Letnik: 2000 | Številka: 12 | Avtor/ica: Katarina Višnar
TARA JANE ONEIL
Peregrine
Quarterstick Records, 2000
Tara Jane ONeil je v ameriških postrockovskih krogih prisotna od srede devetdesetih, ko se je kot basistka in pevka pridružila louisvillskim Rodan in z njimi leta 1994 posnela edini album skupine, Rusty. Louisvillska glasba je bila v tistih časih polna postrockovskega duha ter zvoka, ki je bil nekje na sledi bolj znanim someščanom Slint. Tara Jane ONeil se je po koncu delovanja skupine Rodan posvetila manj znanim glasbenim projektom, kot sta bila akustični kitarski duo Retsin ter trio Sonora Pine.
Peregrine je tako prvi samostojni album avtorice, za katero pravijo, da spada med najbolj spoštovane ženske figure ameriškega neodvisnega rocka, ki je nabrala že zavidanja vredno glasbeno kilometrino. Nedvomno je to dejstvo samo še dodatno prispevalo k temu, da je zdaj pred nami zrela, dodelana in zaokrožena avtorska celota. Mirne duše bi lahko zatrdila, da je Peregrine kljub medijski in celo kritiški prezrtosti eden reprezentativnih glasbenih izdelkov leta 2000. Posnet med štirimi zidovi lastnega stanovanja, Peregrine izžareva pristni intimizem, v katerem pa, za čuda, surov zvok in hermetičnost zlahka komunicirata s poslušalcem, če se slednji le prepusti poslušanju. Zvok je "bogat" z izvrstno odmerjeno, minimalistično instrumentacijo ter veliko, veliko zračnosti in prostora. Kljub pomoči prijateljev glasbenikov, kot sta Andrew Barker na bobnih ter Samara Lubelski z violino, pa je Tara Jane ONeil večino glasbil odigrala kar sama. Njen stil igranja in petja je razpoznaven že s prejšnjih izdelkov, katerih soavtorica je bila, tukaj pa je le še toliko bolj poudarjen. Počasen ritem in spreminjajoč se tempo, veliko kitar, od katerih ima vsaka točno določeno in razpoznavno barvo in vlogo, ter petje, ki je pravzaprav zelo redko popolnoma v ospredju. Kljub vsemu pa Peregrine ni popolnoma akustičen in v realnem času odigran album, a sempli in igračkanje s tehnologijo nikoli ne presežejo praga zelo diskretne – in zato toliko bolj umestne – prisotnosti.
Ni nenavadno, da je David Keenan, kritik revije The Wire, postavil Peregrine bliže avtorskim izdelkom Joni Mitchell in Vana Morrisona iz sedemdesetih let kot prevladujoči struji sodobne ameriške postrockovske scene. Album je na vsakem koraku prepojen s čustvenostjo in ženskostjo. Prav zanimivo je, kako je Tari Jane ONeil uspelo v poudarjeni dvojnosti med nemirom spominov in sanj ter z meditativno melanholijo doseči tolikšno tenkočutnost svoje glasbe. Ženska, ki nam pripoveduje zgodbe, je neke vrste izobčenka, saj je izgubila pravi dom. Na romanje nas Tara Jane ONeil popelje že s prvim komadom A City In The North, koncept zaokroži z zadnjim, instrumentalnim komadom A City In The South. Ta ne odgovori na odprto začetno vprašanje potujoče tujke in ga ne reši, temveč le ponazori čustveno sprejetje in zaokroži zgodbo celotnega albuma. Nedvomno gre tukaj za zelo avtobiografsko zgodbo. Tara Jane ONeil je zagotovo "Peregrine", potujoča tujka. Krokí stoječega ženskega akta, ki krasí ovitek albuma in ki ga je verjetno narisala kar sama Tara Jane, je skoraj gotovo duševni avtoportret takšne romarke.
Katarina Višnar