Nick Kent

THE DARK STUFF - The Best Of Nick Kent

Penguin Books, London, 1994, 338 strani

Ali tiči zrno resnice v trditvi, da lahko samo (nekdanji) glasbeniki pišejo avtentično o rockovski glasbi in izkušnjah?!

Mnenja o tem so različna. Odrska izkušnja in ves čar in opojnost rock'n'roll cirkusa prav gotovo pripomorejo k izvirnosti pisanja.

Z navdušenjem sem prebrala knjigo The Dark Stuff Nicka Kenta. Prevzeta z odkritosrčno romantično pisavo in načinom predstavitve tematike.

Avtor Nick Kent, rojen leta 1951 v Londonu, je že pri rosnih devetnajstih, med študijem angleške literature na Bedford Collegeu, objavljal za britanski podzemni tisk. In bil nemudoma opažen. Sledilo je povabilo k časopisu the New Musical Express. V sedemdesetih letih je pisal številne članke in intervjuje ter užil tudi kariero glasbenika, ki je med drugim delal z The Sex Pistols in snemal z matično skupino The Subterraneans. V osemdesetih je objavljal v glavnem pri revijah The Face, Arena, The Sunday Times, Spin, Vox in številnih drugih publikacijah.

Knjiga The Dark Stuff je Kentov knjižni prvenec, nekakšen izbor plodnega kritiškega obdobja od leta 1972 do leta 1993. Nekateri pogovori so v knjigi ponatisnjeni v prvotni obliki, spet drugi so bili zaradi različnih vzrokov (smrti ali razpada skupine) podvrženi avtorjevi ponovni 'predelavi'. Posebej blesti v združevanju pogovorov z rockovskimi zvezdami, s katerimi se je v življenju večkrat srečal. Tako oblikovana lepljenka nudi bralcu vpogled v konkretno glasbeno zgodovino ustvarjalca ter tudi pogled v čas in prostor. Nekoliko širše torej. Vse skupaj pa lahko opišem le »kot alternativno zgodovino rock'n'rolla«, razlaga v epilogu Nick Kent.

Sex and drug's and rock'n'roll po Kentovo torej. Kajti Nick je pravi rock'n'roller, kakor se o njem v uvodu razpiše Iggy Pop. In plete svoje resignirano razmišljanje o danes debeli in zadovoljni »glasbeni industriji«. »Podkupijo lahko vsakogar in spreobrnejo vsakega v duhovnega evnuha. In vendar, ko sem prebiral knjigo, sem si zaželel, da bi ponovno poslušal glasbo. Ker me je vse skupaj zanimalo. In ker se za današnjo glasbeno industrijo in njene hišne »glasbene novinarje« ne zmenim več. Le kako naj bi se?«

Ima Iggy prav?

Že zadnjič sem se v eni od knjižnih recenzij dotaknila stila pisanja, ki prevladuje v rockovski kritiki. Pri nas. In tudi širše.

Nick Kent dokazuje, da se da o rocku pisati izredno estetsko prizadeto, avtentično, literarno bleščeče. Saj vemo, da je glasba le redkokdaj samo glasba. Trdim lahko, da to še posebej velja za rockovsko glasbo, gledano v najširšem sobesedilu, ki je bilo vedno tesno povezano z načinom življenja, stilom in osebno držo protagonistov ter tudi zapisovalcev te umetniške oblike. Le tako lahko dobimo osupljive, subtilne, različno pisane povezave z ožjim in širšim okoljem.

Rockovske zvezde, vpete v čas in prostor. Rock kot življenjski slog, saj poznate to?! Kaj se je dogajalo v družbi? Kaj so ti artisti poslušali, brali ... Kaj je v tistem času prevladovalo v medijih? Kaj so premlevali časopisi? Kaj se je vrtelo po radiu? Kaj je rockalo po klubih? Kako so vsi skupaj rasli s fenomenom porajajoče se kulturne prakse? Iščoč drug drugega v brezupnem hrepenenju po sogovorniku, čigar spomin pozna dediščino istih rites of passage, kjer so zaneseno poslušali iste rockerje in brali iste pisce?!

Vse skupaj je še bolj zanimivo, ker je Nick Kent rasel z ljudmi, o katerih je pisal. Z njimi se je družil, jih spremljal na glasbeni poti, nekatere dobesedno od prvih šolskih nastopov (npr. Brian Jones, Syd Barrett) do kasnejših uspehov. Beremo lahko pretresljivo življenjsko pripoved Briana Wilsona, pa izgubljena leta Louja Reeda, fenomen Elvisa Costella, Morrisseya, blišč New York Dollsov, začetke Rolling Stonesov, Iggyja Popa, Roya Orbisona in Neila Younga. Nadaljevanje zgodbe o uspehu, kot da ga ne zanima. O tem tako ali tako pišejo vsi drugi v glasbenih revijah.

Odkrita intima glasbenikov in kopica blestečih izjav, ki si jih (nekatere najbolj znane služijo kot vir v številnih knjigah o raziskovanju rocka kot fenomena) že zasledil v kakšnem rockovskem časopisu, ne vedoč, da gre za njegov avtorski zapis.

Nick Kent je mojster pisane besede. Knjigo posveča spominu na še enega romantika rockovskega novinarstva, Lesterja Bangsa. Naključij ni ...

Varja Velikonja