MATIJA DEDIĆ TRIO

MR. K. K.

Dancing Bear/Nika, 2000

Matija Dedić, sedemindvajsetletni sin slovitega Arsena in Gabi Novak, je še en diplomant graške visoke šole za jazz, ki je očitno za vzdrževanje in razvoj jazza v srednji Evropi življenjskega pomena. Pa ne le zaradi šolanja, ampak tudi zaradi spoznavanja mladih glasbenikov iz različnih držav in krajev. Dober dokaz za to je Dedićev trio, ki ga sestavljata še zagrebški bobnar srednje generacije Krunoslav Levačić in slovenski kontrabasist Žiga Golob.

Kakor pove že sam naslov, je plošča – Dedićeva druga, za prvo je pred dvema letoma na Hrvaškem dobil kar nekaj glasbenih nagrad - posvečena pianistu Kennyju Kirklandu, ki je novembra 1998, star vsega triinštirideset let, umrl zaradi mamil. Čeprav je Kirkland pod svojim imenom posnel eno samo ploščo, je bil eden najbolj vsestranskih pianistov zadnjih petnajstih let, saj je nastopal in snemal z bratoma Marsalis, saksofonistom Kennyjem Garrettom in celo vrsto drugih jazzovskih mojstrov, po drugi strani pa s Stingom in celo z Youssoujem N'Dourjem.

Čeprav imam trenutno Kirklandovo igranje pri roki samo na Garrettovi plošči Songbook iz leta 1997, pa je vendarle mogoče reči, da Dedićev pianistični stil v izhodišču precej spominja na Kirklanda, s katerim ga morda veže tudi zelo eklektično glasbeno delovanje, saj se tudi Dedić ne brani sodelovanja pri bolj komercialnih glasbenih projektih. Toda plošča Mr. K. K. je polnokrven jazzovski izdelek, ki sicer ne prinaša nobenih velikih in radikalnih novosti, zato pa nekaj zares prepričljivih Dedićevih avtorskih skladb in izvrsten, precej umirjen in izrazito liričen zvok tria, v katerem je sicer izvrstna ritem sekcija povsem podrejena solistični vlogi klavirja.

Jure Potokar