Letnik: 2000 | Številka: 12 | Avtor/ica: Marta Pirnar

Od Texasa niti "t"

S škotskim naglasom in čutnim glasom, s poslušljivim popom in z gledljivim stasom je Sharleen Spiteri ena od najbolj občudovanih oseb današnje pop glasbe. Po pravici. Mar to pomeni, da so vsi očitki na njen račun in na račun njene skupine izrečeni po krivici?

Kako se iz bluesovskega pop rocka preleviti v ikono številka ena zrelega popa? Kako iz medijske povprečnosti stopiti pod bleščave žaromete? Preprosto. Substanco zamenjaš s stilom, glasbo prodaš v najboljši možni embalaži. Sharleen Spiteri bi zdaj, tako kot ponavadi, rekla »that's crap!«, ampak kar se tiče njene skupine Texas, je to pač biografsko dejstvo, ki ga ne gre tako goreče zanikati.

A v tem tudi ni prav nič narobe. Jasno, da so morali Texas po skoraj desetletnem preigravanju bluesa, randb-ja in mehkega rocka, ki so jih devetdeseta nonšalantno pomedla pod preprogo, ukreniti nekaj radikalnega. To od vsakega glasbenika, ki hoče prodati vsaj pol milijona plošč, terjajo že hitro spreminjajoče se glasbene zapovedi. Kot piše v mnogih intervjujih, ki jih je v zadnjih treh, skorajda že štirih letih dala Sharleen, bi bilo z njenim bendom nekaj hudo narobe, če ne bi razmislili o novem glasbenem stilu in postali dostopni množicam. In ker ta publika večinoma zahteva dober in čuten pop, so jim Texas s tem tudi postregli.

Jutranji radijski programi so leta 1997 s Sharinim čutnim glasom v Say What You Want prebujali večmilijonsko občinstvo, ki je kmalu pristriglo z ušesi, odhitelo v glasbeno trgovino in kupilo album White On Blonde (Mercury, 1997). Vsekakor jih nakup ni razočaral. Black-Eyed Boy, Halo, Put Your Arms Around Me in druge pesmi so kar žarele v navidezno preprostem in božansko poslušljivem popu, katerega pika na i je bil kakopak Sharin topli in nepopačeni glas. Končno so Texas izdali album, na katerem bi lahko z velikimi črkami pisalo "uspešnica". Danes, dobra tri leta kasneje, je White On Blonde čista pop klasika, ki po zapeljivosti in enostavnosti v vsakem pogledu odstopa od siceršnjih modnih mušic. To je kompliment, ki si ga dandanes prisluži redkokatera skupina.

Texas lahko očitamo marsikaj, toda večmilijonske naklade zadnjih treh albumov, vključno z novim Greatest Hits, govorijo same zase in v vsakem pogledu osiromašijo prav vsak argument.

Po tako evforičnih uspehih je kar težko pogledati nazaj v leta, ko je osemnajstletna Sharleen kot podnajemnica živela v Glasgowu in si od frizerske žilice, ki jo je krepila na stylingih za modne revije, obetala poslovne izlete po evropskih prestolnicah. Usoden je bil klic izkušenega Johnnyja McElhona, ki je po sodelovanju v Altered Images in Hipsway ostal brez benda in je mrzlično iskal koga, ki bi njegovi glasbi dodal besedni in glasovni izraz. Ko mu je prijatelj povedal za mlado Sharleen, ki v prostem času rada igra kitaro, piše besedila in zraven še poje, je Johnny hotel v živo videti in slišati to komaj polnoletno čudo. Sumničava Shar je bila prepričana, da jo ima Johnny za norca. Vsekakor ji ni bilo lahko sprejeti dejstva, da si je nekdo zaželel v svoji skupini videti prav njo. In to ne le kot pevko s prijetnim obrazom, pač pa tudi kot pisko besedil in kitaristko. Nazadnje se je vdala v usodo. Frizerstvo je kmalu obesila na klin, kako pametna je bila njena odločitev, pa se je pokazalo takoj, ko je prva pesem, ki jo je napisala, I Don't Want a Lover, prilezla med 50 najbolje prodajanih singlov na britanski lestvici. Kvalitetni in glasovno odlično izvedeni bluesovski pop je brez vsakega sramu spremljal kitarski vložek, ki je močno spominjal na Rya Cooderja. Jasno, Sharleen in kitarist skupine Ally McErlain sta bila navdušena privrženca Cooderjeve filmske glasbe iz Wendersovega filma Paris-Texas. Nenazadnje je skupina dobila po filmu tudi ime. Glasgowški Texas je s prvencem Southside (Polygram, 1989) obetal ogromno. Kljub skromnim pričakovanjem so album, posnet v živo pod producentsko taktirko Tima Palmerja, hvalili vsepovprek. Prodan je bil v milijon in pol primerkih, poleg I Don't Want a Lover pa je album glasbeni zgodovini podaril še radijska bisera, kot sta Everyday Now in Prayer For You.

Texas so si tako asfaltirali makadamske začetke in si z evropsko koncertno turnejo pridobili zvesto poslušalstvo. Tri četrt milijona jih je brez pomisleka in brez medijskega trušča kupilo leta 1991 izdani drugi album Mothers Heaven (Mercury), ki je bil, vsaj kar se uspeha posameznih singlov tiče, razočaranje. Spomnimo se, da je glasbeni trg v začetku devetdesetih prisegal na vse kaj drugega kot "zastareli" blues in dolgočasni pop rock. Medtem ko se je v Seattlu rojeval grunge in so R.E.M. izdali klasiko Out Of Time, se je na Irskem zgodil nenaden preobrat U2, ki so z Achtung Baby radikalno posegli v klasične rockovske vzorce in jih nadomestili z računalniško tehnologijo. Čas je bil za Texas vsekakor neprimeren. Več kot tri leta so životarili po medijskem prizorišču. Javnost je pritegnila le leta 1992 izdana mala plošča Tired of Being Alone, pa še to je bila priredba uspešnice enega izmed Sharleeninih vzornikov, Ala Greena.

