavateljem, na koncu ni mogla ali si ni upala realizirati. Med voditelji tečaja bi bil tudi Yair Dalal, skladatelj pesmi Zaman as-Salaam (Čas za mir), ob kateri sta Jaser Arafat in Šimon Peres pred leti v Oslu podpisala mirovno pogodbo. Bosansko-norveški ansambel Azra, ki sem ga ustanovil v Oslu leta 1994, je prispeval k vzbujanju in ohranjanju zavesti o razmerah v Bosni in Hercegovini med Norvežani in zbiranju humanitarne pomoči. K ustvarjanju pozitivnega ozračja med begunci in domačini je zagotovo prispeval tudi projekt na podlagi knjižice Mauricea Sendaka, realizirali pa so ga študentje glasbene pedagogike z Akademije za glasbo in Bombončiči, najmlajša glasbena skupina pri bosanski skupnosti, ki se je zbirala v Vodnikovi domačiji. Nenazadnje, CD-ROM Kosovo Roma, ki ga pravkar končujem ob pomoči članov Slovenskega društva za študij popularne glasbe, bo imel tudi dvojni humanitarni cilj: svetovnemu občinstvu predstaviti romske glasbenike kot pomembne posrednike v multietničnem okolju in zbrati denarno pomoč za tiste, ki so bili pregnani iz svojih domov. Posebno me veselijo projekti, v katerih lahko raziskovalni del nadgradim s konkretno pomočjo udeležencem. Neredko pridejo takšni projekti do ušes “politikov” na različnih ravneh, tako da že imam nekaj pozitivnih izkušenj z delom v ekspertnih skupinah.

Ali je bilo letos na teh srečanjih kaj izstopajočega, kaj bi posebej omenili?

Že leta na različnih konferencah spremljam nastope švedskih etnomuzikologov, ki so vedno na vrhunski ravni. Krister Malm, Owe Ronstroem, Dana Lundberg ter občasno še drugi raziskovalci dajejo zgled za predstavitev dosežkov znotraj ene dežele pred mednarodnim občinstvom. Hotel bi doseči, da bi v prihodnosti etnomuzikologija na Slovenskem imela takšno podobo in učinkovitost. Med posamezniki me je na konferenci v Krakovu posebej navdušil avstrijski raziskovalec Christian Promitzer, ki je poročal o medčloveških odnosih na obmejnem območju slovenske Bele krajine in hrvaškega Žumberka. Njegovo obvladanje celo narečnih posebnosti v posameznih vaseh z obeh strani meje in izrazit občutek za nadrobnosti, ki so za domačine življenjskega pomena, je še enkrat, na najboljši način potrdil moje prepričanje, da dober raziskovalec lahko pride do vrhunskih rezultatov, ne glede na to, če raziskuje na “domačem” ali na “tujem” terenu. Še ena izstopajoča zadeva se imenuje aplikativna etnomuzikologija, ki kljub Merriamovim pričakovanjem še ni prav zaživela. V Torontu smo se dogovorili glede dejavnosti, ki ji bodo omogočile upravičeno uveljavitev. Posebej bi poudaril mednarodno znanstveno srečanje Glasba in manjšine, in sicer kot celoto. S tem srečanjem sta se Ljubljana in Slovenija vpisali na svetovne etnomuzikološke zemljevide. Nekaj več kot trideset raziskovalcev iz osemnajstih držav je obravnavalo glasbo pripadnikov etničnih, verskih in drugače definiranih manjšin z vsega sveta. Distinkcija med individualnimi in skupinskimi pravicami, vprašanja beguncev in priseljencev, ekološki aspekti ter muzikološko pojmovanje manjšin so samo nekatera med oporišči. Pričakujem, da bo to srečanje prispevalo k razširjanju etnomuzikoloških izhodišč na Slovenskem. K bogati vsebinski ponudbi so prispevali tudi vsakodnevni koncerti. Člani Kulturnega društva Folk Slovenija so prav za to priložnost pripravili posebne programe z glasbami manjšinskih skupin, nastopili so tudi predstavniki italijanske in madžarske manjšine. Predstavili so se tudi posamezniki in skupine, ki bogatijo naš prostor z raznovrstnimi glasbami, tako kot skladateljica Bojana Šaljič in skupine Duma Levantina, Vali, Strune, Langa, Amala in Šukar. Srečanja so se udeležili nekateri vrhunski svetovni etnomuzikologi, na primer Krister Malm, predsednik Mednarodnega sveta za tradicijsko glasbo, Marianne Bröcker, ki je v predsedstvu Sveta in hkrati voditeljica nemškega nacionalnega odbora, Adelaida Reyes, vodilna svetovna avtoriteta v raziskovanju glasb beguncev, Ankica Petrović, ki je prva v nekdanji Jugoslaviji uveljavila moderno podobo etnomuzikologije, in drugi. Prve reakcije, ki smo jih po elektronski pošti prejeli od udeležencev ljubljanskega srečanja, daleč prekašajo udvorljive zahvale. V Ljubljani smo naredili pomemben korak naprej v afirmaciji študija glasb manjšin in hkrati postavili visoke organizacijske standarde za nadaljnja srečanja.

Kaja Šivic