GIANLUIGI TROVESI NONET

Round About A Midsummer's Dream

Enja/Intek, 2000

Jazzerji radi pozabljamo, da ni le črna glasbena tradicija zmožna velikega stapljanja tradicionalnih etničnih godb s trenutnimi navdihi glasbenika izvajalca, pisanih in ponarodelih glasbenih oblik (spiritualov, gospelov) z ljudskimi motivi in še bolj ljudskimi (in zato nadvse srčnimi) izvedbami. In če smo se nekako navadili, da se v to amalgamacijo jazza v zadnjem stoletju poda najprej blues, nato pa tudi sodobna resna glasba, imamo nemalo težav, ko jazzerji v ustvarjanja vpeljejo stare evropske glasbene prakse, ki segajo vsaj do renesanse in baroka, če ne že do 'historično spornih' srednjeveških glasbenih oblik. A to je razumljivo: jazz kot prva zares avtentična glasbena struja nove celine pač lahko vključuje vse novocelinske glasbene prakse od bluesa Bessie Smith do resnih godb Aarona Coplanda, s tem se vsi strinjamo. Ko pa evropski jazzovski glasbeniki vključujejo, seveda, evropske historične in sodobne glasbene prakse ter evropske ljudske motive, pa je tak godbeni konglomerat večini že manj zanimiv in 'razumljiv'. In to kljub že mnogokrat izgovorjenemu dejstvu, da je največji evropski jazzer vseh časov prav znameniti Johann Sebastian Bach.

V tem je Gianluigi Trovesi s svojimi godbami vsekakor tisti, ki nas mnogo let nadvse uspešno prepričuje, da je evropska italijanska renesančna godba vsaj tako jazz, kot je jazz tudi blues Delte ali neworleanška plehnata tradicija. Tudi Round About a Midsummer's Dream, povzročen z znano Shakespearjevo igro Sen Kresne noči, je. Ponuja se nam razmišljanje, da je Trovesi eden redkih evropskih jazzovskih godbenikov, ki je odkril jasno pretvorbo renesančne godbe v jazz, kar morda nakazujejo podobne harmonije obeh slogov, napeljevanje v improvizacijo, ki je imela v renesančni godbi tako velik pomen kot v jazzu, in plesni ritmi, ki so v renesansi glasbena »conditio sine qua non«, v jazzu pa razen freejevskih odklonov prav tako. In to je zelo slišno na tej cedejki, ki jo je zanetil verz Shakespearjeve igre, ki govori o glasbeni obliki bergamaske, srednjeveškem plesu enostavne glasbene strukture, doma v Trovesijevi rojstni regiji ob Bergamu. A ob bergamaski se zvrstijo še manj popularni renesančni plesi sončne Italije, od vilanele do kanconete. Ob nekaj znanih Trovesijevih skladbah (C'era una strega, c'era una fata) je nekaj novih avtorskih skladb, navdihnjenih s shakespearsko teatraliko, in ščep Vivaldija v poletnem drncu.

Trovesi je za izvedbo zbral troslojno skupino, ki nadvse dobro deluje, kljub različnim glasbeno-izvedbenim stilemom, tudi v skupnem nonetu – treh triih, namreč. V baročnem triu sta violini in čelo, v ljudskem triu harmonika (Jean Louis Matinier), kontrabas (Renaud Garcia Fons) in tamburelo z glasom (Carlo Rizzo), v sodobnem triu pa Trovesi s klarineti in altovskim saksofonom, električna kitara Paola Manzolinija in bobni ter tolkala Fulvia Marasa. Glasbeniki se kljub različnim koreninam odlično znajdejo in cedejka je nadvse slikovit dokaz 'avtentičnega evropskega jazza'. Ali sem s to trditvijo za vse proameriške jazzerje od zdaj naprej heretik? Če ni bilo jasno že iz mojih preteklih pisanj, bo vsaj ob poslušanju te cedejke jasno, da je skušnjava prevelika in da seveda nisem mogel še naprej skrivati svojih misli in občutij. In prav je tako, saj so vse glasbene kritike vendar pogovori s samim seboj, ob katerih ste hote ali nehote prisotni tudi vi, preljubi bralci teh vrstic.

Rok Jurič