GUY KLUCEVSEK, ALAN BERN

Accordance

WinterandWinter/Intek, 2000

Guy Klučevšek v tako izčiščeni obliki le dveh harmonik ali v nekaterih skladbah tudi solo harmonike ni bil med nami prisoten že dalj časa, vsaj ne z daljšim projektom. Spominjamo se ga seveda v nekaj solističnih komadih, pa naj je bilo s Harmonikarskim plemenom (Accordion Tribe - Klučevšek, Bratko Bibič, Lars Hollmer, Maria Kalaniemi, Otto Lechner; Intuition Records, 1998) ali z Douglasovim kvartetom Charms of the night sky (Charms of the night Sky, WandW, 1998, Thousand Evenings, RCA Victor, 2000), a v tako izčiščeni obliki, kot je na Accordance s harmonikarjem Alanom Bernom, je bil le še v lastni skupini Ain't Nothin' But A Polka Band in na samosvojih cedejkah iz začetka devetdesetih let. Zato je Accordance nujen stik z glasbenim ustvarjanjem tega našega prekmorca, ki srednje- in vzhodnoevropskega glasbenega heritaža nikoli ni želel skrivati in ki je bil zaradi njega verjetno vsaj eksotičen, če ne zanimiv in dojemljiv vsem sodelavcem od Zorna naprej in Douglasa nazaj.

Accordance je skupek duetov z nekaj solističnimi izleti enega in drugega, ki z glasbeno pitoresknostjo radosti naša ušesa in duše. Liričnost harmonike, ki je zameglila razsodnost tolikim našim prednikom, pregovorna polka, zaradi katere je Avsenik v dušni zgodovini Slovencev skoraj pomembnejši kot vsi polpretekli politiki skupaj, dih jemajoča bravuroznost izpod Klučevškovega in Bernovega meha, ki brez sence dvoma postavlja ta instrument na piedestal klasičnih glasbil, ki so se harmonike zmeraj nekako sramovala, igrivo spogledovanje z ljudsko tradicijo vzhodne Evrope in z nujno povezanim kletzmerjem ter pridihi Balkana, trda zakoreninjenost v sodobni ameriški improvizirani in parajazzovski godbi najvišjega kvalitetnega razreda – vse to so le bledi opisi tega, ker ponuja ura te velike Glasbe.

Odlična cedejka, na kateri je sicer malce težko razlikovati Klučevška na levem in Berna na desnem kanalu – a saj ni potrebno; če sta se odločila za intimno združbo v duetu, so razlike med njima tako minimalne in težko opazne, da se nehajmo ukvarjati, kaj zaigra kdo. Cedejka, ki nas ponovno opozori, da je harmonika kljub vsem instrumentalnim konglomeratom sodobnega sveta spoštovan in potreben instrument. Kako veseli smo, da v tem glasbenem miljeju aktivno vztrajata vsaj dva naša samodržca – Klučevšek in Bratko Bibič. Dokaz prvega je ta cedejka, drugi pa bojda ponovni dokaz pravkar kleše v enem od naših studiev. Da bi bil v tem le tako neposreden, kot je Klučevšek z Bernom na Accordance.

Rok Jurič