Letnik: 2000 | Številka: 12 | Avtor/ica: Jure Matičič

BJÖRK

Selmasongs

One Little Indian, 2000

Novi album islandske pevke Björk lahko gledamo in doživljamo iz dveh popolnoma različnih vidikov, ki drug drugega radikalno izključujeta. Prvi je namenjen tistim, ki ste si že ogledali film Dancer In The Dark, za katerega je bila glasba na albumu napisana, drugi pa ostaja tistim neposvečenim v radosti filmskega platna. Dancer In The Dark je režiral Lars Von Trier, to verjetno že samo po sebi pove veliko, glavno vlogo pa je odigrala ravno Björk. In to ji je odlično uspelo, saj se ji nenazadnje v vlogi češkoslovaške priseljenke v Ameriko ni bilo treba pretirano truditi. Igrala je samo sebe z vsemi čustvenimi izbruhi vred, hitrim tempom menjave vedenjskih razpoloženj in neprekosljivo (samo)ironijo. Nenazadnje imajo po ogledu filma cele dvorane oči rdeče od skorajšnjih izbruhov joka. Dancer In The Dark je seveda solzav film, ampak to niso solze žalosti, temveč solze obupa in brezizhodnosti. Verjetno bo vloga v filmu Dancer In The Dark njena prva in zadnja, to je po tako izvrstnem nastopu tudi najboljša poteza. Ostanimo pri najboljšem. Verjetno je pri albumu Selmasongs najbolj ganljivo to, da ga prežemata veselje in pozitivnost. Ko poslušamo Selmasongs, se počutimo dobro, a pri tem se skoraj ne moremo izogniti spominom na prizore iz filma in njihove katarzične konotacije. Björk je pri izvedbi albuma ostala pri starih sodelavcih. Velik del glasbe je napisala skupaj z Markom Bellom, ki je bil njen 'hišni' producent že za album Homogenic, pridružil pa se mu je tudi Valgeir Sigurdsson. Dva dueta je Björk zapela s Thomom Yorkom iz skupine Radiohead ter še eno originalno islandsko pevko, Sjón. Ne smemo pozabiti, da je Dancer In The Dark film, v katerem se poje in pleše, torej tragični in perverzni 'musicle', ki pa ga poganja angelsko nedolžna glasba. Selmasongs je nekakšna kombinacija vsega, kar je Björk uspela posneti v dolgi samostojni karieri. Prehajamo od tehnoloških intervencij, zvokov vlakov in delovnih strojev iz filma do orkestralnih aranžmajev, od najbolj posladkanega popa do avantgardnih zvočnih prijemov. Selmasongs je seštevek vseh treh preteklih albumov, ki pa se ponaša s svežim odnosom do skladanja, glasbe in seveda nordijske imaginerije, ki tukaj z vso silo stopi v ospredje. Björk je na novo izumila sebe, svojo glasbo in pri tem uspešno izkoristila vse vire, ki so ji ostali iz preteklosti. V nasprotju s filmom, kjer glavna junakinja na koncu konča na vislicah, publika pa z mokrimi robčki, je Selmasongs generator popolnoma nasprotnih čustev. Björk je še vedno odlična pri tem, kar dela, in ena redkih, ki dela s tako veliko mero inovativnosti, originalnosti in iskrenosti.

Jure Matičič