HELLACOPTERS

High Visibility

Universal/Multimedia, 2000

Hudičevo težko, ampak kakšno pikro moram reči tudi čez bend, ki sem ga še pred kratkim hvalil na polna usta. Ta so bila polna zagovarjanja še pri prejšnjem albumu Grande Rock, čeprav je podzavest že govorila zase. Tokrat pa tudi zavest odkimava in ne more skriti punkovske navihanosti, zaradi katere ne morem požreti polovice godbe. Govorim v prvi osebi, pa naj me kakšen študent mimogrede obdela v naslednji diplomski, kot se je zgodilo ob prejšnji recenziji Hellacopters. Želim le reči, da so ti prekleti Švedi končno sneli krinko z obraza in s podbradkom pokazali v smer, v katero se gibljejo že od prvega albuma. Uspeh, požeti uspeh in se nato zadovoljen predati muziki, ki jo imajo tako radi. Tako navdahnjeni z angeli, da so to postali sami, ne morejo prikriti korenin in se k njim vedno znova vračajo. Še enkrat so se vrnili h koreninam in ponudili zloščen album, ki nas z vso močjo potisne v kamro rockovske ikonografije, ta pa jim ne da zadihati s svetom okrog. Daleč smo si, kot tisti glasbenik na odru Hale Tivoli - neoprijemljivi, predaleč za izraz na obrazu, nedotakljivi in ne glede na to polni rocka. Tega jim ne manjka, veliko ga je, veliko rockovske gracioznosti in bombastičnosti z odmerki lepote. Manjka pa jim tista neposrednost šundra in umazanije, ki punk dela punk. Tega jim zmanjka. Če bi to ploščo posneli, kot so prvo ali drugo, v enakih razmerah, bi zvenelo hudo. Morda je čas, da obrnem novo stran in si rečem: »Jebi ga, cajti se spreminjajo!« Ali pa se radostno navdušujem nad obskurnostjo, da me le redki dohajajo, ko pravim: »Delal bi koncert Hellacopters in za predskupino bi postavil Big Foot Mamo, da pritegnejo ljudstvo - in naj vidijo, kaj je rockanje!«

BIGor