Toda Texas niso obupali. Tudi tretji album, Ricks Road (Mercury, 1993), je bil posnet v živo, v ameriškem studiu Bearsville, ki je znan po bleščečih imenih, kot sta Janis Joplin in Bob Dylan. Ricks Road je nastal brez odvečne tehnologije, ki so se je Texas branili kot gobavca, z nekaj dodanimi godali, spremljevalnimi glasovi in kitarskimi dodatki. Nič novega, prej nikoli slišanega ni bilo na njem. So Called Friend je preveč spominjala na Chrissie Hynde in njene The Pretenders, Tired of Being Alone pa je bila do tedaj tako in tako znana starim in mladim. Seveda je bil album kljub pomanjkanju izvirnosti dober, mediji pa so se poleg omenjenih dveh zagledali še v nežno in vokalno čutno So In Love With You.

Vode, v katerih so se znašli Texas po petih letih dela in treh albumih, so postajale čedalje bolj kalne. Brez bistrega studenca in obilnega inovativnega deževja so bili obsojeni na mrtvo mlako. Tudi Glasgow, ki je imel na Southside tako močan vpliv, je imel čedalje bolj obroben pomen. Zaspano mesto, v katerem je Sharleen doživela vse, kar se doživeti da, je rojevalo zaspane melodije. Navsezadnje res ni imelo smisla vlagati trud v nekaj, kar je neopazno drselo mimo spolzke tržne ceste in pristajalo v nehvaležnih luknjah pozabe.

Texas so se počasi začeli ozirati za novim zvokom, novo tehnologijo in novo metodo dela. K snemanju četrtega albuma so tako pristopili na popolnoma nov način. Sharleen se je iz rodnega Glasgowa preselila v trendovski Pariz, z ustvarjalnim partnerjem Johnnyjem McElhonom pa se je kar po telefonu dogovarjala o novih besedilih in melodijah. Medtem so ji na škotskem domu postavili snemalni studio. Tako so dobili možnost, da več kot trideset novo napisanih pesmi preskusijo v svojem studiu in se pri tem oprejo na lastne producentske sposobnosti. Vzeli so si čas, pridobili nove sodelavce (med drugim tudi Dava Stewarta, nekdaj v Eurythmics, in Mika Hedgesa, znanega po sodelovanju z Manic Street Preachers), se odrekli bluesu in randb prijemom, nekaj odgovornosti so zaupali računalnikom in se končno približali glasbi devetdesetih.

Kmalu se je izkazalo, da so Texas z White On Blonde zapolnili tržno nišo in s čutnim popom razvedrili najstnike in tiste dozorele trideset-in-nekaj-letnike, ki so na pop lestvicah doslej zaman čakali na zrelo pop ploščo brez odvečnih modnih dodatkov in plesnih popačenk.

Ravno pravo sorazmerje med starim in novim, rockom in popom, akustiko in tehnologijo je glasbeno poskrbelo za zmernost, medijsko pa za novi val uspeha, na katerega so Texas čakali skoraj deset let. V primerno zapakirani embalaži, s katere se je zapeljivo smehljala čutna podoba Sharleen Spiteri, se je White On Blonde prodajal v milijonskih nakladah. Album se je po šestih mesecih ponovno (!) znašel na prvem mestu najbolj prodajanih albumov v veliki Britaniji, pet malih plošč z albuma pa se je znašlo med top 10 na lestvici singlov. Shar je bila obraz leta 1997, glas leta 1997, na podelitvi Brit awards v začetku leta 1998 pa je z Methodom Manom iz Wu-Tang Clana poskrbela še za prvovrstno presenečenje. Na novo posneta hip hop izvedba uspešnice Say What You Want, izdana kot Say What You Want (All Day Every Day) marca 1998, je takoj pristala na 4. mestu najbolje prodajanih malih plošč v Veliki Britaniji.

Nekdanji ljubljenci študentskih radijskih valov so postali vrhunski pop izdelek. Če se je Sharleen deset let branila pokazati svojo seksapilnost, so mediji zdaj spretno izkoriščali njeno podobo. Shar je hočeš nočeš postala sinonim in maskota skupine, drugi člani pa so v medijskem smislu postali zgolj brenkajoči privesek. Seveda Texas tudi na ta račun poslušajo očitke in sarkastične pripombe, a konec koncev je res, da prodajne številke govorijo same zase.

Navsezadnje naj bi bila glasba tista, ki se prodaja, večkrat naivno zatrjuje Sharleen. Njena ekipa brez dvoma ve, kaj dela. Zakaj bi preusmerjali pozornost na kaj drugega, če je pa več kot očitno, kaj ljudje radi vidijo? Hush (Universal, 1999) in najnovejši Greatest Hits tako nista prinesla nič drugačne strategije. Shar se je za promocijske potrebe zapeljivo nastavljala fotografskemu aparatu na plaži in igrala v svojih videospotih, v zadnji uspešnici In demand pa zaplesala strastni tango z odličnim angleškim igralcem Alanom Rickmanom. Iz nekdanje indie dekline se je Shar v slabih petnajstih letih prelevila v izurjeno mojstrico poklica.

Od prvotnih Texas je tako sicer res ostalo bore malo, po drugi strani pa nikar ne recite, da vas ob njihovem popu ne preplavi želja, da bi jih poslušali ves dan.

Marta Pirnar